kako sem doživela Euro 2004

no zadnje čase tud jest občasno pogledam kako fuzbal tekmo... ampak po nekem ključu, ki se mu reče prezasedenost, vedno ujamem samo podaljške... še dobr da se tekme pogosto končajo z neodločenim izidom. Moji favoriti, portugalci, so na žalost izpadl, tko da upam da bodo vsaj Španci pokazali kaj več...
In ob vsej tej fuzbal sceni sem se spomnila, da sem bila pri prejšnjem Euro v Lizboni in očitno ravno v tem času sem jo počasi zapuščala :(. In kakšno je bilo vzdušje doživeti Euro v živo??? NORO, NEPONOVLJIVO, FANTASTIČNO, EVFORIČNO

Športni navdušenci so Lizbono dobesedno okupirali. Mi, ki pa smo bili tam bolj ali ne zaradi srečnega naključja, pa smo se prepustili toku dogajanj in nogometni evforiji. Lizbona se je čez noč spremenila. Ozke uličice Alfame, ki so mi v preteklih mesecih vedno znova nudile mir, svobodo in toplino, so bile nasičene z zastavami, stojnicami, ljudmi. Na glavnem trgu so na visoke stebre obesili zastave udeleženk, povsod so prodajali majice z napisom Euro 2004, lastniki lokalov so na ulice prinesli tv-sprejemnike, trgovine so dodatno založili s pločevinkami piva.

Najbolj opazne pa so bile portugalske zastave: na ozkih uličicah Alfame so ob pisanem perilu visele iz oken, stojnice so bile pobarvane v zeleno-rdečih barvah portugalske zastave, gospe so svoje torbice okrasile z zeleno-rdečim trakom, nosili so se portugalski dresi, šali, kape, majice, zastave so bile povsod: na vetrobranskih steklih vozil, na oknih poslovnih stavb. Nogometna mrzlica ni zajela le Portugalcev, zajela je vse, ki smo bili slučajno tam, zajela je tudi mene. V eni od trgovin sem kupila ceneno portugalsko zastavo, in sedaj sem bila tudi jaz del njih. Zvečer sem se odpravila v lokal spremljat tekme 'moje' reprezentance na velikem platnu. Po tekmi sem se s prijatelji iz Slovenije, Brazilije in Portugalske veselila z množico na trgu. Peš sem se v navalu odpravila po sredini široke avenije, ki se je spremenila v eno samo neustavljivo množico ljudi z navijaškimi majicami in zastavami prek ramen.
Med tekmo je bilo vse v mestu mirno. Sprehajalcev ni bilo, promet je usahnil, le tisti, ki so zamujali so bili še tam, iz radijskih in televizijskih sprejemnikov je bilo povsod slišati enak glas. Ko se je po tej za Lizbono nenavadno mirni ulici razleglo vpitje, pok, trobljenje, si vedel: Portugalci so dali goool. Še več trobljenja in veselja, tudi gospa, ki je bila ena redkih sprehajalcev, je svojo palico dvignila visoko v zrak v znak veselja in navijanja za njene.
Tudi, ko so igrali proti Špancem, največjim tekmecem, ko je bil boj nabit ne le na igrišču temveč v vsakem posamezniku. Premagati Špance se je zdelo bolj pomembno kot zmagati na prvenstvu. Bitka dveh rivalov, bitka za ponos, tako kot mi moramo biti boljši od Hrvatov, tako so morali biti takrat Portugalci boljši od Špancev. Najboljša mesta ob velikih sprejemnikih so bila že dolgo pred tekmo zasedena, za najboljše in največje zaslone so bile potrebne vstopnice. In bila sem tam, pred ogromnim platnom sem v družbi Nemcev in Belgijcev spremljala tekmo Portugalske proti Španiji. Multikulturnost smo združili v eno moč, moč za Portugalsko. In nihče nas pri tem ni mogel ustaviti. Stopnjevanje vzdušja skozi tekmo je bilo nepopisno. Napetost, živčnost, občasno tišina v pričakovanju odločilnega gola. Tekma se je končala ponovno z evforijo, plesom, zabavo, poskakovanjem in vpitjem. Tudi tokrat smo zmagali. Zmagali smo proti Špancem! Zabava se je iz lokalov preselila na ulico. Glavni trg so spet napolnili navijači raznoraznih barv, od tistih najstarejših s sivimi lasmi do tistih najmlajših, ki so jih starši še nosili na ramenih. Bilo je nepopisno in nepozabno.
In tako je šlo, vse do finala... evforija, veselje, sreča, zabava, vse v duhu vsi za enega, eden za vse, 'Con una forca, que ningem pode parar' (Z močjo, ki je nihče ne more ustaviti), je takrat pela tudi Nelly Furtado. Bilo je pri spremljanju tekem na televizorju, na velikem platnu, bilo je pred stadionom tik pred tekmo: s skupno močjo do konca.
In tako smo prišli do polfinala. Ko smo zmagali še tam, Lizbone ni mogel ustaviti nihče več. Navali Grkov in Portugalcev, ki so prekrili vsak najmanjši kotiček mesta, razočaranja ob razprodanih vstopnicah, solze, histerija, živčnost. Nekaj je bilo v zraku. Nogomet. Ponos. Želja po zmagi. Trgovine so tistega dne predčasno zaprle svoja vrata. Zaradi nogometa. Zaradi podpore svoji ekipi. In jaz sem bila še vedno tam. Še zadnji dan, še zadnji večer, še zadnja tekma, še zadnja zabava. S priokusom grenkobe, da se bom že naslednjega dne morala posloviti od čudovitega mesta in fantastičnih ljudi, od mesta, ki mi je postal drugi dom, od mesta, kjer sem zaživela in živela brezskrbnost študentskih dni, okusila in doživela svobodo, toplino in dušo mesta, kraj kjer sem postala to, kar danes sem. In hkrati sem bila ves čas vesela, da sem bila del vsega tega. Da sem imela priložnost, ki sem jo izkoristila in ki mi je dala izkušnje za vse življenje. In vesela, da bom za piko na I doživela še zmago Portugalcev na evropskih prvenstvih. To zadnje pa se ni zgodilo. Celo tekmo smo si grizli nohte, si pulili lase, ostajali odprtih ust ob izgubljenih priložnostih, preizkušali vzdržljivost našega srca. Nič ni pomagalo. Končali smo kot poraženci. Tam, sredi Lizbone, na gričih Bairra Alta smo izstopili iz lokala poklapani. Pričakovala sem, da tokrat ne bo zabave. Pa sem se motila. Ljudje so praznovali, tudi Portugalci. Ulice je spet preplavila pisana množica, trgi so bili polni, ceste v centru zaprte, ljudje so plezali po spomenikih, navijači so se kopali v vodnjakih. Lizbona je še zadnjič v tistem juniju dokončno ponorela. Ljudje so bili na ulicah, zabava, petje, vpitje. Do jutra. Z upanjem na uspeh čez štiri leta. Tudi tokrat jim ni uspelo. A vedno ostaja še ena možnost.

