back to Lima

Po enem mesecu in pol sem spet v Limi. Zadnje ekvadorsko mesto je bil Guayaquil. Tam sem se v bistvu mela namen ustavt samo prehodno in zamenjat bus, na koncu sem pa vsen se odlocila da tam ostanem en cel dan. Guayaquil je najvecje ekvadorsko mesto, ki lezi ob morju oziroma tik ob reki Guayas. Vzdolz reke je ful lusna razgibana promenada s parki, razglednimi stopli, mosticki, botanicnim vrtom, soping centri.. hodis hodis dokler po slabih 2 km ne prides do konca. in tam se lepote mesta sele zacnejo. najstarejsi predel mesta Las Peñas lezi na hribcku in pisane stavbe na ozkih tlakovanih ulicah so me mocno spominjale na lizbonsko Alfamo, s svojo lego nad reko vred. Le da tukaj nimas obcutka da se vse podira, ampak se vse obnavlja. Res je ful lepo in ob soncnem in vrocem vremenu se je bilo prav prijetno sprehajat. Ko sem zi mislila, da sem videla vse cudovite stvari v Ekvadorju, sem na koncu naletela se na to cudovito cetrt, res neverjetno.
Naslednjega dne pa sem se ob 11.30 usedla na super comodo royal bus. Cakala me je voznja prek cele severne obale peruja do Lime... 25 ur. Z zalogo knjig sem se vsedla na svoj udobn sedez (sedezi na letalu se ne morjo primerjat s tem luksuzom tukaj.. res udobno kot doma na kavcu), ampak ker je bil bus precej prazen in je bilo v njem tudi nekaj mladih, sem se odlocila, da pa ne bom celo pot brala in sem se presedla k enemu ekvadorcu, ki je sedel pred menoj. In potem je pot minila res ful hitro, smo mal poklepetal, mal bral, pa kaksn film so zavrtel (itak so bli spet sami brezvezni filmi), pa za jest so nam dal ene parkrat, pa vmes smo spal. Minilo je v bistvu kar precej hitro. Tip iz Ekvadorja je bil v bistvu zlo zanimiv in zabavn, ampak zarad dolocenih problemov v svojem lajfu se je enostavno odlocu da gre poskusit sreco v Buenos Aires. Ampak ker je moral prespat v Limi, sva si skup poiskala hostal in zvecer sla prevert se nocno zivljenje. Zur je bil kar zanimiv, ampak ker smo dokaj zgodaj zacel, smo vsen ob 3 ze spal. Evo, dans je sel Xavier naprej v Buenos Aires, jaz pa sem se odlocila, da bom zadnja dva dneva tukaj res prezivela bolj ko ne sama, v miru, z nekaj muzeji verjetno, pa se zadnjimi slastnimi jugoti v senci, na popoldanskem soncu, ob opazovanju oceana pod pecino Mirafloresa.
Aja, pa se to, na busu sem ugotovila, da sem se spet zakalkulirala pri datumih. Tako mi ostaneta v Limi se cela dva dneva. Ves cas sm misla, da odletim v petek ponoc, ampak v bistvu sele v soboto. Ce pac enkrat na mesec pogledas na koledar se rado zgodi da ti kaksen dan vmes zmanjka ali preskoci...

