kaja

SPREAD YOUR WINGS - FOLLOW YOUR HEART

nedelja, julij 15

Angkor Wat

Ura je sele nekaj cez eno, pa se mi ze zdi, daje tole super zanimiv dan, pa tudi super vroc dan.

Zbudila sem se ob 4.20, vstala, se oblekla in zajahala kolo pred guesthousom. Na crnem mestnem kolesu drvim po ulicah v popolni temi, s prizgano celko sem verjetno edini kolesar z lucjo. Sem na poti proti soncnemu vzhodu v templju Angkor wat. prehiti me nekaj tuk-tukov s turisti, jaz prehitim nekaj kolesarjev - na koncu se bomo vsi spet srecali. ko zapeljem v luknjo ki je ne vidim, plastenka z vodo skorajda pade ven iz kosarice na belanci... pocutim se odlicno.

Ob severnem vodnem zbiralniku se guzvajo gruaze azijcev z velikimi fotoaparati, stativi v boju za najboljso fotografijo. Odsev v vodi me preprica, da se jim pridruzim. naredim nekaj fotk, ki so zaradi odsotnosti stqativa sicer vprasljive kvalitete, pa vendarle. Nato zaslisim za sabo drenjanje, hitenje in sopenje. Zamudnik. Snemalec s pomocnikom. S torb vlaci stativ, pa potem kamero, pa baterijo i pri tem malo da ne doesedno izrine nekaj drugih. "Ce hoces dobro fotko, pridi prej", pravijo azijci, a kot d ajih ni. Se vedno sope in hiti. Dovolj imam. Odstranim se in grem poiskat bolj miren koticek. Sonce me kasneje ujame med stebri v vzhodnem delu templja. Tam je se dokaj mirno in koncno lahko s se nekaj izjemami, ki so zapustile credo ovc ob ribniku uzivam v velicini cudovitega templja. Angkor wat je cudovit, Cudoviti so tudi vsi ostali temlji v nejgovi blizini, ki sem si jih nekatere pogledala ze vceraj, nekaj potem se danes, 2/3 pa mislim da si bom se popoldan.

Ne bom izgubljala besed kaj je tisto, kar prevzame, vendar mene te velicastne zgradbe vedno ganejo le, ce ni guzve, ce lahko v njihovem objemu najdem trenutek in kosceh zase. Le takrat jih popolnoma dozivim. Nekako mi vedno uspe najti vsaj kaksen delcek miru v katerm od njih. V Lonely Planetu sem prebrala da je Angkor wat eden od slavne trojice ob perujskem Machu Picchu in jordanski Petri. Ne bi se mogla odlociti kateri mi je bolj vsec. Sigruno ima vsak svojo magicnost, vendar sta me zaenkrat enkako prva dva nekoliko bolj navdusila, ceprav to gre pripisati verjetno predvsem okolici, ki ju obdaja. Machu Picchu itak s fantasticno kuliso zelenih gora, Petra pa s skalami in kamnitimi vrhovi. Kambodza oz. obmocje Siem Reap je pa v nasprotju z njima povsem ravninska in ravnine niso ravno moja specialiteta. Kar pa seveda ne pomeni da ni lepo.

Dopoldan sem si ogledala se temlje Bayon, ki slovi po ogromnih glavah, ki zrejo na obiskovalce s vseh strani in se nekaj drugih zanimivosti, potem pa me je vrocina pregnala nazaj v mesto in v hladno ozracje Guesthousa. Popoldan pa se vrnem. spet s kolesom po ravni cesti se do zadnjih 2-3 stvari, ki bi si jih v kompleksu rada ogledala.




fotke za vzorc :)

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home