en post en español

Decidi de escirvir de vez en quando un post en epañol tambien. por todos los amigos, que coneci en este viaje por America de Sur. Bueno, unos de ustedes les coneci en Cusco, muchos en camino hasta MachuPicchu que fue una de las mejores experiencias, otros conheci antes o despues, en Bolivia, Uyuni, o en los avtobuses, hospedajes alrededor de Peru y ahora Ecuador. Pero aqui solo una corta introducion de los lugares que visitei hasta ahora:
Bueno, como sabe, de Cuzco yo fui a lago Titicaca, estuve ai un dia en Puno e visitei islas Flotantes y tambien isla toquile, que me gusto mucho mas. Dia despues posei forntera con Bolivia e visitei isla del Sol. Es una isla de verdad muy muy linda y fue un prazer caminar de norte hasta el sur, con ucho sol, poca lluvia, unas ruinas y vistas meravillosas.
Despues fui a La Paz, donde no tuve mucho paz, porque estuve ai en temporada de carneval, y saben como es el carnaval en America de Sur... la gente loca, tudos mojados, mucha gente... Sabato del carnaval fui en Oruro, el carnaval mas conocido de Bolivia, e fue una experiencia totalmente nueva para mi. En Europa no hay este tipo de festivales. no hay bastanta gente tan loca, pienso. Era ottimo! De ai fui a Potosi, una cuidad muy linda, con casas de muchas colores, y claro, mas conecido por su mina en Cerro Rico. Visitei una de estas minas,pero estava dia feriado de carneval, entonces no havia mineros, pero tambien caminar e subir minas vacias fue bien. por final de Bolivia hico un tur de Salar de Uyuni por 4 dias. Salar de Uyuni parece otro mundo, es lugar unico nel mundo y de verdad, vale la pena visitarlo. La compania del tour fue muy buena, con mucho humor, y con nuestro chofer que no sabia conduzir muy bien. Pero estava bien, la naturaleza ei es meravillosa. De Salar de uyuni hasta San Pedro Atacama, Chile. Ai, despues de Bolivia todo parecia super caro, por esso ya despues de dos dias subi por Peru. Visitei una vez mas Arequipa, subi el prossimo dia para Lima y continei subir hasta Trujillo. Quedei me en Huanchaco por dos noches, pero hacia mucho calor, y no me gusta tanta calor... por esso decidi de ir en las montañas, a Cajamarca y despues Chachapoyas. Y porque no pudia passar directamente entre Cajamarca y Chachapoyas, tinha que bajar por la costa una vez mas hasta Chiclayo. Cjamarca era linda, pero Chiclayo estava meravilloso. no tanto la cuidad, si no toda la naturaleza alrededor. Fui ver la catarata de Gocta, que es la 3ra mas alta catarata nel mundo (771metros de altura) y visitei tambien el Kuelap, las ruinas preincas de cultura Chachapoya. Estas ruinas son maravillosas, misteriosas, como toda la cultura de Chachapoya, de qual no se sabe mucho. Entonces, se algien de ustedes ainda va passar por el norte de Peru, vale la pena visitar esta cuidad un poco desconecida a las turistas. Y de Chachapoyas, finalmente, me fui a Ecuador. Y ahora estoy en Cuenca. Ecaudor parece muy diferente que Peru, y todo tambien parece un poco mas caro.
Bueno, saben que mi español no es perfeto, pero estoy practicando y tambien esto es un tipo de mi ejercicio, no es? :)
Bueno, las fotos pueden ver en otros posts. Espero que todos estan bien y da me unas noticias de ustedes y de lugares del mundo!

Cuenca, EKVADOR

Evo, po skorajda dveh mesecih pohajanja sem prispela v Ekvador. Za preckanje meje sem si izbrala na splosno sicer precej odrocno varianto, ampak glede na to, da sem startala v Chachapoyasu, v hribovitem severnem Peruju, je bilo to vseeno blize kot po bolj obljudeni poti po obali. No skratka iz Chachapoyasa sem sla v Jaen, od tam pa po slabi, blatni, luknjasti cesti do San Ignacia. Od San Ignacia sem se naslednji dan zjutraj odpravila po se bolj razriti cesti do meje v La Balsi. Z avtom do meje, emigracija iz Peruja, pes preko mostu, imigracija v Ekvador, tam pa so mi povedali, da naslednji bus v najblizje 'mesto' odpelje sele cez dve uri. Pac, nimas kaj, spet sem bila obsojena na dve uri cakanja sredi nicesar, ampak s knjigo in posedanjem ob reki je prav hitro minilo. Od meje do 'mesta', tam pa spet cakat bus do koncne destinacije, Vilcabambe, od koder me je locilo se 6 ur voznje z busom. Na sreco takole med cakanjem vedno naletis na kakega popotnika, ki gre v tvojo smer ali pa ravno obratno, izmenjas par informacij in takoj lazje pocakas. Na cilj sem prispela ob 10 zvecer, zavila v prvi hostal, ki je bil sicer svinsko drag, celih 9USD (!!!!). Ampak Vilcabmba ima pac zrihtane hostle, in tak je bil tud ta... nov hostel, z zelenim vrtom v sredi, in 'dormitoriji' s tremi postlami, pa bazen, pa masaze... ni da ni... ko bi vsaj naslednjega dne sijalo sonce... Vilcabamba je sicer pribezalisce starih popotnikov, ki jih je kraj med hribi tako navdusil, da so ostali tukaj, baje naj bi tu doamcini ziveli prek 100 let zaradi dobre klime. Ker je celo noc dezevalo in tudi naslednjega jutra, sem se se isti dan spokala naprej proti Cuenci, poleg tega mi bilo vsec da sem mogla s sefom hostla kontaktirat v anglescini...

