la vita e bella...

Zadnje čase se mi zdi, da se mi dogajajo same fine stvari (no ja, vmes mam kšn slab dan ko se skregam z domačimi, ampak ok, na takšne trenutke je najbolje pozabiti):
najprej me je razveselil prvi sneg letošnje zime in temu primerna čudovita s soncem obsijana narava. O odlični zabavi je že bilo govora, po dnevu počitka sem končno odšla tudi na sankanje... V vsem tem uživam ob starih dobrih prijateljih, jim dodam še kakšnega 'že malo pozabljenega' in kopico novih veselih poznanstev. S službo sem zadovljna in kot kaže bo v njen sklop spadal tudi prenekater krajši seminar ali predavanje po Sloveniji (upam da kdaj tudi v tujini). In potem so tu še presenečenja in dobra volja raznih uslužbencev. Tako mi je danes v trenutku prešinilo, da bi lahko peljala prat avto... in čez 5 min sem bila v avtopralnici, brez gužve, brez čakanja in tudi brezplačno, je rekel dečko in mi avto še povoskal (baje zato ker je spočit in dobre volje :) ... no sej za kavo je vsen dobil)... super, tam bom še prala avto... :) Hehe...

žur

hja... že nekaj časa sem si želela enega dobrega žura. Takega še iz časov srednje šole oz. prvih let na faxu... ko žuraš do jutra oziroma dokler te ne vržejo iz zadnjega odprtega lokala in prideš domov ko se dela dan... No, v soboto mi ni uspelo le to, uspelo mi je celo to, da sem prišla domov praktično ko je sonce v Kamni Gorici že zašlo... In žur je bil res enkraten, tako kot cela primorska druščina... ni kej, še enkrat lahko potrdim, da so Primorci, no ja, vsaj tile iz Nove Gorice in njene okolice, res zakon! Svaka vam čast!

prison break

Vsi tisti, ki do danes niste uspeli priti do nanizanke Prision break na ilegalen način, vam sporočam veselo novico: danes si lahko prvi del ogledate na pop tv.... Toplo priporočam vsem, ki vam je (ali vam je bil) všeč Lost in nasploh vsem, ki ne veste kaj bi počeli danes zvečer.

In da boste imele predvsem punce dodatno motivacijo, da zvesto sledite zgodbi o pobegu iz zapora, vam pokažem še nekaj slik o glavnem igralcu. Michael Scofield (v resniičnem življenju pa Wentworth Miller) je enostavno najboljši... tip da dol padeš ;) In da ta tipček ni samo lep ampak ima tudi kaj pametnega v glavi, boste videle v nanizanki. Mene je enostavno očaral....hehe... škoda k samo po tv...Vsi fantje ki sledite temule blogu pa: imate srečo da živi v Ameriki in da ga na naših ulicah ni možno srečati. Iščejo pa se njegovi približki, vizualni ali mentalni :)

... prepričajte se same...

končno...

... smo dočakali sneg...Glede na trenutni pogled skozi moje okno, bodo ta vikend razmere končno omogočale zimske radosti... JUHU!!!!! Kdo se gre kepat/sankat/delat snežaka???

hokej

Zadnje čase sem se spet začela poleg aktivnega športa tudi pasivno udejstvovat pri športnih dogodkih. Po doooolgem času sem se napotila v jeseniško hokejsko dvorano. Na sporedu tekma lige EBEL med Jesenicami in celovškim KACem. Če se spominjam, kako je KAC še pred nekaj leti premagoval nasprotnike z južne strani Karavank in kako smo se veselili vsake zmage nad Avstrijci, je od te nekdanje moči ostalo bore malo. Res je, da so celovški hokejisti izjemno hitri in znajo biti v protinapadih precej nevarni, pa jim kljub slabi igri Jeseničanov nekako ni uspelo iztržiti več kot dveh zadetkov. Tekma je bila tokrat brez prave igre in me je pustila ravnodušno. Domačini so že v prvi tretjini povedli s 3:0, potem pa so se nekako prišlepali do konca. Končni izid: 5:2, tekma pa bolj ko ne brezvezna, z maloštevilnimi pravimi akcijami. Tokrat me hokejisti res niso navdušili. Za dober hokej se bo treba še kdaj odpeljati v Podmežaklo...