Salinas

Salinas... evo, zdej sm se pa dokoncno prepricala da je Ekvador ena ful lepa drzava in ljudje ful ful prijazni. Na Salinas sem naletela cist slucajno, ze na zacetku poti po Ekvadorju mi je nekdo omenil da imajo tam zelo zanimiv sistem ekonomije, in da je tud lepo, pa sm si rekla ok, grem pogledat. In tako sem v cetrtek pristala najprej v Garandi, od tam pa me je kar en privat avto pobral na avtobusni postaji in me skupaj s se par potniki zapeljal skozi zeleno dolino do vasi na koncu, pod skalo. Ze voznja je bila ful zanimiva, z enim kupom stosev v avtu, dve sopotnici, ena domacinka, ena primozena, sta mi vztrajno govorili, da v Salinasu bom nasla svojo 'media naranja' (kaj to pomen pogruntajte sami) in ostala tam. Sama vas sicer ni lih nic tako zelo posebnega, je pa vse okoli nje res fantasticno. Navdusile so me tri stvari: zelena dolina, ljudje in organizacija ekonomije. Vse to verjetno vpliva na prijetno, prijateljsko razpolozenje kjer koli si in kamor koli gres. Po oklici sem malo hodila, enkrat pa sem sla jahat konja in je blo res fajn. Ljudje, vecinoma sem bila sicer v stiku z mladimi, ampak res prav vsi po vrsti so ful ful prijazni. V hotelu, kjer so bili zaposleni samo mladi, je bilo ful fajn, cetudi je zunaj obcasno dezevalo in je bilo mraz, smo se greli ob odprtem kaminu, filmih in zanimivih debatah, dokoncno pa je blo treba izpraznt tud mojo zalogo brinjevca. Salinas pa soje sicer v Ekvadorju poznan predvsem po svoji ekonimiji. Zadeva je sicer mal zakomplicirana, ampak zelo priblizno in zelo na kratko: Velika vecina ekenomije in podjetij je v skupni lasti vseh prebivalcev. Imajo manjse tovarne, v katerih izdelujejo predvsem izdelke iz kmetijjskih proizvodov (sirarna, cokolade,trgovina z rocno pletenimi izdelki, mesnica...) in precej izdelkov gre direktno v izvoz. Vse je brez pravega lastnika, vkljucno s hotelom, turisticno pisarno, po novem imajo tudi velik prostor za kompost. Zaposleni imajo sicer fiksno placo, ampak o tem, kam bodo vlozili presezke, se odlocijo na nekaksnem letnem obcnem zboru, na katerega so vabljeni vsi prebivalci vasi. Stvar dejansko funkcionira odlicno.
Prvotni namen je bil, da v Salinasu ostanem en dan oziroma eno noc, plan se je kmalu spremenil v dve noci, se malo kasneje pa v tri. Razlogov je bilo vec. Eden seveda ta, da sem se tam pocutila odlicno, se vecji razlog pa verjetno ta, da so v soboto fantje organizirali Paleo de gallos ali po nase petelinji boj. Petelinji boji so sicer zelo pogosti v andskih dezelah, in to sem si res zelela videti, pa mi do sedaj ni uspelo. V soboto sem imela zadnjo priloznost in izkoristila sem jo. In ta priloznost je bila tudi najboljsa. Ne samo, da je bil boj zelo lokalen, ampak sem poznala nekaj lastnikov petelinov. Zadeva je sicer za vidt zlo zanimiva, ampak kruta. Dva petelina, ki sta si enaka po velikosti in tezi opremijo z veliko spico na tacah, nato pa spustijo v mali ring.... petelina se zakajata en v drugaga 10 minut ali toliko casa, dokler eden ne oblezi, hudo ranjen ponavadi. Pogled na okrvavljene peteline men ni bil ravn najbolj prijeten, ampak tisti tipi in mozje ki to gledajo pa prav uzivajo (vkljucno z otroci). Zraven seveda padajo stave, denar krozi iz rok v roke, ljudje navijajo, ce pa slucajno kaksen petelin oblezi, pa pac, skoda, bomo pa jedli juho... V glavbnm gre za veik dogodek o katerem se govori dolgo prej in dolgo pozneje. Res so kruti... ampak vsen, se je splacalo ostat se en dan dlje v Salinasu. Zvecer po bitki smo se zadnjic sli vn. Aja, in punce, v Salinasu je odstotek mladih fantov precej visji od deklet, in nekateri mladi fantje zelo dobro izgledajo. Poleg tega tukaj ne velja ekvadorska norma, da ima tip pri 25 letih ze 3 otroke. Tako da, ce vas pot zanese v Ekvador, pejte prevert same, jaz pa svoje 'medio naranja' tam vseeno nisem nasla.