zdej pa še krave

Če ste se smejali, ko ste brali, kako sem v Ekvadorju pasla ovce, potem se boste danes metali po tleh... Pred nekaj dnevi me je poklicala prijateljica iz Bohinja z majhno prošnjo, željo, ali pa morda idejo... in sva šli... danes ob pol 6 zjutraj z Nemškega Rovta v Bohinju sva skupaj z nekaj domačini odgnali 37 krav v planino Pečana... ja, prav ste prebrali. krave sva gnali v planino. hehe, smejala sem se dva dni prej, smejala sem se še danes in temu se smejem še sedaj. Ampak veste da je bilo prav zanimivo in čist kul. Motila me je samo zgodnja ura, ampak preživeli sva tudi to. štiriurna hoja do planine je minila res hitro, na srečo je bilo za nazaj poskrbeljeno za prevoz.

In ker je s planine Pečana samo 20 min do vrha Ratitovca, sva se odpravili še tja. Dobra izbira, razgled je fantastičen, motili so naju samo oblaki in veter.

ja... še zmer sm živa

hja, spet me je mogu nekdo spomnt da obstaja tudi nek blog k naj bi bil moj... hehe

no skratka, v mojem življenju nič pretresljivo novega. Edino moje kolo sem letos postavila na stranski tir. kar se seveda pozna na kondiciji, ampak kaj, ko vedno najdem razlog da ne morem na kolo (največkrat je razlog ta, da čakam da si kupim novega). Ampak pa zato več hodim v hribe, in je res ful zakon. Par dni nazaj sem šla celo prvič v življenju okrog Bohinjskega jezera. Po lovčevi poti je naokoli 'bohinka pelala dva bauharja', ampak je bil tri urni sprehod kljub temu, da nas je vmes dvakrat ujelo rahlo rosenje, odličen. Plan je padu: zadnji vikend julija gremo na Triglav, od zdej naprej pa če se bo le dalo enkrat na teden v kakšen hrib. če se kdo hoče pridružit posadki, je več kot dobrodošel...
Aja, sicer pa tudi z mojim kolenom vse po starem - še vedno me boli, tako da tek avtomatsko odpade. Ker sem trmasta in ne morem bit pri miru pa zaenkrat še toleriram hojo navzdol. Aja, in ugotovila sem zakaj me v Peruju ko sem sestopala iz Machu Picchu in podobno ni bolelo koleno... razlog tiči v protibolečinskih tabletah, ki sem jih jemala zaradi prsta.... Sem pa napredovala - konec julija začnem s fizioterapijo :)
aja, letos spet enkrat tedensko odigram eno urco tenisa, in ja... čez 15 minut mam tenis... in ja, tud tam me včasih boli koleno ...
aja, in jutri v Poletu izide bojda ena moja reportaža iz severnega Peruja... tko da jutr še pred službo vsi obvezen obisk v trafiko po najnovejše Delo!

je gorsko kolesarjenje šport za tipe?

dans sem bla s kolesom na Vodiški planini. Vse Ok, bilo je odlično, ful fajn sm se nakolesarla in na vrhu bila neizmerno vesela in ponosna nad mojimi zmogljivostmi. Spila sem en čaj, poklepetala s tistimi parimi gobarji in se vrnila nazaj v dolino. In potem, na poti nazaj sem non stop srečavala kolesarje. Vse skup sem jih naštela 9 (glede na to, da za gor nisem srečala nobenga, se mi je zdel to ful). Skratka, pol sm začela razmišlat kako to, da ni med njimi nobene punce. Ma res prav vsi so kolesarl v skupini alpa sami, pa sami tipi. In men se je zdel to res tko mal čudno (možno je tudi, da je šlo v bistvu za eno skupino tipov ki so bili zelo razvlečeni od Vodiške do Goške in še mal niži)... In pol sm mal pomisla in ugotovila da res še nikol ko sem kolesarila po Jelovici alpa kjerkol ne lih po cesti nisem srečala punce, ki ne bi imela zravn tipa. Srečam vedno tipe same, tipe v paru, tipe v skupini, tipa s punco... ampak nikol punce same, alpa kaj šele punc v paru ali skupini. Enostavno jih ni. Se pojavijo samo kadar majo zravn tipa... mhm.. zanimivo... ali je torej gorsko kolesarjenje moški šport, ki se ga punce udeležijo le na prigovarjanje fantov? ... ne vem kolk ta teza drži, ampak kar se mene tiče se takoj podre... jst namreč res uživam v tem, da sem tam sredi gozdne poti nekje pod smrekami čisto sama, svoja, samostojna in svobodna... le kje jst najdem te moje športe?... (ali: kje so vsi ti dobri kolesarji ko jaz počivam ob koči?) hehe...
ampak ja, da se ne boste zdej spet zmrdovali nad tem mojim razmišljanjem... ja, včasih je fajn bit tudi v družbi... :)