akcij, ki bi mi vzele sapo tokrat na žalost ni bilo...

otroci

zadnji komentar na prejšnji post me je napeljal na razmišljanje o telošnjih 'pričakovanjih'. V moji bližnji okolici bo od predvidoma danes do začetka junija prišlo na svet nič manj kot 6 otročkov. Številka je nenormalno visoka, vsaj kar se mene tiče... 6 otrok!!!! V manj kot pol leta!!! A pa se vam ne zdi, da nas bo počasi malo preveč na tem delčku sveta? In zadnje čase se mi res zdi, da kamorkoli grem, srečujem samo še 'vozičkarje'. Svet je dobesedno ponorel! Ampak, brez skrbi, vsi tisti prijateljčki, ki ste med srečnimi bodočimi starši: saj veste da obožujem otroke in dejansko se v njihovi družbi pogosto počutim veliko bolje kot v družbi odraslih. Tako da, brez skrbi, vedno bom z veseljem popazila na vše otročke.
In želim vam, da vaši otročki ne bodo prehitro zajadrali v svet računalniških igric in Telebajskov. Naj se raje vozijo s kolesi in rolkami, plezajo po drevju in se gredo ravbarje in žandarje... pa četudi bodo zato popraskani, potolčeni, blatni in umazani... naj na travnikih lovijo metulje in s travico iz luknjic privabljajo čričke, morda bodo kdaj tudi manj ljubiteljski do živali in se bodo nad kebre spravljali s teniškimi loparji (do 15 leta se je meni zdela to najbolj uporabna raba loparjev)... naj rabutajo hruške in gradijo hiše na drevesih, skačejo čez potoke (pa četudi kdaj pristanejo v njem)... vse to sem počela jaz in vesela sem, da je bilo tako... ko je bila naša vsa vas, in vse zapuščene hiše v njej... hehe in ko smo zvečer zvonili po vasi in se spretno izmikali tam stanujočim, a jih vseeno od nekod opazovali... in ko potem pomislim na to, kaj počenjo otroci danes... v svetu računalniške tehnike in televizije se mi kar malo smilijo, ker so prikrajšani za vse tisto, kar je bilo v mojem otroštvu najslajše... sosedova jabolka in odkrivanje sveta v okolici... Za vse to mi ni žal in z veseljem bi vse še enkrat ponovila, pa čeprav mi je iz tega obdobja do danes ostalo nekaj manjših 'lepotnih napak' :)

Ferenbahce : Autocommerce 1:3

Če sem vas že seznanila s tekmami najboljše slovenske moške odbojkarske ekipe (ki je, za tiste, ki ne veste, v nedeljo osvojila slovenski pokal), naj se zgodba o naših Blejcih tudi na temle mojem blogu nadaljuje... Danes so tako poželi še eno zmago v osmini finala Topteams. Turški Ferenbahce je pred kakšno uro, uro in pol padel na kolena. Potem ko je spletna stran autocommerca odpovedala sem iz prve roke prejela dobro novico 'quarter final here we go'.... zakon!!!

apocalypto

V nedeljo se je spet zgodilo tisto, kar se mi zgodi vedno, ko grem pred obiskom telovadnice še na kak bolj družaben obisk: zaklepetam se, obsedim in ne grem nikamor več. Tako je bil v nedeljo zvečer namesto flyboxa na sporedu Mel Gibsonov 'Apocalypto'. Moram priznat, da je to eden boljših filmov, kar sem jih videla. Res vredno ogleda!
Ampak 'na žalost' sem kot antropolog in nekdo, ki je kraje, v katerih se zgodba dogaja že obiskal, našla tudi nekaj napak. O največjih napakah ne bom razlagala, ker morda potem ne boste tako zelo uživali v filmu, če boste vedeli njegov konec. Ampak na kratko: vsa zgodovinska dejstva se ne skladajo, arhitekturni slogi so pomešani in stavbe iz različnih arheoloških najdišč in časov so predstavljene v enem samem mestu. Da se vam Maji ne bodo zdeli tako zelo kruti, kot so prikazani v filmu, bi bilo pred ogledom filma dobro vedeti kaj o njihovi kulturi. Žrtvovanja pač niso bila stvar vsakodnevnih zadoščenj bogov in podobno. Film so zaradi teh in podobnih razlogov seveda skritizirali tudi ostali antropologi in arheologi, kar pa si lahko pogledate tukaj.
Vseeno pa je film odličen in kljub antropološkim in arheološkim spornostim si ga oglejte... in ni se vam treba pretirano ukvarjat s tem kaj je res in kaj ne... saj konec koncev je samo film. Še prej pa priporočam skok na tole odlično spletno stran .