Quilotoa

Za zacetek se se malo posvetim Otovalu: v nedeljo zjutraj sva z Nadine najprej opazovali procesijo s ''kristusom'' na oslicku in zenicami v tradicionalnih oblekah z zelenimi vejami in koruzo v narocju, spredaj seveda zupnik z ministransti, tam nekje na sredi pa orkester. Po tem kratkem dnevnem uvodu pa sva se odpravili na turo po okoliskihi vaseh. V bistvu sva si v vsaki vasi ogledali po enega obrtnika pri delu. Tudi tokrat je bilo ful zanimivo, prizorcki v malih hisicah in dvoriscih so bili spet idelani za kaksno dobro fotko. Ob opazovanju dela in lepih izdelkih se spet nisva mogli upreti nakupovalni mrzlici. V nedeljo popoldan se zadnji obsik trznice v Otovalu, po kateri bi se kar sprehajala in sprehajala Vse tiste barve, pa ljudje, pa vedno kaj novega zanimivega. In spet sem si dokazala, da se s te trznice ne morem vrniti brez cesa novega. Zvecer sva med sprehodom po mestu naleteli na zanimivega tipa iz Kolumbije, ki je bil sicer rojen v Quitu, in sedaj pravi da je doma tam, kjer se trenutno nahaja. S klepeta na ulici smo se prestavili v bliznjo diskoteko in ob 10 zvecer je bil tam ze pravi zur. Z Nadine seveda takoj v akcijo, glede na to, da sva bili edini turistki, sva bili seveda tudi najbolj zanimivi. Meni pa je bilo zanimivo to, da so lokalna dekleta tudi v diskoteko prisla v svojih nosah, dolgih crnih krilih, belih cipkastih bluzah in ruti prek ramen. Tipi pa seveda z dolgimi crnimi lasmi, na temenu spetimi v cop - in ja, nekateri zgledajo zelo zelo dobro. No skratka, zabava se je zacela, ob nekaj odlicnih plesalcih pa se je koncala ze ob polnoci. Na zeljo smesnega in hrati zanimivega tipa iz Jamajce so za nas, zadnjih nekaj plesalcev zavrteli se dodate tri komade.

Na zalost sva imeli obe z nadine plane za ponedeljek zjutraj. Medtem ko je Nadine odsla v hribe v okolici Otovala, sem jaz na zalost morala obrniti svoja jadra proti jugu.

Iz Otovala z vso saro po cudoviti panoramski cesti v Quito, po Panamericani med vulkanskimi stozci v Latacungo. Iz Latacunge pa v Quilatoo. Quilatoa je v bistvu jezero v kraterju nekdanjega vulkana. Ko sem popoldan prispela tja, je bil krater prekrit z gostimi oblaki. Ampak OK, itak sem imela namen vsaj eno noc prespat v majhni vasi na vrhu kraterja. Popoldan in zvecer sem si zapolnila s klepetom z ostalimi popotniki: smesnim Francozom ki hiti okoli sveta (v bistvu laufa iz mesta v mesto) in zanimivim starejsim parom iz Kanade, ki ze 35 let vsako leto nekaj mesecev potuje z nahrbtniki po svetu. Zjutraj nas je pricakalo modro nebo in sonce. Zakon! In laguna tam doli na dnu kraterja je fantasticna! Zeleno zeleno zeleno... svetlo temno, svetlikajoce, migajoce... zeleno zeleno zeleno... Cudovito!!! Odlocila sem se za skoraj 5urni sprehod okrog kraterja. Vso pot sem imela priliko opazovati cudovito pokrajino. Na eni strani pod menoj veliko zeleno jezero, na drugi strani pa odprti pogledi prek siroke doline, posejane s pasovi zelenih in rjavih pasnikov in obdelovalnih povrsin. Res ful ful lepo, gori doli po robu, dokler se nisem navelicala hoje navzgor in sem enostavno zavila po poti navzdol. Cez nekaj casa sem pristala direktno na dvoriscu ene izmed familij, ki je na vrecah krompirja ravno jedla kosilo. Nekaj casa sem posedela na njihovem dvoriscu z razgledom na jezero, oni pa so zelo ocitno zeleli oddati svojega najstarejsega sina. Izgovor, da imam fanta je bil dovolj. Sicer pa so me v tem hribovskem predelu presenetili neakteri ljudje in predvsem otroci. Na videz delujejo sicer zelo prijazno, se nasmihajo in pozdravljajo, ko pa se nasmehnes nazaj takoj izkoristijo priliko in zelijo 'un dolarito' ali 'un regalito'. Popoldan sem se spustila se na dno kraterja, prav do jezera, ki pa seveda potem, ko si ga enkrat videl od zgoraj, spodaj ni tako zelo poseben. Za pot navzgor sem si izbrala lazjo varianto - na hrbtu mule, in mula ni mula ce ni trmasta. Ni ji bilo ravno v interesu sodelovat pri tej druzinski ekonomiji. Dvakrat bi kmal poletela z njenega hrbta, ampak na sreco mula ni konj in ne dvigne svoje riti tako visoko.