Ze na busu sem srecala svicarko Nadine, ki se je nekaj tednov v Cuenci ucila Spanscino, sedaj pa se bo lotila iste poti kot jaz: Ekvador, Peru, Bolivija, samo malo obrnjeno bo vse skupaj. Cuenca je rpav rpijetno mesto, njen center je na UNESCOvem seznamu kulturne dediscine. V Ekvadorju je najbolj poznano po klobukih, ki jih mi poznamo kot 'Panama hat'. Pa da vas takoj opozorim, da ti klobuki iz slame niti priblizno niso iz Paname, ampak izvirajo iz Ekvadorja in rastlina, iz katere pridobivajo slamo uspeva smo v Ekvadorju. Ime Panama hat pa zgolj zato, ker so jih prek Paname uvazal v Evropo. Danes sem bla seveda v eni izmed tukajsnjih 'tovarn' teh klobukov. Cene pa se gibljejo od 15 USD za take obicne do 400 USD za najbolj fino pletene. Ampak vseeno pa Cuenca je mesto, mene pa trenutno bolj vlece na podezelje, tako da jutri se odpraviva skupaj z Nadine na podezelje, sicer samo na dnevni izlet, pa vendarle...

Aja, pa se to: v Ekvadorju se zdi, da je vse obrnjeno narobe: vrata se zaklepajo v drugo smer kot smo vajeni, elektricne vticnice so ameriske, pipa se odpira v kontra, in se dolarje imajo... ampak je pa tud vse veliko bolj urejeno in cisto kot v Peruju, soferji ne divjajo kot nori ampak imajo celo semaforje, in ja... tud standard je vidno boljsi, nekolk visje pa na mojo zalost tudi cene.

Yerbabuena

Kot receno storjeno. Vstala sem vceraj ob 3.50 in ob 4.00 na glavnem trgu ujela kolektivo kombi proti Yerbabueni. Makadamska luknjasta cesta in nizka naslonjala pac nista nudila ravn velik pogojev za nadaljevanje kratkega spanca, ampak poskakovanje po eni najbolj obupnih cest v mojem zivlejnju pa da enak ucinek kot jutranja kava. Po treh urah voznje smo prisli v malo vas sredi nicesar, kjer so se nabirali kmetje iz okolice, nekateri oddaljeni tudi 8-10ur jeze na konju. Kmetje so prihajali s konji, tovornjaki, kombiji, taksiji, vse nalozeno do zadnjega koticka, s stvarmi, ljudmi ali zivalmi. Stojnice so se sele postavljale, ampak cez kaksno uro se je stvar ze posteno odvijala. Prodajali so seveda vso mogoco zelenjavo in sadje, pa kokini listi niso manjkali, pa tudi razno plasticno saro, oblacila, orodje, pa stare knjige in neka naravna zdravila, pa kure in peteline. Ampak prevladovali so poljedelski pridelki. No tam zadaj, malo skrito na prvi pogled, pa se je odvijal najbolj zanimiv del. Kmetje so tja pripeljali svojo zivino naprodaj.. bike, krave, konje, prasice... predvsem bike in krave, bike tud take zelo zelo ogromne. Medtem ko so na prvi strani trznice prodajale predvsem zenske, so bili tukaj glavni moski. Ogromno zivine na enem travniku, deloma na strikih, dvecina ne, nekatere bike so bolj s tezavo umirili, drugim se kaj dosti sploh ni dalo. Med njimi pa lastniki in kupci, sprasujejo, zmigujejo z glavami dokler ne pridejo do skupne cene.. prodano. In potem se kupt strik (ki jih seveda prodajajo takoj poleg za 2 sola) in gremo, z novim bikom na pot proti domu.
Skratka, bilo je zanimivo opazovat taksno trznico, poleg mene sem tam opazila celo se dve turistki. :)
No s trznice, ki se se pred poldnevom zacne zakljucevat, sem sla se kako uro vozne naprej v Leymabambo v muzej kulture Chachapoya. Zanimiv in ful lepo urejen muzej, ki so ga financirali predvsem skladi iz Avstrije. Na poti nazaj proti Chachapoyasu pa sem spet ugotovila kaksno sreco imam jaz v zivljenju. Zamudila sem zadnji bus, ki pelje ob 12.00 (jaz sem bila prepricana da gre ob dveh popoldan). Ampak na mojo sreco se je izza vogala pojavu tip ki je sel do Yerbabuene. V upanju, da tam ujamem se kaksne prevoz do Chachapoyasa sem sla z njim in res tam med ze podrtimi stojnicami in nekaj preostalimi kmeti nasla avto do Chachapoyasa - zadnji taksi, v katerega se nas je ze cez 5 min nabasalo 7 odraslih in dva otroka. Ja, vem, ful mam sreco, ampak tud verjamem vanjo. Ampak OK, ce pac ne bi dobila prevoza bi to pomenilo samo to, da bi fuuul drago placala za taksi alpa prespala v Leymebambi.
Danes zjutraj pa sem koncno odsla na pot proti Ekvadorju. Po treh zamenjanih kolektivotih in 7 urah po asfaltiranih in neasfaltiranih luknjastih cestah sem trenutno v San Ignaciu, zadnjem vecjem kraju pred mejo z Ekvadorjem. Tukaj sicer nimas kaj pocet, ampak sem prisla sem prepozno, da bi lahko danes nadaljevala pot (in nocem izzivat moje srece s prevozi prepogosto oz. ostat nekje na meji sredi selve) Tako da, jutri zjutraj odrinem cez mejo in koncam v Vilcabambi.

Chachapoyas

waw! Ze tretji dan sem v Chachapoyasu pa se mi zdi da bi lahko ostala se nekaj casa. Sicer v teh treh dneh se nisem imela prav zares casa pregledat tega majhnega mesteca sredi Andskih hribov, ampak vse v njegovi okolici je enostavno cudovito.