Belopeška jezera, Tamar in Zelenci

Danes je bil še en čudovit dan. Tak ravno prav poleten. In spet sem ga zelo dobro izkoristila. Že zjutraj sem namreč napokala v avto mene in moje kolo. In sva šla... z avtom do Gozd Martuljka, potem pa naprej sama. Cilj: Belopeška jezera. Cilj je bil dosežen kar kmalu, vendar sem pričakovala nekoliko večja jezera ne pa dveh mlakuž, od katerih ena prav lepo zaudarja. Ma ja, vseeno je tam kar lepo, ampak to ve tud zelo velik Italijanov. Mislm ja sej vem, kako lahko na največji italijanski praznik jaz grem v Italijo in pričakujem da ne bo gužve? Ampak je bilo vseeno kar znosno. In seveda, kaja ne bi bila kaja če ne bi spet srečala znanih ljudi. Saj ne vem več al res poznam tolk ljudi al pač ravn slučajno vedno koga poznam? Na Jezerskem sem recimo srečala kolega iz časov, ko smo zavzeto spremljali in-line hokej in ga nisem videla že nekaj let. Danes pa sem pri jezeru naletela na znanca iz Radovljice.
Na poti nazaj sta mi pokazala krajšo pot skozi gozd s precej manj klanca in tako smo bili ena dve v Ratečah. Jaz seveda spet nisem imela dovolj, zato sem se jima le še zahvalila za bližnjico in jima zaželela srečno pot, sama pa jo mahnila navzgor proti Planici in naprej do Tamarja. In saj ne da sem patriot, ampak meni se zdi Tamar lepši kot belopeška jezera. Ne vem, nekak si mal bliže goram pa mi je bl fajn. :) In tudi tu je bilo ljudi polno in ja, spet sem nekoga poznala.

Na poti proti Kranjski gori sem se ustavila še v Zelencih in ja, tudi tam je zlo lepo in race so ful fotogenične. Bi kar pozirale :) ... in ja, tudi tu se je med tistimi 20 ljudmi našel nekdo, ki sem ga poznala...

gorenjska trma in moje koleno

Ja, spet to moje koleno. Vem, morala bi k kakemu specialistu, ampak kaj pa lahko ugotovi če ni vidne nobene 'poškodbe' niti otekline ne? In kar mi bodo rekl je, naj pač neham laufat in hodt v hribe alpa naj jem protibolečinske tablete. Meni pa ni všeč ne eno in ne drugo. V soboto sva šli s sestrično na Vodiško planino. Tokrat ne s kolesom, ampak peš. Bili sva nekoliko preveč optimistični glede vremena, saj naju je nekje sredi poti ujel dež, ampak na srečo sva hodili skozi gozd in naravna zaščita je bila kar OK. Mal sva sicer bili mokri, ampak ni panike. Ugotovila sem, da je Vodiška planina v bistvu bliže kot sem imela v spominu (ja, gor nisem bla peš že kar nekaj let in ja, vem, lahko me je sram ker res je iz podna do vrha samo ena dobra ura hoje) Skratka, ugotovila sem, da tud rahel dež ni ovira za it peš na Vodice. Je pa ovira moje koleno. Navzdol sem hodila še bolj 'po jajcih' kot nazadnje s Kriških podov. Katastrofa! In nato me je še cel dan nekaj zbadalo v kolenu. In ko sem se v nedeljo zbudila, sem takoj začutila nekaj tam na robu desnega kolena, takoj zatem pa zaslišala očeta: "Kaja, a greš z mano v Britof s kolesom?" Najprej sem pomislila na koleno in že rekla "Ne, koleno me boli", ampak še preden sem to do konca izgovorila sem vedela, da se ne morem upreti skušnjavi in naložila še malo zraven..."Kaj pa če bi šla kar do Jezerskega, da se vsaj splača?".. mislm sej ne vem, a sem nora al sem samo preveč trmasta, ampak oči je bil takoj za stvar (še posebej ker je vedu da je ovčarski bal in da paše zravn tudi kako pečeno jagnje :). In tako sva šla. S kolesi iz Kamne Gorice na Jezersko. Že v prvem klancu proti Kranju sem vedela, da sem spet pretiravala in da bi bilo glede na moje koleno bolje spremeniti cilj. Ampak ne, gorenjska trma me je gnala vse do tistega 50. kilometra, ko sem pri jezeru končno stopila s kolesa. Kmalu sem ugotovila, da kljub vsemu veliko laže gonim kot hodim, tako da sem pomojem izgledala precej smešno: v popolni kolesarski opremi na Jezerskem, pa vseeno sem nekam čudno premikala tisto desno nogo. Ampak saj ni važno, glavno da je meni uspelo prikolesart na Jezersko in si tam na hitro ogeldat tudi dogajanje ob ovčarskem balu. Športno-etno vikend sem zvečer zaključila s koncertom brazilske skupine Juba na festivalu Okarina in bilo je spet odlično! Kolo in vse ostale športe pa sem sklenila vsaj do jutri postaviti v kot. Jutr, glede na to, da je frej dan, to pač ne bo možno; saj veste da ne znam bit več pri miru... :)

s kolesom na krk?