Danes zjutraj sem se s Kanadcanko sprehodila po okolici in nekje na poti naju je ustavila deklica z bratcem na hrbtu. Pogovor in idelna priloznost za fotko... seveda, in ne samo to... Povabila naju je z njo do pasnika z ovcami. Z velikim veseljem seveda sva takoj za. Z 12letno Herlindo in njenim 9 mesecnim bratcem Danijem smo se torej spustili navzdol do staje z ovcami. Se prej je Herlinda odvezala presica s kola pod drevesom in ga prestavila nizje v dolino. Nato je v staji z ovcami vsaki posebej zavezala vrv za zadnjo taco. Nato pa gremo, odpret stajo, ovce pa do bliznjega travnika z grmicevjem. Tam je zabila v zemljo nekaj palic in nanje privezala svoje ovce. In ja, brez skrbi, nisem samo stala tam in fotografirala. Za strike sem vlekla ovce do kolov, jih podila nazaj na pasnik ce so usle in ja.. bilo je prav zabavno. Se mi zdi da sem prvic v svojem zivljenju podila ovce pred seboj... hehehe... in res si nism misla da bom to kdaj pocela tam nekje visoko v Andih. Za konec naju je deklica povabila se pogledat hiso, kjer stanujejo, potem pa smo se poslovaili. No ja, se zmenili smo se da ji poslem nekaj slikc in seveda, na koncu je zelela 'un dolarito'... ampak ona si ga je pa zasluzila.In s tem nekako se je zakljucila tale hribovska dogodivscina. Z busom sem se nato spustila do najbilizjega vecjega mesta. Trenutno sem v Latacungi, ampak zamo prehodno. jutri zjutraj grem v Ambato in od tam spet nazaj v hribe, v Salinas.

Otovalo

Otovalo je sredisce artesanije Ekvadorja. Mestece na severu Ekvadorja zazivi se posebej vsako soboto, ko se ne samo trgi, ampak tudi ulice napolnijo s stojnicami vseh moznih prodajnih artiklov. (opazam da mi slovenscina ne gre vec tako dobro izpod rok, tako da se oproscam za kaksn kiks).
Vceraj je bila trznica samo na enem izmed trgov, vse prazno, turistov skoraj nic in ob 4 popoldan so trgovci se zmeraj trdili da sem prva stranka in da mi res bodo spustili ceno samo da kaj prodajo. In glede na to, da sem tale Otovalo cakala ze dva mesca in se sparala z vsemi vecjimi nakupi, jim kaj dost niti ni blo treba tezit (ampak ja, barantam pa se zmer). Prvotni plan je bil ravno zaradi trznice tak, da pridem v Otovalo tik preden se z direkt busom spustim nazaj proti Limi, ampak vseeno sem se na koncu morala znajt drugace. Takoj mi je bilo jasno, da bo moj nahrbtnik premajhen in sem si ze kupila dodatno torbo. To sevda pomeni, da bom mogla dodatno tezo nost okol se dva tedna, ampak OK, upam da ne bo vecjih problemov.
Po vcerajsnjem uvodu pa danes nizki start. Z Nadine (ja, v Otovalu sva se spet srecali, potem pa dokoncno vsaka po svoje) sva sli najprej pogledat na mercado z zivalmi.. spet en kup prasicev, prascikov, ovc, krav in bikov. Zanimivo! Nato sprehod cez trznico s hrano (sadje, zelenjava, meso, ribe in vse kar bi in ne bi jedli...) in prek vseh turistov in ovir sva uspeli priti tudi do predela z artesanijo. Hamace, prti, torbe, hlace, puloverji, kape, rokavice, zapestnice, ogrlice, lesene maske, piscalke, slike na usnju in papirju... vse mozne barvne kombinacije, vzorci, materiali... ni da ni...ogromno ogromno stvari, vse po svoje lepo, in jaz bi seveda kupila kar vse, ce bi le bila malo blize in ce bi imela to vse potem kam za dat. Nekje se je blo na koncu vsen treba vstavt z nakupi ce hocem vse prtovort do letalisca v Limi. (Glede na to, da v Atlanti baje moram nabrat se par stvari, pa upam, da mi bo na Brniku ze kdo pomagal.)
Jutri greva se na eno turo po okoliskih vaseh, da v zivo vidiva kako poteka izdelovanje vseh teh tekstilij, v ponedeljek navsezgodaj pa jaz sibnem proti jugu.