Prvi dan sem odsla v Huancas, vasico malo nad Chachapoyasom. V taxi colectivo sva se nasli ob treh domacinih dve turistki antropologinji. Pred kratkim diplomirana antropologinja iz Belgije, ki po diplomi ni dobila sluzbe (kako tipicno za antropologe) se je odlocila odkrivat juzno Ameriko. Huancas je tukaj znan po keramiki, izdelujejo namrec cudovite glinene posode ki jih nato se lepse z enostavnimi geometrijskimi vzorci poslikajo. Mala vasica pa ima tudi cudovito lokacijo na vrhu kanjona reke Utcuybamba. Razgled na kanjon je res enkraten! Po dnevih na ob obali in v mestih je bil pravi balzam za duso spet zagledat vse tiste hribe razprte pred mojimi ocmi, bucanje rjave vode v globini s prizvokom slapa v enem izmed stranskih kanjonov pa je bil prav pomirjujoc. Pa naj dodam se to, da sva bili z Belgijko na razgledni tocki sami, brez turistov, v cisti tisini... le konji so naju prisli pogledat. Res uzitek. Za povratek v mesto sva si izbrali pes varianto. Hoje je bilo za priblizno uro in pol, da so bili razgledi spet cudoviti, v barvah prihajajoce nevihte, pa ni treba posebej poudarjat ane?

Za drugi dan sem imela v nacrtu obisk Kuelapa, predinkovske trdnjave v blizini mesta. Ker pa je dezevje na cesto naneslo plaz, je bil dostop onemogocen in izlet je bilo treba prestaviti za en dan. Tako sem se vceraj odpravila na izlet (skupaj s parom iz Anglije, ki je ravno tako moral odpovedati Kuelap) do slapa Gocta, ki naj bi bil s 771 metri globini tretji najglobji slap na svetu, Ne vem sicer, kako merijo te globine, ampak v resnici gre za dva zaporedna slapa, ki skupaj merita 771 m. Ampak OK, najglobji ali ne, nima pomena, slap je bil res ogromen oin bucanje ob zgornji, krajsi polovici je bilo skorajda oglosujoce, voda izpod slapa pa nas je prisilila, da smo si nataknili ponce. Do slapa smo se prebijali v gumijastih skornjih do kolen, ki so poskrbeli za to, da so bile moje hlace ob povratku umzane samo od kolen navzgor. Hoja po blatu, vodi in kamenju skozi tropski gozd je bila dozivetje zase. Ce smo se na zacetku se nekoliko izogibali blata, sem na koncu dobila obcutek, da vecja ko je bila luza, z vecjim veseljem sem stopila vanjo. Sedaj razumem, zakaj otroci radi skacejo po luzah in blatu, res je fino, tko da drag starsi, pustite svojim otrokom skakat po luzah in hodit po blatu!

In danes sem koncno docakala ta moj Kuelap. Verjetno se vam stvar slisi precej tuje, tako da, vam na hitro razlozim: Kuelap je utrjeno mesto, ki ga je kultura Chachapoya zgradila nekje med leti 500 in 1500. Mesto je torej precej starejse od Machu Picchuja, in tudi nasli so ga precej prej. Ampak do danes o tem mestu in celotni kulturi ni veliko znanega. V okolici Chachapoyasa je ogromno rusevin in predvsem grobnic, ki pa so tezko dostopne. Kuelap je fantasticen! Po tem, kar sem danes slisala o mestu in o kulturi Chachapoya, ki je se precej zavita v dvome in meglice, je enostavno neverjeten. Obzidje na vrhu enega izmed hribov, v notranjosti pa mesto, v katerem je bilo nekoc 450 okroglih his. Danes je mesto deloma rekonstruirano, vecina pa je se prekritega z drevjem in pisanim cvetjem. Obcutki ob sprehajanju skozi to noro, pisano, kamnito misteriozno notranjost so nepopisni. Kraj me je precej bolj impresioniral kot MachuPicchu, morda ravno zaradi te neodkritosti, prvinskosti in divjosti, ki jo ponuja tistim redkim turistom, ki sem zaidejo. Danes je bilo vseh turistov tam morda 25. V celem letu 2007 jih je prislo 15.000, leto poprej 10.000. Precej manj torej kot na slavnega naslednika, ki jih toliksno stevilo sprejme v nekaj tednih.

Aja, in med potjo smo seveda spet parkrat mogl pocakat da so vsaj priblizno naredili cesto rpevozno, ampak na to sem se sedaj ze navadila. Novost je bila ta, da so enkraty celo turisti iz kombija pred nami premikal skale, ki so se posule na cesto, ampak ko smo prisli mi, je bila stvar ze bolj ko ne spucana... :)
Jutri pa... ze zdavnaj bi se morala odpraviti v Ekvador, pa mi nekako kar ne uspe. Plan sem prestavila se za en dan. Jutri namrec tri ure voznje od tu poteka sejem, na katerega pridejo domacini s hribov, prinesejo svoje pridelke in jih menjajo. Ja, sejem brez denarja, blagovna menjava kot v starih casih. In ker tukaj ni veliko turistov seveda ni busov ki bi vozili tja. Vozijo pa lokalni kolektivo kombiji, ki pa odhajajo ob 4 zjutraj, ampak se bom potrudila in odsla s prvimi trgovci. Upam, da bo dogodivscina se ena tistih, ki bodo posteno popestrile tole potovanje.