ja... in iščem sopotnika... če je kdo pripravljen si vzet čas ene par dni za malo bolj aktiven (ampak spet ne tako zelo hiter, bolj tko na izi... no worry no hurry style) skok na morje tam okol 19.8 ga z veseljem vzamem sabo. Kot vse kaže bosta na Krku takrat namreč Aleš in Ana, tko da prenočišče na Krku in morebitni prevoz nazaj z avtom zrihtan... če pa njuni plani padejo v vodo, bo pa treba drugač pokombinirat... Itak je pa to še ena izmed idej, ki so se pojavile v moji glavi tko zelo na hitro ampak za razliko od ostalih je ta čist uresnišljiva, tko da bomo vidl...
prijave sprejemam na mailu, blogu, telefonu, lahko pa me tud ustavite tako na cesti če me slučajno srečate ;)

Bohinj

Medtem ko vsi ostali lepo dopustujejo in preživljajo proste poletne dni nekje ob morju, se jaz zaenkrat hladim na Gorenjsem zraku. Predvsem tisti na vrhu hribov, v gozdovih ali v hladnejših alpskih dolinah je prav res osvežujoč. Zadnje čase pogosto zaidem v Bohinj. Ponavadi sicer samo popoldan, saj mi delavnik do 1 dopušča precej prostega časa in itak po več kot treh urah poležavanja imam brezdelja vrh glave. Včeraj pa, ko sem imela po dolgem času spet na voljo cel dan, je bil izlet nekoliko drugačen. V Bohinj sem se odpravila s kolesom. In to ne po tistih ob vikendih nabito polnih cestah ampak sem jo ubrala kar čez hrib. Čez Jelovico. Običajno je moj kolesarski cilj že Talež, tokrat pa sem morala še nekoliko višje. In čeprav sem imela v spominu, da je od Taleža še kar nekaj vzpona, sem presenečena ugotovila da v bistvu sploh ni tak problem in sem dokaj brez problema pribrcala do križišča na vrhu Jelovice. Od tam sta mi do Vodiške planine na višini 1180m manjkala še 2 km bolj ko ne ravninskega makadama. Vseeno sem Vodiško planino pustila zaenkrat s kolesom še neosvojeno, saj bo za to še dovolj časa in s tem večje motivacije za naslednji vzpon. Do sedaj se mi je zdela ta Vodiška planina s kolesom tako nekje visoko, dosegljiva samo za tiste prave gorske kolesarje s ful kondicije... no, to mnenje sem sedaj malo spremenila. :)

Čakalo me je še nekaj rahlo dvigajočega makadama, nato pa dolg spust proti Selški planini in naprej do Bohinjske Bistrice. Šele ko si enkrat na tisti cesti do jezera pa vidiš, kaj je to gužva. Ko avtomobili stalno prehitevajo tebe, ti prehitevaš druge kolesarje.. obup... Ampak po slabih treh urah kolesarjenja sem se zasluženo osvežila v jezeru z ravno pravšnjo temperaturo vode. Zakon!

Nato smo celo popoldne z napetimi jadri čakali ugodnega vetra, ki pa se je pojavil šele proti večeru, pa še to za kratek čas, tako da ga je uspel izkoristiti samo Aleš. Hja, upam da jst pridem na vrsto drugič.

Kriški podi

Včeraj je bil čudovit čudovit dan... fenomenalen dan... Točno ob 6.00 se je pred hišo ustavil bel clio. Darja in Jaka že čakata, jaz pa še vedno praznim kartico na fotoaparatu... Ampak ni panike, ob 6.04 tudi jaz sedim v avtu, z nahrbtnikom, palicami in pohodnimi čevlji v prtljažniku. Po poti poberemo še preostele tri hribolazce in se odpravimo proti Vratom. Od tam pa peš zagrizemo proti vrhovom. Naš cilj: Pogačnikov dom na Kriških podih.

Čeprav smo prvi del poti prehodili zelo hitro in kmalu dosegli gozdno mejo, smo se proti vrhu ustavljali vse pogosteje: bolj zaradi lepih razgledov, dobre volje, klepetanja in preprosto uživanja kot pa zaradi utrujenosti ali potrebe po okrepčilu. Pot je bila res enkratna in je ob dobri družbi minila kot bi mignil.

Na vrhu nas je čakal čudovit razgled na Trento, hladna pijača in nekaj na žlico, za povrhu še pehtranova potica. Nepričakovano sem spet naletela na Primorce, tokrat na Vesno in Samota in jih bila seveda zelo vesela. Ne moreš verjeti, kje vse srečaš ljudi, ki jih poznaš. Ker je bil dan čudovit, sonce toplo, pogovor pa je ob obilici smeha kar tekel in tekel so hitro minile tri ure ob posedanju in poležavanju in treba je bilo nazaj v dolino. Ideje, da bi pa morda vendarle kar tu prespali vseeno nismo uresničili, morda pa jo drugič. Ker nekako še nismo imeli povsem dovolj, smo se odločili za drugo pot, pot čez Gamsovec in Luknjo.

Bovški Gamsovec (2392 nmv) je, kot smo ugotovili (in kot morda pove tudi ime) namenjen bolj gamsom kot neizkušenim planincem, ampak OK, na vrh smo prispeli skoraj vsi. Sestop v dolino je bil vsaj kar se mene tiče zelo težaven, saj me je desno koleno ob vsakem koraku opozarjalo na njegov obstoj in težavo. Kljub bolečinam mi je počasi, korak za korakom uspelo priti do doma v Vratih. Ker smo se tam seveda spet zaklepetali je bila ko smo se odpravili proti domu ura 9 in vsi člani posadke smo odpovedali vse preostale večerne plane (edino Anže in Kaja sta prvotni žar skrajšala samo na pijačo... ali pa sta se še temu izognila?).