Quito

Quito me je cist navdusil. Se mi zdi da sem nasla drugo mesto (izven Slovenije) v mojem zivljenju, v katerega sem se kr mal zaljubila (prva je seveda Lizbona). Prav nic ne bi mela proti ce bi lahko tukaj ostala mal dlje ali prisla se kdaj. Ze prvi dan, ko sem se sprehajala po starem delu mesta sem bila cist navdusena. Mesto, ki lezi v narocju vulkana in hribov je res fantasticno. Malo spominja na Cuzco, kar pa ni nic cudnega, saj je bil hkrati s Cuzcom prestolnica Inkovskega imperija in nato eno izmed prvih mest, ki so jih na inkovskih rusevinah zgradili konkvistadorji. Dalec najlepsi del mesta zame je Plaza San Francisco.. ogromn trg, zelo enostaven, prazen, brez velkega vodnjaka ali kipa na sredini, kar je ponavadi najti na vseh trgih po juzni Ameriki. In ravno zato mi je tako vsec. Ker je velik, prostoren, preprost, odprt, pa hkrati prijazen in nekaj posebnega. Ob trgu pa seveda samostan in cerkev Sv.Francisca. No u galvnm vse skupaj da zelo prijeten vtis. Quito ma seveda tud nov del mesta, ki ni prav nic posebnega, pa se en del mesta, ki se imenuje Mariscal oz. 'Gringotown'. Tam je namrec najvec hotelovc, restavracij s hrano z vsega sveta in kavarn v stilu evropskih mest. Ampak ker to mene tukaj pac prav nic ne impresionira in ni razloga zakaj bi se potikala med takimi kafici, sem se nastanaila v starem delu mesta, kar je bila super odlocitev. Quito pa ima kot glavno mesto seveda tudi en kup zanimivih muzejev. V povprecju obiscem ene dva na dan. Vceraj Museo nacional de Banco central s predkolumbovskimi artefkti in nekaj sodobne umetnosi, pa potem se Museo Amazonico z razlago o kulturah v ekvadorski Amazoniji. Danes dopoldan sem bila v muzeju slikarja Oswalda Guayasamina, ki me je ravnotako s svojimi deli cist navdusil. Ful ful nore slike!!! Popoldan pa se mestni muzej, ki pa v bistvu se ne tice samo mesta in je tud ful fajn za vidt. Skratka, mal sem zasla med muzeje, ampak ja tukajsnji muzeji so nekaj cisto drugega kot v Peruju. Tukaj so muzeji dejansko dobri. In ja, seveda sem med vsem tem potikanjem med muzeji ugotvila, da bom mogla kmal domov.
Ampak OK, ostajata mi se dva tedna, ki jih mam namen izkoristit do konca. Bom pa mogla mal bolj hitet zdele kaksen teden ce si hocem privoscit vsaj kaksen dan ekvadorske plaze. Jutri odhajam v Otovalo, kraj z najvecjo trznico v Ekvadorju.

Ekvadorska selva drugic

Tudi drugi potep v Amazonijo je bil stvar zase. Z Nadine sva odsli direkt iz Puyota v Teno, od tam z busom kaksno uro in pol po makadamski 'cesti' skozi selvo. Pri znaku 'turismo communitario Runai Whasi' sva izstopili in pes do reke za ovinkom. Tam naju je cez kakih 5 minut pobral kanu, s katerim smo se odpeljali do bliznjega naselja cabañ. Cabaña, v kateri sva domovali naslednji dve noci je bila kar luksuzna, OK, elektrike in vroce vode pac ni bilo (ampak kdo to rabi sredi jungle), imeli pa sva prave postelje, kopalnico in ful prostora. Za 4 cabañe je skrbela druzina, ki je tudi sama zivela v najvecji izmed cabañ. Vsi 4 sinovi, se posebej mlajsi trije in dve majhni sestrici so bili prav res posrceni. Smo se sli skrivat kulije, pa mal smo se ucili Kichwa in Spansko (Kichwa sem itak takoj pozabila). Dva dni sva jedli kot kralja, odlicno Ekvadorsko hrano, pri kateri ne manjka predvsem banan na vse nacine: pecene, ocvrte, posusene, pa kremna juha iz banan...mnjami; Vmes sva si sli pogledat AmaZOOniko, v katerem skrbijo za zivali, ki v bistvu sodijo v tropski gozd, ampak so udomacene pa so se jih lastniki navelical, potem pa jih prinesejo sem, tuki pa jih skusajo vsposobit z ponovno zivljenje v tropskem gozdu. Naslenji dan sta naju najstarejsa dva sinova odpeljala na krajsi obhod skozi selvo, do ogromne ceibe, popoldan pa smo sli v vas na drugi strani reke. Je blo ful zanimivo vse skup, po vecerji pa se na res kratek nocni sprehod skozi selvo. ko ze mislis, da so ti pokazal vsako zanimivo drevo in vsako zdravilno uporabo, pri naslednjem sprehodu ugotovis, da v bistvu se nic ne ves. Ponoci pa je selva spet nekaj povsem drugega. vseh milijon insektov in pticev, ki se oglasajo z vsakeg drevesa, en velik orkester vse naokoli. Ful dobr, v cisti temi pa kar malo scary. Znebila sem se vseh kulijev in svincnikov, in ko sem prisla naslednji dan dopoldan pogledat solo, sem opazla ene dva otrocka, ki sta med odmorom letala naokol z novim kulijem. Glede na to, da kulijev is Slovenije nimam vec in da se odpravlam se v visokogorje se mi zdi, da bom kaksen paketek kulijev se nabavla.
Ker na voljo nimam neomejeno casa, videla pa bi rada se kar precej, sem se vceraj poslovila od prijazne familije v selvi in se sama odpravila v Quito. Nadine je ostala se kaksen dan v selvi, kar mi kar pase, ker sem si ze zazelela spet malo svojega miru. In prav fajn se pocutim spet sama na poti. Tako sem zvecer prisla v Quito in danes zjutraj skocila na prvi obhod. Mesto je enostavno cudovito! No ja, vsaj stari, kolonialni del mesta. res fantasticno! Na zalost mam casa tukaj samo ene tri dni vse skup, potem bo pa treba naprej na sever in kmalu nazaj na jug...