Chiclayo in Señor de Sipan

Kot verjetno veste Peru vseeno niso samo Andi in Inki. Tukaj ob obali, Andov ni, Inki pa so sicer neko kratko obdobje bili, ampak v teh krajih niso tako zanimivi. Inki imajo Machu Picchu, vse ostale predinkovske kulture v Peruju pa imajo se mnogo vec, a na zalost so zapostavljne ravno zaradi ljudstva, ki si je prakticno tik pred prihodom Spancev vse ostale podredilo in ostalo zato do danes najbolj poznano.
V blizini Chiclaya so konec 80ih let nasli kompleks nekdanjih piramid in grobnic kulture Moche. Stvar danes na dalec izgleda kot nekaj ogromnih kupov peska, v bistvu pa so ti kupi nekdanje piramide iz opeke, ki so se pa zaradi casa in erozije precej spremnile. Tisto, kar je danes bolj znano in pomembno od samih piramid pa so grobnice oziroma bogastvo, najdeno v njih. Vecino tega je na ogled v muzeju Tumbas Reales de Sipan. Ze na prvi pogled precej moderen muzej, s predmeti in artefakti pa me je enostavno navdusil. Glavna zvezda vsega skupaj, Señor de Sipan je bil pokopan skupaj s tremi zenami, otrokom, vojscakom, varuhom, dvema lamama in psom, poleg tega nekdaj zivega materiala pa se ogromno ogromno predmetov iz zlata, skoljk, srebra, keramike. Predmeti, izdelani s takimi detajli, oblikovani v tako visoki kvaliteti, da jih enostavno skoraj vikas ko stojis pred njimi. Res cudovite stvari. Ker vem da Sipan niti priblizno ni tako poznan kot Machu Picchu imate tukaj en link za prvi vtis. Stran je sicer v Spanscini, ampak slikce so pa le. In v resnici vse izgleda se bolj impresionantno. V glavnem tale Señor de Sipan in tudi ostali vojscaki, duhovniki in tudi njegov prednik, pokopan v eni izmed grobnic, so bili pravi asi. Kultura Moche, ki je bila prisotna predvsem v obdobjih od 1. do 7. st. pa je bila verjetno ena najbolj impresionantnih vJuzni Ameriki, precej pred Inki, pa vendar s tako dodelano umetnostjo, da jo je nemogoce prezreti. Skratka, treba si bo prehbrat kaj vec o tej kulturi. Aja, in ravno konec poletja so v kompleksu nasli 14 grobnico, tako da vceraj, ko sem bila tam, sem lahko opazovala arheologe pri delu. Pa moram rect da se majo prav fajn. Ampak ko smo ze rvno pri arheologih laho povem se to, da njihovo delo marsikje otezkocijo 'roparji grobnic'. Veliko predmetov in grobnic najdejo se pred arheologi, poberejo kar je ostalo celega in prodajo za mastne denarce. In ti haqueroti, kot jim pravijo oziroma si sami pravijo, sploh niso tako zelo tajni. Mimogrede sem vceraj spoznala enega takega modela in bilo je prav zanimivo. On pac enostavno noce da bi se vse naslo, pa potem prodalo v Nemcijo. Ker ja, baje da se trenutni predsednik Alan Garcia na vse moci trudi sprivatizirat kulturno dediscino in Cuzco prodat tujcem. Mislim da sem o demonstracijah v Cuzcu ze pisala, tako da... katastrofa. Glede tega temu haquerotu sploh ne zamerim. Smesn svet, kjer tujci skrbijo za tvojo dediscino.
No skratka, dans zvecer pa odhajam v Chachapoyas pogledat se eno cudo predinkovske dobe, potem pa mislim da bom imela rusevin za nekaj casa dovolj. :)

Cajamarca

Spet na malo visji nadmorski visini se pocutim prav prijetno. V Cajamarci sicer vreme ni ravno idealno, malo dezja, malo oblakov in malo sonca, ampak je cist OK. Mesto med hribi ima pestro zgodovino. Ce je danes Cuzco s svojo okolico verjetno najbolj poznano Perujsko mesto, je bila v resnici Cajamarca tista, ki so jo Spanci prvi zasegli, leta 1932, tukaj so umorili zadnjega inkovskega vladarja, ki ji je v zameno za svoje zivljenje ponudil eno sobo polno zlata in dve sobi polni srebra. Kljub izpolnjeni obljubi pa Spanci niso drzali besede. V blizini se nahaja nekaj zanimivih predinkonvksih rusevin, sama sem si ogledala le grobove v pecini Otuzco. Sicer je pa Cajamarca znana v Peruju predvsm po kravah in mleku. Svojo sirarno je tukaj postavil tudi nek Svicar, ki proizvaja in prodaja najdrazje sire v Peruju.
Cajamarca bolj ko ne lezi na koncu, od koder se naprej le malokam pride, oziroma se pride samo z avtobusom, ki pa pelje sele v cetrtek. Zato moram danes nazaj proti obali, v Chivay, in nato od tam spet nazaj se globje v hribe.

Trujillo

No, po skoraj enem mesecu in pol kolovratenja sem spet uspesno prispela do plaze. Po vrocem Cilu, Arequipi in Limi se mi je zdelo to edino pametno. Zapeljala sem se do Huanchaca pri Trujillu, se nastanila v simpaticnem hostlu ter odsla na en skok v morje. Na pesceni plazi, ki sicer ni nic posebnega (pac dolga pescena plaza) sem po dveh (ne)prespanih noceh na busih zaspala na plazi za skoraj dve uri in temu primerna je bila zvecer barva mojega hrbta in nog. Ampak OK, ocitno tudi to sodi zraven.
Ko sem se nekako spocila sem naslednjega dne odsla spet odkrivat stara cudesa tega kontinenta. Chan Chan je se eno od res fantasticnih predinkovskih mest, zgrajeno iz opeke. Baje naj bi bilo to najvecje mesto iz opeke na svetu in pripada kulturi Chimu. Je res fantasticno, zgradbe sredi puscave, hodniki, reliefi in velika dvorisca.
Tudi mestece Trujillo, na robu katerega je ChanChan je simpaticno. Sem si ga ogledala sicer bolj na hitro, ampak sem bila prijetno presenecena nad pisanimi kolonialnimi stavbami okrog glavnega trga ter vsesplosno, ne ravno perujsko urejenostjo. Ampak vseeno v teh krajih pogresam vsaj delcek perujske ali andske kulture. Ni vec tistih zenic s pisanimi rutami in otrocki na hrbtu, ni prodajalk sadja na trgu, pa se prevec je vorce. Tako da je vceraj padla hitra odlocitev. Nazaj v hribe grem. Oziroma naprej v hribe. Plan, da pridem v Ekvador ob morju sem rahlo spremnila. Ob morju je namrec vroce za znoret, plaze niso nic posebnega, lezat ob morju pa se mi ne da. Trenutno mi bolj pase pohajat. Se vedno sicer imam rada morje in obozujem zvok valov na obali, ampak v zadnjem mesecu med gorami je bilo ocitno prevec lepo da bi to zamenjala za pesek in vodo. Tako da, cez eno uro imam avtobus v Cajamaco, mestece na visini 2000 in nekaj metrov.