Kljub vsemu sem se imela čudovito, naša družba 6 hribolazcev se je odlično ujela, se veliko smejala... razgledi, sonce, gore ... vsega na pretek. Bilo bi seveda še mnogo bolje, če ne bi bilo težav s kolenom, ampak OK, vseeno mi glede na to, da mi desno koleno danes ne povzroča nobenih težav ni žal, da sem šla. Mogoče je bila tura za otvoritev sezone nekoliko pretirana, ampak po drugi strani pa je bila prelepa da bi se ji lahko uprla. Ravno zaradi tako lepih tur, razgledov in družbe je v hribih tako zelo lepo. In to je odlična motivacija za naslednji vzpon.

Kam gremo naslednjič?

Ampak, ej Jaka, ke s nas gonu!?!

istra, kolo, morje, osmica, kras...

Zdi se mi, da na tem blogu pišem samo še o kolesarjenju, ampak trenutno se mi zdi, da je vse, kar se zanimivega dogaja nekako povezano s kolesom. Kot vam je verjetno jasno si zadnje čase zelo rada vzemem čas za potep s kolesom... na vprašanje, kaj imam raje: lokal zvečer ali kolo zjutraj, bi v 80% izbrala kolo zjutraj. Ker pa vseeno na račun tega nočem zanemarti prijateljev in postati totalno asocialna, sem ob vabilu na osmico na Kras takoj dobila dobro idejo. Morje, kolo, Kras, osmica... vse se da zelo dobro zdužit v en super vikend.
Tako sva v petek zjutraj z Urško napokali kolesa na moj avto in se odpravili proti Kopru. S kolesi sva se nato odpravili skozi Vanganel in Babiče v dolino reke Dragonje. Ob suhih strugah pritokov, skozi gozd, mimo vinogradov in travnikov, po makadamo vse do Sečovelj, po kolesarski stezi do Seče in po cesti skozi Lucijo in Portorož. Tam nama je nekaj problemov povzročilo iskanje skritega tunela do Strunjana a nama je uspelo. Sledil je zaključek skozi polje mad Strunjanom in Izolo ter obalna pot do Kopra. Da je bil izlet na morje popoln, sem morala seveda dobiti tudi porcijo morske hrane in skok v morje. Oboje je bilo odlično in rahlo utrujene, a dobre volje sva se lahko odpravili proti Krasu.

Nekaj sošolk s faksa osmice vestno obiskuje že nekaj let, jaz pa se jim do sedaj iz meni trenutno nepojasnjenega razloga nisem uspela pridružiti. Tokrat se nas je na Osmici pod kostanji v Brjeh pri Komnu zbralo 8. Verjetno ni treba posebej razlagati, kako je, ko se za mizo zbere 8 punc, ki se že nekaj časa niso videle... hja.. ob obilici klepetanja je bilo tudi precej smeha. Piko na I čudovitemu dnevu so dodali Matjaž, Vasco, Nataša in Jernej, ki so me presenetili pri osmici.

Z Urško sva se odločili, da prespiva v šotoru in naslednji dan izkoristiva za kolesarjenje po Krasu. Šotor so nama dovolili postaviti kar tam, sredi vasi, za zidom ob cesti, tam blizu kurnika :) S klini se nisva prav posebej matrali, ampak ko so naju sredi noči prebudili dežne kaplje na šotoru, sva morali poskrbeti tudi za to. Za silo sva pribili nekaj klinov (ne boste verjeli, kako enostavno je bilo pribiti kline v kraška tla) in kmalu nato je pričelo pošteno deževati. Zjutraj je bil šotor vseeno suh, nebo pa brez oblačka.

Kolesarsko turo sva začeli v Komnu, se odpravili do Temnice in od tam na Trstelj. Vzpon na najvišji vrh Krasa je bil nagrajen s fenomenalnim razgledom, ki je segal od morja do Julijcev. NORO!!! Po grebenu sva se proti zahodu zaradi slabega makadama ali kolovoza prebijal bolj počasi, v civilizacijo pa sva se spustili v Lokvici. Nato skozi Brestovico nazaj v Komen, kjer sva si v gostilni Špacapan privoščili zares božansko solato.

Tako, prvi del vikenda je bil več kot odličen, pester in zanimiv. Tudi nedelja pa je bila nekaj posebnega, vendar o tem mogoče jutri...

in link do ostalih fotk tudi...

čez Jamnik v Škofjo Loko

Včerajšnji praznični dan sem spet izkoristila za skok na kolo. Vstala sem dokaj zgodaj in že pred osmo zavrtela kolesa proti Kropi. V samem štartu cilja še nisem imela povsem definiranega. V bistu sem imela v glavi nekaj variant, pri vseh pa je bil najprej na vrsti vzpon na Jamnik. Naprej pa se bom odločala glede na uspešnost vzpona. Cerkvico na Jamniku in čudovit razgled proti Dolini in Karavankam sem uzrla po kakih 40 minutah neprestanega obračanja pedal in ker sem se še vedno počutila polna energije, ni bilo razloga, da bi se v dolino sputila po najbližji poti. Nadaljevala sem proti Dražgošam in se v Lajšah sputila proti Selški dolini. Cesta se je vse do Škofje Loke bolj spuščala kot dvigala, tako da sem bila ob 9.40 že v Škofji Loki. Na mestnem trgu sem si privoščila limonado, ko me je presenetil sošolec iz srednje šole. Perota nisem videla že vse odkar smo konec četrtega letnika dobili spričevala, tako da je bilo prav lepo spet mal poklepetat. Ker pa je kazalo na vroč dan, sem se vseeno kmalu pobrala naprej, čez Crngrob proti Kranju. V Stražišču sem se na hitro ustavila pri Katji in z Meto pojedla nekaj malin, nato pa naprej - spust na Gorenjo Savo in ponoven vzpon skozi Besnici in čez Rovte na Češnjico. Okrog dvanajstih sem tako dosegla drugi večji vzpon kolesarskega kroga in se nato le še spustila v Lipniško dolino in naprej proti domu.

