Kriški podi

Včeraj je bil čudovit čudovit dan... fenomenalen dan... Točno ob 6.00 se je pred hišo ustavil bel clio. Darja in Jaka že čakata, jaz pa še vedno praznim kartico na fotoaparatu... Ampak ni panike, ob 6.04 tudi jaz sedim v avtu, z nahrbtnikom, palicami in pohodnimi čevlji v prtljažniku. Po poti poberemo še preostele tri hribolazce in se odpravimo proti Vratom. Od tam pa peš zagrizemo proti vrhovom. Naš cilj: Pogačnikov dom na Kriških podih.

Čeprav smo prvi del poti prehodili zelo hitro in kmalu dosegli gozdno mejo, smo se proti vrhu ustavljali vse pogosteje: bolj zaradi lepih razgledov, dobre volje, klepetanja in preprosto uživanja kot pa zaradi utrujenosti ali potrebe po okrepčilu. Pot je bila res enkratna in je ob dobri družbi minila kot bi mignil.

Na vrhu nas je čakal čudovit razgled na Trento, hladna pijača in nekaj na žlico, za povrhu še pehtranova potica. Nepričakovano sem spet naletela na Primorce, tokrat na Vesno in Samota in jih bila seveda zelo vesela. Ne moreš verjeti, kje vse srečaš ljudi, ki jih poznaš. Ker je bil dan čudovit, sonce toplo, pogovor pa je ob obilici smeha kar tekel in tekel so hitro minile tri ure ob posedanju in poležavanju in treba je bilo nazaj v dolino. Ideje, da bi pa morda vendarle kar tu prespali vseeno nismo uresničili, morda pa jo drugič. Ker nekako še nismo imeli povsem dovolj, smo se odločili za drugo pot, pot čez Gamsovec in Luknjo.

Bovški Gamsovec (2392 nmv) je, kot smo ugotovili (in kot morda pove tudi ime) namenjen bolj gamsom kot neizkušenim planincem, ampak OK, na vrh smo prispeli skoraj vsi. Sestop v dolino je bil vsaj kar se mene tiče zelo težaven, saj me je desno koleno ob vsakem koraku opozarjalo na njegov obstoj in težavo. Kljub bolečinam mi je počasi, korak za korakom uspelo priti do doma v Vratih. Ker smo se tam seveda spet zaklepetali je bila ko smo se odpravili proti domu ura 9 in vsi člani posadke smo odpovedali vse preostale večerne plane (edino Anže in Kaja sta prvotni žar skrajšala samo na pijačo... ali pa sta se še temu izognila?).

Kljub vsemu sem se imela čudovito, naša družba 6 hribolazcev se je odlično ujela, se veliko smejala... razgledi, sonce, gore ... vsega na pretek. Bilo bi seveda še mnogo bolje, če ne bi bilo težav s kolenom, ampak OK, vseeno mi glede na to, da mi desno koleno danes ne povzroča nobenih težav ni žal, da sem šla. Mogoče je bila tura za otvoritev sezone nekoliko pretirana, ampak po drugi strani pa je bila prelepa da bi se ji lahko uprla. Ravno zaradi tako lepih tur, razgledov in družbe je v hribih tako zelo lepo. In to je odlična motivacija za naslednji vzpon.

Kam gremo naslednjič?

Ampak, ej Jaka, ke s nas gonu!?!