spet stara mesta

Iz severa Cila sva se pobrali dokaj hitro-visoke cene, ze videne puscave in lagune ter malo casa do Petrinega povratka. Voznja z nocnim busom iz San Pedra de Atacama do meje, nato s taksijem cez mejo in spet na bus... Popoldan sva bili v Arequipi. Ze z Anzetom sva pred enim mesecem tam slucajno naletela na prijetno prenocisce-Posada del Virrey in tudi tokrat sva se s Petro odpravili tja. Moram rect da je poseben obcutek na drugo celini priti nekam, kjer te ljudje poznajo in ne skrivajo presenecenja in veselja da te vidijo. Arequipa je se vedno mesto s ful prometa, ampak lepo in zanimivo. Tokrat je bilo tudi tu pravo poletno vreme, o nekdanjih nalivih ne duha ne sluha. Petra je zadnji dan tukaj opravila se nekaj nakupov, jst sem jo bolj ali manj potrosnisko spremljala, zvecer pa spet na bus. Po vroci in soparni voznji smo okrog poldneva prispeli v Limo. Tudi Lima prav poletno vroca, na sreco v temle internet prostorcku dela klima oziroma bolje receno ventilator. Danes ponoci Petra odleti proti Sloveniji, jaz pa zvecer skocim na bus proti Trujillu. Od sedaj naprej bom nekako sama na poti, ampak ni panike, glede na stevilo turistov in predvsem popotnikov, ki potujejo sami, se mi zdi da bo prav zanimivo. Prvotni plan je sicer bil,da skocim najprej se malo v hribe oziroma Huaraz, ampak poletne temperature zadnjih dni so me prepricale, da se podam proti morju. Nacrtovan je kratek postanek v Trujillu, nato pa cim hitreje proti Mancori na skrajnem severu Peruja, kjer so baje najboljse plaze za relaksacijo pred odkrivanjem Ekvadorja.

Uyuni

Iz rudarskega mesta sva prispeli na sam jugozahod Bolivije. Po 7 urah voznje in prevozenih 215 km slabe makadamske in pescene ceste naju je pricakalo majhno mestece Uyuni, ki je poznano predvsem po okolici, ki ga obdaja. Ze dopoldan naslednjega dne smo se odpravili v terenskih vozilih na tridnevno pustolovscino po JZ Bolivije. V avtu smo se nasli zelo internacionalna druscina: dve Argentinki, dva Svicarja, en Kanadcan in medve Slovenki, uradni jezik je bil nekje med Spanscino in Anglescino, odvisno od stevila vkljucenih v pogovor. No, pa da preidem k bistvu. Iz Uyunija smo se podali najprej na ogromno slano jezero, oziroma je to ogromna povrsina soli (mislm da tm ene 120.000 km2), ki pa jo v dezevni dobi prekrije voda. V susni dobi naj bi bilo to glede na LP vodnik 'the greates nothing possible'. Trenutno je gladina vode slabih 10 cm, ravno prekriti s sengom, med vsem tem pa puscave ali pa jezera z vodo. In to jezera polna planktona, ki ob soncnem vremenu spremenijo gladino v divje rdeco ali zivo modro, z belimi solnimi lisami ob straneh. In drugod spet se gladina obarva zivo zeleno. Sama temu se danes tezko verjamem, in prav torej, da smo si namocili gleznje in bili vseeno potem do kolen vsi beli od soli. Salar de Uyuni je fantasticen, neskoncno dalec seze pogled, tam nekje na horizontu se posamicno dvigajo stozcaste piramide, njihov odsev pa se vidi na gladini jezera, skupaj z belimi oblacki. Prekrasno soncno vreme, modro nebo in belina brez konca - kot bi pristal na drugem planetu! Ampak kmalu sem ugotivla, da je po malem celotna JZ Bolivija planet zase: gore nenavadnih barv, od oranzne do rdece, preko rumene, pa potem stozci vulkanov, tud vam ne zamerim, ce mi ne verjamete, da je gladina jezera rdece barve. Spali smo dve noci v malih vasicah sredi nicesar, ki so bolj ko ne namenjena zelo osnovnim prenociscam za vseh 20 in vec terencev, ki se jih na dan sprehodi skozi te planjave. V teh krajih na visini priblizno 4000 metrov pa je tudi nocno nebo drugacno. Milijone zvezd ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno. Stetje utrinkov se ne izplaca ker jih je prevec.
Ampak na tej visini je seveda kljub temu, da cel dan sije sonce ponoci zelo hladno. Ko smo danes zjutraj ob pol5 cakali, da se nasi nahrbtniki nalozijo na streho vozila, smo zaviti v vsa mozna oblacila zmrzovali. V avtu ni bilo precej bolje, a ko smo ob svitu prisli do gejzirjev, smo vseeno zbrali moc in zapustili brezvetrje vozila. Tusi gejziri seveda svet zase, v nadaljevanju pa cudovit soncni vzhod za eno izmed planot nad jezerom, ki ga je v zgodnjem jutru prekrivala tanka plast ledu. Ko sonce se ni bilo visoko na nebu, smo se ustavili ob malem termalnem bazenu, kjer smo se v topli vodi koncno segreli. Pika na I tej dogodivscini se zelena laguna, nato pa samo se pot proti meji s Cilom. V bistvu to sploh se ni meja, ker te tam nekej sredi nicesar ob dveh kolibah iz terenskih vozil samo spravijo v bus in te peljejo proti San Pedro Atracama, kjer je carina. Na carini pregledajo ne samo tvoj pasus (in ja, itak jim spet ni blo jasno al Slovenci rabmo vizo al ne in kje sploh smo) ampak tud vso prtlago. Sama sem imela precej srece s carinikom, ki ga je ocitno bolj zanimalo koliko prebivalcev ima Slovenija kot moja prtljaga, Petra pa je naletela na zoprno policistko, ki ji je pobrala nekaj spominkov narejenih iz semen (absurd: cez mejo ne smes nest nobenih organskih snovi, pa tud ce gre za stara posusena semena). Ampak OK, sedaj sva tu, v precej drazji dezeli s cisto pravo cesto :). In v trgovini prodajajo Milko in u glavnem, kot bi prisel nazaj v Evropo, ampak poleti... tukaj je baje 30 stopinj. Prav zanimivo in kar malo odresujoce je spet hoditi naokoli v kratkih hlacah in natikacih.
Aja, pa se to, na potovanju po JZ Bolivije, sva srecali prve Slovence: par iz Gorice :) In saj veste tisto zgodbo, da se slovenci ali poznamo, ali smo v sorodu ali pa imamo skupne prijatelje ali sorodnike. Tudi tokrat smo nasli skupne prijatelje, v Gorici seveda.
Jutri se razgledava mal tukaj naokoli, kjer naj bi bilo precej cudovitih zadev, zvecer pa sibneva z nocnim busom na skrajni sever, kjer bova preckali mejo in spet vstopili v Peru.