Ker sem si že zjutraj obetala precej slikovit potep, sem tokrat vzela s seboj tudi fotoaparat, kar ni bila dslaba odločitev, saj torba spredaj res ne predstavlja velike ovire in je priročna ne samo za fotoaparat ampak tudi za kakšno majico. Bom uporabila še kdaj. Naslednjič verjetno že v petek, ko se z Urško odpravljava na kolesarjenje nekje po Primorski... in v soboto, ko bova zelo verjetno kolesarili po Krasu... Jupi! Komaj čakam!

Kolesarska pot Radovna

Včeraj sem po kolesarsi pavzi na račun pomanjkanja časa in/ali lepega vremena spet konkretno zajahala moje kolo. Že nekaj časa sem imela željo po kolesarskem izletu po dolini Radovne in včeraj je bilo prosto popoldne kot nalašč za to. Zaradi vročine sem nekaj časa odlašala gonjenje pedal po soncu, na koncu pa je vseeno zmagala volja in ob petih sem krenila na pot. Iz Kamne Gorice ob Savi do Bodešč in Bleda, nato pa vzpon skozi Gorje do Krnice. Ob nažiganju sonca z vseh strani je bil to zame najtežji del poti, potem pa je šlo vse tako zelo enostavno... spust do Radovne in naprej po makadamski poti do... hja... niti nisem vedela kako dolga je ta dolina. Vse, kar sem vedela je bilo, da je tam nekje jezero Kreda in da je potem še naprej nekje Mojstrana... kaj in koliko kilometrov je med enim in drugim se mi niti sanjalo ni. Ampak ker sem trmasta in ne odneham kar tako sem se ustavila šele na Pocarjevi domačiji. Takrat se je na števcu obrnilo dobrih 30 km. In če se ura ne bi nagibala na sedmo zvečer bi verjetno gonila še naprej. Tako lepo je bilo... po makadamu, skozi gozd mimo travnikov z vonjem po sveže pokošeni travi in senu...vse do gora. Fantastično! Ampak tudi spust nazaj in pot domov je bila dobra in precej hitrejša, tako da na koncu je bilo vsega kolesarjanja za slabe 3 ure ali dobrih 60 km.
Kolesarska pot Radovna (njen 'obstoj' sem ugotovila šele nekje na sredi doline) je dober poldnevni izlet v naravo, z možnostjo kulturnega izobraževanja ob poti. Priznam, da se informacijskim tablam ob poti tokrat nisem pretirano posvečala in obljubim, da se jim bom naslednjič. Definitivno se bom po tej poti še odpravila, ampak upam da dobim še kakšnega kolesarja za družbo. In odpravila se bom kakšno soboto dopoldan, ko klanec v Gorjah še ne bo tako vroč in ko bo domačija odprta za oglede.

rolanje pod svobodnim soncem

ok evo, ker vidm da nekateri zavzeto pišete še jst vsaj na hitro sestavm skup en post. Pa nič skrbet, ne da se ne bi nič dogajalo, zadnje čase se enostavno dogaja preveč in vreme je prelepo da bi se spomnla na tale moj blog.
Ampak evo Kvina, da ne boš še naprej v prazno preverjala mojega bloga...

Življenje tukaj pri meni je spet (ali še vedno?) precej pestro in zabavno. Zadnje dni ob vsem tem nekolk pospešeno rolam, ker imam v soboto tekmo. Ja, sezona se je sicer že zdavnaj začela ampak ta teden mi bo prvič tud dejansko uspelo okrepit našo žensko in line piransko ekipo z mojo malenkostjo... jupi... upam da še znam in da ostale punce niso preveč zavzeto trenirale na ledu in potem na rolerjih in ne bom jst izpadla kot nek štor, ki zgolj zaradi opore uporablja palico :).. hehe.. ne sej upam in mislim da ne bo tako hudo, ampak se pa vseeno veselim, da se spet zapodim s palico v roki za tisto malo ploščico.

Sicer pa, v soboto smo šli na 'open-air' predstavo Pod svobodnim soncem. Dobra zadeva ni kaj. Bilo je očitno da se ob njej nismo zabavali le gledalci ampak na svoj način tudi igralci, saj so nekateri med njmi nekam sumljivo jecljali in ostajali brez besed. :) In če smo že ravno nekako pri naši identiteti in izvoru, in če že ravno v službi prebiram raznorazne strokovne članke o Linhartu in Radovljici, vam podam še Linhartov opis Slovencev:
"Slovenci se ločijo od sosedov po dolgem, vitkem telesu in trdni rasti, polt obraza je rjava, oči in lasje rjavi ali črni, v goratih predelih rdeči. Ljubijo prostost in jo branijo pred zatiralci z obupom, ki ga drugje skoraj ne najdemo. težko zapustijo svoje okolje; na Kranjskem je vsak nabor mladega moža za v vojsko vojska v malem" (po M.Vidic, Radovljiški zbornik 1995)
A se kdo prepozna?