ekvadorska selva prvic

Uspesno sem prestala prvo dogodivscino v ekvadorskem tropskem gozdu oz. selvi. Aja, po prejsnjem postu je nepricakovano prislo do spremembe plana. V termah smo namrec srecali nekega avanturisticnega vodnika iz Bañosa in stvari so se malo zasukale. Z Nadine sva ostali se en dan v Bañosu in z Matteom oz. Matthewom iz Alaske, ki sva ga srecali ze na busu iz Cuence naredili en obhod po planoti nad mestecem, ki se je izkazal za prav prijetnega. Ampak nisva zato podaljsali najineg bivanja. Razlog je bila v bistvu selva. Vodnik Milton nama je namrec kar tam v bazenu predstavil njegov potep v selvo in slisati je bilo zanimivo. Tako smo v sredo zjutraj odrnili na pot. Najprej z enim busom do Puya, tam v trgovino po hrano in vodo za tri dni, pa naprej z busom do odcepa za malo vas sredi selve. Vse skupaj je ze na zacetku delovalo zalo zanimivo saj ni dajalo vtisa organizirane ture, vse smo se zmenili sproti in z Nadine sva bili edini turistki. V vasi smo se nastanili v cabañah lokalnega vodnika, ki nas je naslednja dva dni spremljal po selvi. Za uvod v zivlejnje v selvi in za zascito proti zlim duhovom sva seveda takoj prejeli svojo porcijo poslikave obraza in ramen - obraz samo zacasno, na ramenih z barvo, ki ostane tam nekej 8 dni (ja, se vedno imam rozico na levi rami). Popoldan smo imeli uvodni sprehod skozi selvo.. po blatu in vodi mimo zanimivih dreves (ena izmed njih recimo 'hodijo') do reke, kjer smo se okopali v osvezujoce hladni vodi. Zvecer sta nama Milton in Irir pripravila 'maito', ribo, ki jo skupaj s cebulo, papriko in nekaj zelisci zavijejo v ogromen list, odtrgan direktno iz selve, in specejo na zaru. In ceprav naceloma ne maram rib, je bilo okusno in mislm da sm se dokoncno premislila glede mojega nejedenja rib.
Naslednejga jutra sva se prebudili v kljub dezevni noci dokaj lep dan. Po obilnem zajtrku (tokrat se mi je se uspelo izogniti rizu za zajtrk - ja, tukaj je riz za zajtrk nekaj najbolj navadnega). Pridruzil se nam je se Luis, Ekvadorec iz Quita, ki ze nekaj mesecev zivi pri druzini Irira (preucuje hrano Achuarov) in odrinili smo v selvo. Obvezna oprema gumijasti skornji in maceta. Ze po dveh urah hoje gori doli smo prisli do cabañe (no v bistvu ta cabaña ni imela sten, samo streho in dvignejno lezisce), kjer smo tega vecera spali. Waw.. divjina brez elektrike, brez vode, naokoli sama selva. Ker je bil dan dolg smo se nekoliko kasneje odpravili v bliznjo vas, kjer nas je prijazno sprejela zenica blizu 100 let Luz Clarita Sanchez in se nekaj. Ujeli smo jo ravno pri izdelovanju glinene posodice. Eden izmed vnukov (ali pravnukov?) je takoj skocil na najvisje drevo v blizini, odsekal eno izmed vej, ki je na dvorisce priletela z vsem svojim sadnim bogastvom. In smo izmenjali.. svincnike za sadje in ne vem kdo je bil bolj vesel, oni, da imaj v gosteh gringote ali mi ki smo jih srecali. Z bliznjega drevesa se rdece barvilo in abuelita je s poslikavo zascitila sebe, najmlajsega vnuka (ali pravnuka) in seveda nas pred zlimi duhovi selve. Zvecer so nama spet postregli z okusno vecerjo, ob zanimivih zgodbah obeh vodnikov pa niti opazili nismo, kdaj smo spili vse zganje iz sladkornega trsa. Spanje na lesenem podestu pod mrezo proti mrcesu ni bilo ravno udobno, ampak se mi je uspelo dovolj naspati, da sem se vesela zbudila v novo jutro. Po zajtrku (tokrat sem bila tudi jaz delezna sklede riza) smo se spet odprvili na pot. No ja, tokrat ta pot ni bila pot, saj je Irir sproti ugotavljal, kam zaviti na razpotjih. Ampak bilo je zanimivo. Bili sva prvi turistiki, ki sta prespali v tisti cabañi in prvi, ki sta hodili po tej poti (poskusna zajcka bi se reklo) in zadovoljni smo bili vsi. Zgodaj popoldan smo prispeli do lagune s krokodili, ki pa so bili seveda vsi skriti. Nadaljevali smo do reke in preko nje naprej do se ene vasi, se nekaj svincnikov v roke otrockov, slikca in gremo naprej. Po hlodih cez mocvirje, ki mu kar ni bilo konca...kdor pade v vodo da za pivo... en kup adrenalina se za konec in ze smo zagledali most do makadamske ceste, kjer je cez 20 minut mimo pripeljal bus v civilizacijo ('perfect timming' bi se ob pogostosti busev temu reklo).
Dogodivscina je bila res kulska, poti ki jih ni in so, spanje ob zvokih vseh zivih insektov v selvi, pa metluji vseh moznih barv, drevesa ki se lahko premikajo, pa drevesa z zdravilinimi sokovi, brodenje prek potokov, lovljenje ravnotezja med hojo prek mocvirij (ne nism padla), plezanje cez podrta drevesa, hoja po blatu navzdol in navzgor (tudi v tej rubriki sem uspela 'ne past')... in ob vsem tem se pristem Achuar oz. Shuar... saj pozate tisto o ljudstvu iz amazonske jungle, ki pomanjsuje glave svojih premaganih nasprotnikov... no to so (bili) oni...
Jutri se z Nadine spet odpravljava v selvo, tokrat v eno mal bolj civilizirano v okolice Tene... za par dni se bova nastanili v enih izmed lodgev, ki si jih lastijo in z njimi opravljajo domacini.