ps.slikce bom dodala spet v Peruju, kjer bo to nekoliko ceneje in kjer bom spet zapekla vseh nekaj 100 poslikanih fotk...
ps2: evo slikce so, ampak jih je samo nekaj, ker neki zajebava tale kompjutr, tko da sorry, ostalo kasneje oziroma doma...

Tiawanako - Potosi

Evo, zaradi edinstvenosti karnevala v Oruru, sem mu namenila en post, sedaj pa naprej z najinim potovanjem. Karneval sva torej preziveli v dobrem, ceprav mokrem stanju. Ze zvecer sva se morali na zalost vrniti v La Paz (prenocisc v Oruruju v casu karnevala zmanjka, pa malo naju base cas, saj ima Petra ze 14. februarja let iz Lime). Ze naslednjega jutra sva imeli v planu ogled rusevin mesta in kulture Tiawanako. Kraj sva si imele namen ogledat z agencijo, ki pa je zjutraj ni bilo na spregled. Sva se pa odpravili sami, z lokalnim kombijem. Mesto je sicer ful zanimivo in lepo, vendar imam obcutek da potem, ko sem videla Machu Picchu in se nekaj fantasticnih majevskih mest v Srednji Ameriki, me manjsa mesta ne morejo vec tako zelo navdusiti. Vseeno pa je bilo vredno izleta ven iz La Paza, med voznjo nazaj pa nas je ustavila policijska kontrola, ki je iskala droge. Ne vem, kaj so oziroma cesa niso nasli v tistih dveh minutah, ko smo morali vsi potniki zapustiti kombi (razen starejse tetke - abuelite, ki je vso pot veselo zvecila kokine liste). V La Pazu se je se vedno odvijala norisnica z imenom karneval, ki je postajala vedno hujsa. V tistem hrupu, guzvi, vpitju in vodi nisva vec zeleli ostati, zato sva se istega vecera zapustili La Paz z dokaj udobnim nocnim avtobusom. Zgodaj zjutraj sva prispeli v Potosi, rudarsko mesto. Mesto, v katerem so Spanci nasli svoje srebro s katerim so zalagali spanski dvor. Potosi je bil v casu razcveta in velikih zalog srebra eno najvecjih mest Juzne Amerike. Mesto mi je bilo takoj vsec - pisane hise v ozkih ulicah, kolonijalna arhitektura pod Cerro Rico (rdeco goro z rudniki) je res cudovito. Ze vceraj sva se odpravili na ogled rudnika. Na zalost je bil tudi vceraj praznik in nihce ni delal, vendar pa je bil spust v rudnik posebna dogodivscina. Adrenalina tudi tukaj ni manjkalo, saj se je treba ponekod 'sprehajati' po vseh stirih, drugod pa plezati po navpicnih rovih. Edini varnostni ukrep je seveda celada (ja dobili pa smo tudi hlace, jakno, skornje in lucko - smo izgledali kot pravi rudarji). V Sloveniji v takih pogojih niti delati ne bi smeli, kaj sele da bi tja vodili turiste. Ampak bilo je zanimivo, dosti dlje pa zaradi obupnega zraka, vode in pomanjkanja svetlobe tam tudi ne bi ostala.
Aja in kot zanimivost: v rudniku imajo svojega 'Tia' oz. hudica (ali boga). Verjamejo namrec, da je hudic gospodar tega dela sveta (podzemlja). V casu pred Spanci so namrec Inki poznali bozanstvo podzemlja, ki so ga ob pokristjanjevanju prenesli na hudica. Tiu, oz. velikemu rdecemu hudicu, ki sedi na koncu enega izmed rovov, se tako vsak petek rudarji zahvaljujejo za dano rudo, za dovoljenje dela v njegovem svetu. Ker je cas karnevala, pa tudi njemu nakazejo vec pozornosti - tudi mi smo ga okrasili s pisanimi trakci in mu v usta dali cigareto.
Danes, na pustni torek, pa je tu najvecji praznik. V celi Boliviji nihce prav zares ne dela, javnega prevoza ni, odprti sta morda dve restavraciji v celem mestu, v agencijah, ki vseeno ostajajo odprte, pa se pije in plese. Preden pa se spije kozarec rdecega vina, pa se ga malo zlije v vsak kot sobe - daritev Pachamami oziroma materi zemlji. Prav zaradi tega ne-dela, sva s Petro ostali se en dan v Potosiju, saj avtobusov danes pac enostavno ni. Na ulici pa se vedno vodni baloni, pistole in pena... prav zaklonisca je treba iskati pred napadi celih oborozenih vojsk na prikolicah mini tovornjakov...
Jutri zjutraj odhajava v Uyuni, od tam ze naslednji dan na 3 dnevno turo po Salar de Uyuni, najvecji slani puscavi na svetu, z zakljuckom v mestu San Pedro de Atacama na severu Cila.