beg pred dežjem

Danes je končno prišlo na račun moje kolesarjenje... jupi.. po več kot 10 dnevih mi je uspelo najti lepo prosto popoldne... bravo jst.... Ampak vsa lepota popoldneva bi se kmalu končala. Takoj ko sem zavila na glavno cesto sem videla na nebu izza Jelovice prihajati velik črn oblak. Spremljal me je tam, tik ob moji levi rami vso pot ob Savi, ko sem gonila v Bodeški klanec se je postavil tik predme, se na vrhu spet zasukal tik ob mojo ramo in ostal tam vse do jezera, kjer je na moji rami pristalo nekaj dežnih kapelj. In ko sem že mislila, da si bom prisiljena poiskati zaklonišče nekje na Bledu in že razmišljala, koga bom poklicala, da mi bo delal družbo, se je od nevemkje prikazalo sonce...tik pred menoj... moj pogled nazaj pa je bil drugačen... temni oblaki, ki so postali eno s pokrajino... zadaj dežuje, sem si mislila in gonila naprej... proti soncu... skozi Gorje, čez Kočno, na Jesenice, skozi Žirovnico, hiter skok v Zapuže in domov... po dveh urah in pol obračanja pedal ter 50 prevoženih km sem prišla nazaj suha in dobre volje... kako tudi ne... saj sem vendar prehitela oblak, odgnala dež in sledila soncu ;)

most

Danes sem s kolesom preizkusila blejski sci-fi kolesarski most, o katerem je govoril že Gee. Sicer nikoli ne grem iz Lesc na Bled ali obratno po oziroma ob glavni cesti, ampak vedno za Savo prek Bodešč, ampak OK, danes sem prav zaradi tega mostu naredila izjemo. Po včerajšnjem vzponu na Talež sem imela danes v mislih nekoliko bolj ravninsko turo prek Žirovnice in Piškovce na Bled, čez nov most v Lesce in domov. Ampak ko sem bila že ravno v Zasipu, sem se povzpela še na Hom. Saj veste.. čudovit razgled na Blejski kot. Na žalost pa sem se šele sredi strmega klanca spomnila, da obstaja tudi nekoliko bolj položna makadamska pot. Na vrh sem sicer vseeno prisopihala, ampak naslednjič izberem makadamsko varianto. In ker se po vsakem spustu počutim kot prerojena in polna energije naredim še krog okrog jezera. Po raznoraznih ovinkih se je nabralo nekaj čez 40 km vožnje v stilu GoriDoliNaokoli in več kot dve uri na kolesu... ja zamudila sem večerni tečaj nemščine, ampak sej ni panike, test sem itak pisala neverjetnih 89%. :)
Aja.. in kako se je peljati čez novi most? mhm... ob tisti navznoter nagnjeni ograji (ne vem ker kekec se je tega spomnil) je občutek nekolk smešen in utesnjujoč...

s kolesom pod gorami

Končno je uspelo tudi meni: zrihtala sem kolo (oziroma ga mi je zrihtala ena fajn posadka na servisu) in kolkrtolk tudi koleno. Ni bilo več razloga, da bi odlašala z letošnjo kolesarsko sezono. Po več kot enomesečnem počivanju in lenarjenju (ne samo da je kondicija šla, tud kaka obloga dodatno se ej nabrala) sem se končno spravila v pogon konec prejšnjega tedna. Zaenkrat z relacijami seveda ne pretiravam, vseeno pa se mi je zdelo, da je moja kondicija zrela za nekoliko daljšo turo, ki je sicer vsaj kar se mojega kolesarjenja tiče precej standardna. "Pod gorami" se ji reče, oziroma ji rečem jst, za tiste pa, ki ne veste, pod katerimi gorami je pa pot taka: Kamna Gorica - Lesce - Begunje - pod gorami do Tržiške Bistrice - Kovor - Podbrezje - Podnart - Kamna Gorica. Vse skupaj nekaj manj kot 40 km, vmes pa en dober vzpon, ki je (če štartate iz Begunjske strani) razdeljen na več manjših, kar meni zelo paše. Skratka, tole kolesarsko pot priporočam vsem ne preveč zahtevnim kolesarjem, tisti malo bolj zahtevni jo pa itak lahko podaljšate tja do Golnika in Kranja ali pa na drugo stran do Žirovnice, Jesenic, Kočne... po zmožnostih in željah vsakega posebej. Da se jo pa seveda tud nekolk skrajšat tako, da se izognete Lipniški dolini in greste čez Posavec in Dobro Polje (in mimogrede si lahko ogledate razkopano traso bodoče avtoceste - katastrofa!!!) Jst upam, da bom tja do konca sezone že razvlekla tole pot pod gorami na eno ali drugo stran, ampak vmes me čaka še kakšna ravno tako lepa tura... Radovna na primer, pa kakšen hiter skok na Talež in Jamnik, pa Kočna, pa čez Besnico v Kranj... eh.. poti je dovolj, volje in energije zaenkrat tudi. In glede na to, da sem od četrtka do danes naštepala tam okol 150 km, vse kaže na dobro sezono. Bomo videli...

Dolina Vrat

Danes sem bila prosta...mislm, vzela sm si prosto. In dan sem pošteno izkoristila s čudovitim pohodom po eni izmed triglavskih dolin. Z avtom do Mojstrane in peš naprej po dolini Vrat do klina. Vmes sem se povzpela še na slap Peričnik, in kar precej presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta tam v bistu dva slapa: zgornji in spodnji. Se mi zdi, da ko smo tja enkrat lezli s šolo, smo šli samo do prvega slapa, ali pa sem bila jaz med 'talenimi', k se jim ni dalo naprej. Ampak v bistvu je pa zgornji slap sicer precej manjši ampak razgled od tam je pa res fantastičen!