ps. slikce se cist prevec pocas nalagajo na net oz. se sploh ne nalagajo, tko da sem obupala... sorry... jih vidte ko pridem domov, sej bo kmal

Baños

Baños je se eno turisticno naselje, ampak ni tolk turistov kot je turisticnih agencij ki ponujajo vse mozne adrenalinske sporte (rafting, kajak, mountain bike), pa trekinge in plezanje, pa seveda obisk vulkana ponoci. Turistov trenuto manjka zaradi vulkana, ki zadnjih 9 let malo strasi nekatere turiste. Ampak trenutno drugega kot pepela v zraku ni, je pa zanimivo dobit turisticni zemlejvid mesta z oznacenimi tockami evakuacije. Od vseh adrenalinskih sportov sem danes samo rentala kolo in se z njim zapeljala do slapov v blizini. Nadine se je kolesarjenju zaradi manjsih zdravstevnih tezav odpovedala tako da sem se po nekaj dneh spet potikala sama. Pot je bila kar zanimiva, na vrhu kanjona, v katerem se je vila rjava reka. Na drugi strani kanjona kar nekaj slapov, dvakrat sem stopila s kolesa in se sprehodila do dna kanjona, preckala reko in si od blizu ogledala slap. Toliko slapov, kot sem jih videla v zadnjih dveh mesecih nisem videla prej v celem zivljenju ampak vseeno me vedno znova impresionirajo, sploh nekateri, ali zaradi njih samih ali zaradi okolice tropskega cvetja in pojocih pticev. Danes sem videla dva taka. Za pot nazaj do Banosa sem si izbrala nekaksen mini tovornjak, ki kar caka turiste, da jih zapelje nazaj v mesto. Ker v Banosu nisem bila tako utrujena kot pri zadnjem slapu, pa sem se s kolesom zapeljala se malo po okoliskih hribih in si ogledala Baños se z vrha. Vse skupaj je bilo res kul in prav fajn mi je blo bit spet mal sama, ko se ti ni treba ozirat na nikogar, ko gres samo tja kamor ti pase, ko je mir, tisina... zakon!
Zaradi vseh turisticnih lastnosti Bañosa sva se z Nadine odlocili da vse ostale treke in ture spustiva in jutri sibneva v dolino... proti Amazoniji. Tisti pravi, kjer se nabirajo vode ki nato tecejo v Amazonko. Jutri greva najprej v Teno, ce bo sreca pa se isti dan naprej malo po jungli in malo s kanujem do enih lodgev v selvi (jungli). Odvisno od tega, kako bo v teh lodgih. To so majhna naselja ekoturizma v selvi, z neakterimi upravljajo prisleki in tujci - in ta so seveda fensi smensi z vso mozno elektro opremo, z drugimi domacini iz selve. In medve greva seveda med domacine - prvic zato ker nocem dajat denarja v zepe tujcem, drugic zato ker ne rabim elektro naprav in tople vode v jungli, tretjic zato ker sem tu zaradi domacinov. No ja, v bistvu ne vem kako je z elektro opremo in toplo vodo v teh lodgih kamor greva, ampak predvidevam da racunalnika in interneta ni, tako da, ce se par dni ne oglasim... v jungli sem in odkrivam kaj pocnejo tamkajsnji domacini, v reki iscem zlato, preucujem ptice in opice, ali pa samo lezim v hammaci med dvema drevesoma...
sedaj pa grem na zasluzeno relaksacijo v terme...