Carneval de Oruro

Karneval je bil enostavno ena najbolj odbitih stvari, ki sem jih videla v zivljenju. Karneval v Oruru velja za najvecji karneval v Boliviji in enega najvecjih in poznanih v juzni Ameriki. In ko je govora o karnevalu v juzni ameriki, je govora o fantasticnih maskah, glasbi, plesu, ter seveda pitju in zabavi. V Oruru so se po glavni ulici od osmih zjutraj do noci vrstile skupine mask s pihalnimi orkestri. Za ogled sprevoda je seveda potrebno kupiti karto in stol na tribuni. Kljub temu, da sva bili s Petro samo opazovalki, je bilo odlicno. In kmalu se vsak gledalec tam prelevi v udelezenca. Ob ritmih in obcudovanju gibov mask pac ne mores sedeti pri miru. In ko spoznas se tisto drugo, za marsikoga bolj zabavno plat karnevala, se enostavno prepustis. Ze nekajkrat sem omenila, da so vsi nori nad vodnimi baloni in pistolami. Na karnevalu ni nic drugace. Tribune tekmujejo med seboj katera bo dala vec direktnih udarcev z vodnimi baloni. Da bi ostal pri vsem tem suh in cist je iluzija. Tudi dezni plasci ne pomagajo kaj dosti, ker dobis hitro vodo v glavo, v noge.. povsod... In prav zelis si, da kmalu pride mimo nova vrsta mask... najprej okrasen avto z napisom plesa, nato nekaj starejsih, ki najbolj spominjajo na pogrebni sprevod, za njimi pa nekaj otrok, nato postavna dekleta v skornjih, minikrilcih in s perjem na glavi, ter za njimi zenske z maskami, pa nato moski v ogromnih kostumih, pa na koncu najboljse od vsega.. moski plesalci z nekaksnimi ropotuljami na nogah, ki skacejo in plesejo s tako energijo, da obstanes z odprtimi usti in samo migas.. levo desno levo desno... in potem je tu se glasba... noro! Bolj ko se bliza popoldan, bolj pijani so ljudje in bolj imas obcutek, da je smisel karnevala v obmetavnaju z vodo in pitju ter ne toliko v sprevodu mask. Ampak vseeno, zame je bilo oboje ful ful zanimivo in veselo. In ko sedis na tribuni med domacini se niti pivu in zganju iz pomaranc ne mores ogniti, saj kozarci in plocevinke kar dezujejo... vseeno nekako uspes ostati trezen. Na koncu pa se ti zdi, da si edini. Ce se vam zdi, da je slovenska gasilska veselica prostor, kjer je na najmanjsem prostoru najvec pijanih ljudi, pojdite na karneval. Sele tukaj so me prerpicali, da temu ni tako.
OK, ne bom trdila, da se karneval v Oruru da primerjati recimo s tistim v Riu, ker tam se nisem bila, je pa prav gotovo res, da je stvar edinstvena in cudovita kar se tice mask, in prav tako kar se tice vode.

La Paz

Kaoticno mesto pisanih barv predkarnevalskega vzdusja. Vse vrste sare na ulicah, pripomockov za samanizem, tkanin, in seveda pustnih oz. karnevalskih mask. Otroci ze veselo skropijo z vodnimi pistolami, kaos na ulicahj je itak nepopisen. Avtomobili vozijo v vse smeri, pescev, ki skusajo preckati cesto nihce niti opazi ne. V veljavi je zakon mocnejsega oziroma, kar se tice pescev, hitrejsega. Med vso zmedo na ulici sva doziveli bolivijski krst. Pesek v Petrine oci ni imel korenin v karnevalu temvec v malopridnezu, ki je v trenutku nepazljivosti Petri iz torbe vzel denarnico. Zanj je bilo v njem kar lepa vsota bolivijskih pesov, preracunano v dolarje pa vseeno ni vzel veliko. Vecje skode torej ni naredil, bova pa odslej verjetno vsaj nekoliko bolj previdni.

V La Pazu pa je ena glavnih postaj vsakega turista tudi muzej koke. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ki pa nudi ogromno podatkov o koki, sveti rastlini ljudi v Andih, ki pa jo je Zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le grozo in strah, prepovedan sadez. V resnici pa koka, listi koke, ki so le osnova za poridobivanje belega praska, predstavlja v Andih simbol identitete, lajsa delo in zivljenje. Ze od pradavnine so jo zvecili ljudje tukaj, jo uporabljali za zdravljenje, za magijo. Z njeno pomocjo so naredili prvi anestetik, prvi uradni uzivalec kokaina pa je bil, nihce drug kot S.Freud. Skratka, koka kot taka je precej nedolzna ce se jo uporablja v tradicionalne namene, brez kemije ameriskih laboratorijev. Tako da: LA HOJA DE COCA NO ES DROGA. ES SAGRADA. :)