odbojka

Zadnje čase občasno spet mal spremljam našo odbojko. Moram priznat, da, čeprav sem nekoč igrala odbojko z največjim veseljem, sem kasneje tekme spremljala le, če je bil na igrišču kateri izmed mojih znancev ali prijateljev. Potem, ko je moj sovaščan in dolgoletni sošolec, t.i. in vsem dobro poznani Jerry izpadel iz prve blejske postave, prave motivacije za ogled tekem nekako ni bilo. Ker pa so letošnjo sezono teli naši autocommersovci res dobri, in ker po parketu skače tudi eden izmed prijateljev, sem si včeraj ogledala tekmo z ekipo iz Istanbula. Dvorana v Radovljici je bila itak polna, ljudje na tribunah še vedno isti kot pred kakšnim letom ali dvema. Seveda tudi avtobus iz Kamne Gorice ni manjkal. Na parketu pa precej novih obrazov. Fantje so dobro igrali (če odštejem nekaj predolgih servisov) in zasluženo zmagali, predstava obeh ekip pa je bila ogleda vredna. Ni kaj, držimo pesti, da jim uspe tudi naslednji teden v Istanbulu.

zgodba o roza dežniku

Ko sem pred nekaj dnevi na mojem msn-ju prikazala slikco mene z roza dežnikom sredi ulice, je le ta zbudila kar precejšnje zanimanje. Vsem je bil seveda najbolj zanimiv ta roza dežnik. Sama res nisem pristaš roza barve in pred 2 mesecema še sama ne bi verjela, da bom kdaj hodila naokoli z roza dežnikom. Ampak kaj hočemo, včasih se zgodi tudi tisto, kar najmanj pričakujemo.

Pa da vam povem zgodbo o tem posebnem dežniku, ki je bil razlog, zakaj je bila fotka sploh posneta. Bilo je v Dublinu, ki naj bi bil novembra zelo deževen. Na dežnik pa se je Gregor vseeno spomnil zadnji hip in prvi, ki ga je v veži našel je bil roza dežnik njegove mlajše sestre. Ok... upajmo da v Dublinu ne bo preveč deževalo... Dublin res ni bil tako zelo deževen kot so obljubljali, ampak vseeno, občasno je bilo potrebno iz nahrbtnika vzeti tudi dežnik. In pač ok, zaradi nenavadne barve dežnika sva si jih z Gregorjem za tistih 5 dni zamenjala: jaz njegovega roza, on mojega sivega.

V začetku sem se zdela sama sebi smešna s tem roza dežnikom, ampak čez dan ali dva sem se ga pa prav navadila... ga že kr mal pogrešam... hehe :)

in tale slikca se mi zdi res prov posrečena...hehe...