Od Peričnika nazaj do ceste in naprej ob Triglavski bistrici, mimo galerij, in ko sem spet prišla na cesto sem bila malo v dovmih če sem zašla, saj je bila pot prekrita s snegom, in ni izgledala zelo shojena. Čudno. Ampak na srečo sem tam po dveh urah srečala prvo osebo.. in ja bila sem na pravi poti... še slaba 2km poti do Aljaževega doma sta bila pred menoj in nekaj malega naprej do klina. Bilo je res super. Lepo vreme, čudoviti razgledi, gore gore gore... noro. Same stene in tam, prav pri klinu, so se mi zdeli vsi vrhovi tako nekako blizu, da bi se kar povzpela na kakšnega.

Med potjo sem se spomnila, kako sem zadnjič šla 'peš' do Aljaževega doma. V srednji šoli smo imeli pohod, ampak že kmalu po začetku se nas je nekaj sošolk skrilo v gozdu da so vsi sošolci z učiteljicami vred odšli naprej, me pa smo ostale zadaj. Hoditi se nam seveda ni ljubilo, ampak vseeno nam je postalo malo dolgčas in ugotovile smo, da mogoče bi pa vsen šle do doma... ampak ne peš... Uštopale smo dva nemška turista in se nekak zbasale na zadnjo klop v avtu. Do vrha seveda gora smeha ob polomljeni nemščini, in glej ga zlomka, ko smo se na parkirišču v Vratih kobacale iz avtomobila je mimo pripešačila razredničarka. :) Da se vsa pustolovščina tu ni končala smo poskrbele tudi na poti nazaj. Ker seveda nismo poznale bližnic (za gor jih pač nismo potrebovale), smo na eni izmed njih zašle in prispele v Mojstrano potem, ko so vsi že pojedli svoje sendivče...

No danes sem odšla tja prostovoljno in nekak brez problema prepešačila tistih 10 km do 'vrha'. In bilo je res fajn!

Jesenice - Linz

Tisti, ki ste včeraj spremljali hokejsko tekmo lige EBEL med Jesenicami in Linzom se verjetno strinjate, da je bila tekma tokrat res odlična. In to celih 60 minut. Lepi goli, dobre akcije, hitra tekma. Čeprav Jeseničanom vseh lepih akcij ni uspelo kronati z zadetkom, je bilo njihovo tekmo tokrat spremljati z velikim užitkom. Bravo fantje! In hvala fantje za dobro predstavo. Za kaj takega se res splača odpeljati na Jesenice in tudi kupiti karto, če je treba. Skratka, tekma je bila v primerjavi s prejšnjo, ki sem jo jaz spremljala prava poslastica za ljubitelje hokeja. Če temu dodamo še vzdušje v dvorani, ki je bila tokrat res polna, je občitek res enkraten.

Med tekmo pa sem se spomnila tudi na melodijo, ki so jo med tekmami pogosto vrteli še v stari blejski hokejski dvorani:
'And the best game you can play, is a good old hockey game'
V takih trenutkih me resnično ima, da bi si na noge navezala drsalke in se zapodila po ledu... s palico v roki in pakom pred njo...

iščejo se teniske

Na začetku sezone (poletne, zimske, spomladanske) se mi rado zgodi, da ne najdem kakšnega športnega rekvizita. Najpogosteje so to kakšne rokavice za bordat (ampak zadnja leta jih zvesto shranjujem na vedno isto mesto), lani sem celo jesen iskala dolge kolesarske hlače, dokler jih nisem sredi zime našla v omari med rjuhami (in ne me vprašat kako so prišle tja). Danes sem skušala začet s tekaško sezono, pa nisem našla tenisk. Ko mi je po pol ure letanja po hiši in brskanja po kleti in garaži prekipelo sem nase navlekla ene stare teniske in vsen šla laufat. V bistvu sem šla bolj sprobat kako se kaj na tek letos odziva moje koleno. Pa morm rečt, da je bla stvar sicer boljša kot lani, ampak vseeno koleno zdrži manj kot moja kondicija.

hokej

Dvorana Podmežakla je bila danes zopet polna. V veliki večini seveda z jeseniškimi navijači, ki pa danes niso videli tistega, po kar so prišli. Ne zmage, in v veliki večini tekme tudi ne dobre igre njihovih igralcev. Po drugi tretjini smo tribuno zapustili sklonjenih glav in se tako prebijali mimo veselih in pijanih Beljačanov. Vsem je bilo jasno, da s tako igro ni mogoče zmagati. Pri hokeju je pač tako da kdor gola ne da ga dobi. V prvih dveh tretjinah so bili jeseničani nekako 'razštelani', akcij ni bilo, podaje so z lahkoto prestregali igralci VSVja, streli od daleč pa so vsi po vrsti zgrešili cilj. Edino upanje, ki smo ga ob taki predstavi in vodstvu gostov z 2:0 imeli, je bilo, da se bodo joseničani vrnili na ploskev sestavljeni. Da bodo v slačilnici zbrali moč in dobro nadaljevali. Že v začetku zadnje tretjine je bilo dejansko zaslediti precej boljšo igro domačinov, vseeno pa se je njihova mreža še tretjič zatresla. Ko smo že vsi nekako izgubili upanje na zmago in želeli videti vsaj kakšen gol, pa so jeseničani s serijo treh zadetkov spravili dvorano na noge in navijači so se spet oglasili. Veselje pa ni trajalo dolgo, saj so že nekaj minut za tem gostje dosegli četrti gol, in z njim postavili končni rezultat 3:4. Hokej je pač šport, kjer je treba dobro igrati vseh 60 minut in ne samo 10, hokej je šport, kjer lahko ena napaka odloči izid, in hokej je šport, kjer mora dobro igrati cela ekipa in ne posamezniki. Upajmo, da bo to šola za torek in da v Villachu zmagamo mi!