Parque Nacional Cajas

Vcerajsnji izlet na podezelje se je izkazal za prav nic podezeljskega. Z Nadine sva pristali v mestu, ki je bil sicer malo manjsi od Cuence, ampak tudi precej grsi. Tako sva se dokaj hitro odpeljali naprej do naslednje 'vasi' in prisli v se malo manjse mesto, ki pa sicer slovi po zlatu in srebru. Iz vseh his, iznad vsakih vrat izobeski 'Joyeria' (zlatarna), v izlozbah pa lezece in visece zlato in srebro za vsak okus. Meni so bili seveda najbolj vsec izdelki oplemeniteni se s kaksnim zlahtnim kamnom, od katerih sta bila najbolj pogosta lapizlasuli in rdeca skoljka spondylus. Res ful ful lepo, ampak tud ne pretirano poceni, ampak eno malenkost sem si vsen prvosla.

Zvecer sem sla v druzbi nekaterih, ki Cuenco ze bolje poznajo odkrivat tukajsnje lokale. Lokalcki ful lustni, disko mi je bil tud kr kul, ampak se pa zur tud priblizno ne da primerjat s Cuzcom (pomojm da manjkajo Argentinci in njihova salsa).

Zjutraj je blo treba vstat. Ob 8 sem sla na turo v Parque Nacional Cajas. Dan je bil cudovit, ze zjutraj se je izza oblakov zacelo kazati sonce in baje da po nekaj tednih se nam je obetal res ful lep dan. In bilo je enkratno. Park je enostavno cudovit. Lezi dokaj visoko, tam nekej med 3.000 in 4.000 metri, kar pomeni, da je vegetacija bolj borna. Ampak to niti ni pomembno, tista vegetacija ki je, je ravno pravsnja, da kraj naredi izjemen. Ampak glavno vlogo pri vsem tem igrajo jezerca. V parku je 235 jezer z velikostjo nad 1,5ha vode, poleg tega pa se enih 100 manjsih. Vsa jezera so povezana s potocki, vecina ostale povrsine je pa precej vlazne travi podobne zadeve... 3 urni sprehod skozi park je bil res fenomenalen, razgledi na vse strani, hribi in doline, jezera in pa tudi nekaj gozda tam malo nize. Skratka, spet sem cist navdusena nad vso to 'Pachamamo'. Za konec pa smo odsli se v eno fenci smensi restavracijo, kjer sem, ne boste verjeli jedla postrv. In moram priznat, da tokrat sploh ni bila slaba, morm ko pridem domov se enkrat probat nase postrvi, mogoc mi bodo pa zdej ze vsec.

Jutri zjutraj odhajam naprej proti severu. Z Nadine greva v Baños, pa se nisva cist prepricane, al bova mogle zarad ponovne aktivnosti nekega vulkana ob poti (se je zbudu ene tri tedne nazaj baje) nardit mal daljsi krog al bova lahko ubrali ta hitro, 7 urno varianto.