vikend

Zanimivo, kako se človek navadi nekaterih stvari. Na vsak drugi delavni vikend sem se v preteklega pol leta (v bistvu sem tako delala vsaj čez poletje vsa študentska leta) tako navadila, da mi je kar nekako čudno sedaj, ko sem dva vikenda zaporedoma prosta. Hkrati pa mi je čudno, ker sem prosta samo za vikende, delo pa se je prestavilo na vseh ostali 5 dni v tednu. Ok, priznam, delam samo 4 ure na dan, kar pomeni od 9.00 do 13.00, izjemoma tudi kako drugače. Vseeno pa sem se kar tako, prek novoletne noči znašla med tistimi, ki se morajo za proste dneve vnaprej dogovarjati in jih skrbno načrtovati. To je seveda največji problem, ki mi ga predstavlja redna zaposlitev... kako vsa tista morebitna potovanja, smučanja in pohajanja spraviti v tistih nekaj dni dopusta? Se bom pač morala sprijazniti s kruto realnostjo, nekako mi bo s časoma že uspelo. Saj, kaj pa vem, mogoče pa bom zaposlena samo 3 mesece, potem pa ne bo več denarja zame in ne nove pogodbe. In potem bom spet svobodna...juhu... Ma ne, sej je kul... met službo, dobit vsakega 5. v mesecu prisluženo plačo in početi nekaj konkretnega in koristnega. Nabirati izkušnje in se česa novega naučiti, ampak vse to se počne tudi na dolgih potovanjih prek oceana.... Južna Amerika z Brazijo in Čilom sta zaenkrat zame nedosegljivi, ampak, sej če mi ne podalšajo pogodbe bosta pa kar naenkrat tu, samo moji, samo zame.... Ah pa ne bom več sanjala...
Želela sem se osredotočiti na vikende in ne na potovanja... kako človek hitro zajadra v tisto sfero, ki mu je najljubša... Kar sem hotela povedati je, da so vikendi šele zdaj postali tisto, kar so za večino ljudi - dela prosti dnevi. Prej mi je vikend pomenil le dni, ko so bili prosti moji prijatlji, in ne jaz. Jaz sem bila tako ali tako prosta bolj ali ne ves čas - z izjemo delavnih dni, ki pa so bili posejani prek vseh 7 dni v tednu.
Moj prvi vikedn v novem ritmu življenja pa mineva precej 'leteče' in družabno - malo tu malo tam, povsod od Bleda do Kamnika me je bilo in me še bo dosti...

Paperino's

Ne boste verjeli, kaj sem včeraj našla med pospravljanjem ene izmed že dolgo zapuščenih polic.... zobno pasto Peperino's.... in to z okusom jagode!

Saj se je še spomnite ane? Jst zase vem, da ko sm bla še otrok, je bla to edina pasta, s katero sm si jst hotla umivat zobe. Ampak na policah je pa že dolgo nisem opazila in moram naslednjič, ko zaidem med kakšne police z zobnimi pastami prevert, če to sploh še obstaja. Tale iz moje zbirke je iz leta 1994, stara torej 13 let!!!! Ma že kar zgodovinsko vrednost. Še dobro, da mi pri mojih 13 letih umivanje zob s to pasto očitno ni več tolk zlo dišalo in je ostala nekje zaprašena na polici do danes (in ne, nism jst tista k 13 let ne pospravi police v kopalnici!). Tole odkritje je bilo za novopečeno kustosinjo seveda fenomenalno. Tuba, ki sem jo po muzejsko skrbno očistila in dokumentirala, je pridobila častno mesto v enem izmed kozarčkov na polički v moji kopalnici, kjer se celo barvno sklada s preostalo opremo.

2007

pa je tukaj... deževen prvi januar bondovega leta 007... Za spremembo od preteklega desetletja sem ga pričakala kar doma v Kamni Gorici, kjer je bilo že okrog 9 zvečer kot na fronti... petarde petarde petarde... Skratka, zabava je bila, vsaj kar se mene tiče, uspešna. Razdejanje po njej pa temu primerno. Zato se je seveda zelo prileglo tradicionalno prvojanuarsko kosilo - sarme. :)
Če velja rek, da kar počneš na prvi dan novega leta boš počel celo leto, potem bom jaz letos precej doma, veliko bom pospravljala, gledala tv, kaj prebrala in, kar je zelo pomembno, dobro bom služila. Ker pa se 1.januar prične opolnoči, se bom tudi zeloooo zabavala in uživala v dobri družbi... dobro leto bo...

Upam, da je bil tudi vaš prehod iz 06 na 07 uspešen in da se vas bo ta uspeh držal vsaj do naslednjega leta. Želim pa vam, da boste v tem letu hodili po s soncem obsijani in rožicami obdani poti! SREČNO!