Titicaca

Tako, slovo od Cuzca sva preziveli. In takoj po ponorelem mestu naju je cakalo cudovito jezero. Titicaca, baje na 3800 m nm najvisje lezece plovno jezero je res enkratno. Mesto Puno na perujski strani sicer prav nic lepo, pa se elektrike in tople bvode mu manjka, ampak takoj smo se od tam odpravili z ladjico na plavajoce otoke. Islas Flotantes... Saj ste verjetno ze slisali za tisto cudno ljudstvo Uros, ki si za svoje domovanje ni izbralo trdnih tal pod nogami temvec otoke narejene iz trsja. Na zalost ta njihova kultura danes ne sluzi nicemer drugemu kot turizmu. Vsi so tam samo zato, da se pokazejo turistom, razen tega da izdelujejo bolj ali manj kicaste spominke in jih prodajajo, se nasmihajo turistom v upanju za fotografijo za 1 sol, ne pocnejo nicesar. zalosten propad kulture na racun turizma.. seveda, s turizmom je vse lazje, z bogatimi in naivnimi turisti pa sploh.
Na sreco pa to ni bil edini otok prvega dne na Titicaci. Med trsjem smo se na strehi ladnjice, obsijani s toplim in mocnim soncem odpeljali se na otok Taquile. Ta je bil precej bolj vreden obiska. Veliko vecji seveda, z 2000 prebivalci, ki dejansko imajo tam kaj poceti. Na otoku uspeva precej vrst krompirja in ostale zelenjave :). Otocek ful lep, hribotiv, z zelenimi terasami, vasicami in seveda domacini s svojo noso ter decki, ki pridno strikajo kape in rokavice, za kaksen sol pa tudi pozirajo pred fotoaparatom (eh, pa ta turizem). Ja, tudi sama sem se tega dne pocutila kot turist.
Naslednjega dne pa sva, se vedno tik ob Titicaci prestopili mejo z Bolivijo. Meja po poricakovanjih precej pod merili EU, ampak OK, tokrat vsaj nismo zgresili izstopne carine (to se mi je zgodilo pred leti na meji Mehika-Gvatemala). S prestopem meje prestopiva tudi cas. Kar naenkrat sva eno uro blize Sloveniji. Za eno noc se ustaliva v Copacabani. Pa ne tisti Brazilski, ima pa tudi ta bolivijska plazo. Lezi namrec ob jezeru Titicaca, ki ga nekako kar ne moreva zapustiti. Copacabana je za spremembo od Puna precej lepsa in bolj zanimiva. V njej prakticirajo precej krscansko-poganskih obredov. Pred cerkvijo v maverskem stilu ujameva blagoslov z umetnim cvetjem okrasenih vozil, pri cemer ne gre brez petard. Ko se vzpenjava na hrib z razgledno tocko ujameva pri delu samana (?), ki pomaga (zdravi, prerokuje? ocetu in sinu) ... pri tem popije precej piva, kar ostane pa zlije po tleh. Na vrhu hriba pa oltarcek pri oltarcku, na njem pa daritve, plasticni avtomobilcki, fotokopije bankovcev, svece, cvetje... cemu in zakaj je vse to... nimam pojma, ocitno za sreco.
Iz teh nenavadnih in nam ne povsem razumljivih obredij pa se naslednjega jutra odpeljeva na Isla del Sol - najvecji otok na Titicaci. Pristanemo na severnem delu otoka, od tam pa se s Petro sprehodiva po kamnitih poteh najprej do rusevin na severu. Ravno ko prispemo do ostankov labirinta, se oblaki na nebu zacnejo trgati, pokaze se sinje modro nebo, se malo, in spet posije toplo sonce... juhuhu. Zasediva se na eni izmed skal sredi labirinta, s pogledom na cudovit pescen zaliv, za njim pa otocek. CUDOVITO! Isla del Sol s stevilnimi majhnimi hribotivitmi otocki spominja morda celo na Dalmacijo ali Kornate. Kako lepo bi bilo jadrati po tej temno modri vodi... :) Ampak tudi posedati na tej skali je lepo. Seveda ne uideva skusnjavi da sprobava vodo.. ampak res samo sprobava... do kolen... baje ima 10 stopinj, ampak tega dne jo je sonce ze malo ogrelo, tako da se jo da primerjat z Bohinjskim jezerom. Potem pa je vseeno treba na pot... caka naju sprehod do juga otoka, pravijo da precej v breg, vse skupaj 3 ure. Medve vas na jugu dosezeva v 2 urah in pol, in ja, klanci so naju kar utrudili (pa se kisika manjka na tej visini, pocutim se, kot da bi dihala s polovico pljuc oz. bila totalno brez kondicije). Na jugu pa na prvi pogled precej turisticno naselje, ampak OK, najdeva sobico, se zrelaksirava, na zalost pa upanje na lep soncni zahod prepodijo oblaki.
In tako sva se danes zbudili na enem najlepsih otokov, sredi cudovitega jezera, ki deluje kot neskoncno morje tik pod oblaki, z ze kar nerealnimi odtenki modre. Ampak otok sva videli, treba je naprej. Z ladjico nazaj na celino, od tam pa v La Paz, glavno mesto Bolivije. Prihod v mesto precej kaoticen. Ulice v centru so v zadnjem tednu zazivele. Stojnice povsod, kjer jih ponavadi ni, prodaja se vse v barvah karnevala: maske, kostumi, vodne pistole (ja, ful se radi spricajo za karneval), pa vse sorte zadevic za metat, se obmetavat in skratka.. vse za karneval kot se spodobi. Veliki dan je baje sobota. Medve se bova odpravile prav v Oruro... meko bolivijskega karnevala. V Oruru, slabe 3 ure juzno od La Paza, je namerec najvecji Bolivijski karneval, poznan dalec naokoli, s sprevodom, ki traja od 8 zjutraj pa tja pozno v noc... juhuhu.. medve bova pac samo dve opazovlaki tam v vrsti, ampak to je stvar, ki je res nocem izpustuiti... celo kolesarskemu spustu po najnevarnejsi cesti na svetu se bom zato verjetno odpovedala....