Kampot

Kot receno, je bila moja naslednja postaja mestece Kampot na jugu Kambodze, ki prav tako lezi ob reki Mekong, ne dalec od morja. Dva dni sem prezivela na izletih po okolici, danes dopoldan pa tako resnicno dopustnisko na plazi pod palmo.

Kampot je simpaticen, majhen in tudi tu je okolica tisto, kar privablja vedno vec obiskovalcev. Barcki, guesthousi in trgovinice, ki jih vodijo priseljenci iz vseh koncev sveta, ponavadi v druzbi svojih zen iz Kambodze, dajo vedeti, da je tu marsikdo ostal dlje, kot je prvotno nameraval.

Kampot je obmocje, kjer gojijo baje najboljsi poper na svetu (poper iz Kampota uporabljajo najboljse restavracije v Parizu, Svici, Nemciji), kjer se ob morju razprostirajo soline, ki v dezevni dobi ne obratujejo zaradi prevec vode, tudi tu seveda podezelje polno rizevih polj in tradicionalnih his na kolih. Je pa to tudi neke vrste kraska pokrajina, saj se iz ravnine dvigajo gricki gozda in ponekod skal. Odpravili smo se tudi v eno takih jam, ki jo sicer Lonely Planet guide omenja kot res obiska vredno. V resnici je obiska vredna bolj zaradi razgleda na pokrajino in svetisca iz 7. stoletja v njeni notranjosti.

Kosilo smo si privoscili v mesteu Kep ob obali - raki. svezi raki, ki so jih pred nasimi ocmi potegnili iz kosare v morju, cez 15 minut pa so bili ze na nasih kroznikih. Mislim, da se nisem, in ne verjamem, da se kdaj bom, jedla tako okusne rake! Fantasticno!

Izlet bi se prvi dan moral zakljuciti z obiskom otocka ob Kamboski obali, vendar so imele ladje zaradi napovedane nevihte prepovedan izhod na morje. Starejsi par iz Poljske in mlajski par iz Francije je zaradi tega zganjal cel vik in krik in kar nisem mogla verjet, da so to ljudje, ki so prepotovali ze kar nekaj sveta, pa vendarle jih en odpovedan izlet tako vrze iz tira. Katastrofa. Seveda so si med domacini prisvoji oznako
 "bad people", jaz pa, ki sem pa situacijo sprejela in razumela, sem postala "good person" :)

Zanimivo je, ko se kdaj pa kdaj na poti prikljucis kaksni skupini popotnikov in vidis, kaj vse potuje po svetu in kaj vse pocno - piti le pijaco iz plastenk in plocevink tam, kjer so naravni sokovi nekaj najbolj bozansko dobrega, jesti le preverjeno hrano tam, kjer je prav vsa hrana odlicna, izogibati se sadju (razen ce ga smi olipijo), celo pot, medtem ko si ogledujejo zanimivosti razlagati o tem, kaj so vdeli pred dvemi leti v Indoneziji, ...mislim, da veliko zamujajo, pa tega sploh ne vedo. Jaz odkar sem tu pijem naravne sokove, ki jih hladijo z ledom, domaca hrana v restavracijah, priboljsek iz ulice... mmmmm.... in nobenih problemov. In hrana je res odlicna. Sicer pa mislim, da je hrana mnogo bolj zdrava kot tista, ki jo jemo doma. Tu je verjetno 90% vsega eko in bio in misilm, da je tisto, kar je na policah po Evropi dolgorocno gledano mnogo bolj skodljivo za nase zdravje. 

Pa da nadaljujem s potepanjem. Vceraj sem odsla na Bokor Hill nad Kampotom, ki naj bi bil narodni park. Ja naj bi bil, oziroma uradno je, in tudi ima super ohranjen tropski gozd, a ne bo ga vec dolgo. V Show roomu so nam pokazali megalomanski projekt, ki je naravnost norost. Dobesedno norost. mislim, da si noben clovek pri zdravi pameti, ne bi lotil tega: 3.000 vil (ali morda se vec?) v naravnem parku, hoteli, casinoji, umetna jezera, ceste.... za koga? Pravijo da za premozne Vietnamce in Kitajce.. in za turiste. Totalno razdejanje okolja, v katerem naj bi se ziveli v divjini sloni, tigri, opice indruge zivali. Vsi, ki smo bili tam, smo ostali dobesedno brez besed oziroma edina beseda je bila: norost. popolna norost. brez primere. In najhujse je, da se Kambodzanom v tem ne zdi nic spornega. Gradi v narodnem parku - zakaj pa ne? In Ko smo si ogledali se en slap, sem si lahko samo predstavljala, kako cista voda tece preko ogromnih kamnitih skladovnic... v resnici je bila voda obupno umazana.
Kaj je torej najvecji problem Kambodze? Rekla bi, da unicevanje okolja, ne samo tukaj, po celi drzavi> izsekavanje gozdov, vnasanje tujih rastlin, nenadzorovana gradnja, onesnazevanje (ja, ogromno onesnazevanja).

Ampak se obstajajo lepi koticki, tak je bil Mundulkiri in tak je bil danes dopoldan Rabbit Island... cele 3 ure sem dopustovala na podestu iz bambusa pod palmo, tik ob morju. 

Mondulkiri

Kompong Cham se je izkazal sa posrecen postanek ob reki Mekong na poti proti hribovju. Sicer sem tja prispela popoldan in ze naslednji dan ob 12.00 odsla, vendar glede na to, da se tukaj dan dela dokaj kmalu in da tudi jaz vstajam nekje med 6.00 in 7.00 je bilo tudi nekaj od tega. Z motorjem sem se odpeljala spet med rizeva polja in pri delu ujela domacine. Za spremembo od suhih polj ob Battambangu, so bila tu res vsa prekrita z vodo in se bolj cudovita. (btw> medtem ko tole pisem gledam proti stropu kam je izginil netopir, ki je bil se ne dolgo nazaj tam... ok, gekoti so cist simpaticni, na ksne hroscke sem se navadla, pa tud ksn pajk je ze bil moj gost, ampak upam da tale netopir pa ne zaide v moj bungalovcek... aha spet visi nad mojo glavo...)

Iz Kompong Chama pa naprej v Sen Monoron ozitoma v provinco Mundukiri. Gozdnata hribovja, kjer v vasicah zivijo stara plamena skupaj z vodnimi bivoli in sloni, pokrajina, kjer se slapovi pojavljajo za vsakim vogalom. nekaj dni normalnih temperatur in nekaj dni brez prometa, brez vprasanj in podobnih. Odlicno. Nastanila sem se skupaj z dekletom iz Nemcije v eko village izven mesteca. Res pravljica: lesene hiske na kolih, ki se naslanjajo na drevo, v notranjosti enostavno lezisce in poleg kopalnica s kamencki namesto ploscic po tleh. Po travniku se pasejo konji in krave, ki te ponoci zbudijo iz sanj ko se naselijo pod tvojo spalnico, seveda pa v restavraciji, ki je prav tako povsem lesena, urejena z obcutkom slastne jedi z domacega vrta. 

Prvi dan sva si z Isabello izposodili motor in odsli na ogled slapov in prisle tudi do razgledne tocke, nato pa naju je ujel mocan dez. Verjetno ob najbolj neprimernem trenutku me je tako ujel naliv, tako znacilen za tole dezevno dobo, prvi odkar sem tu. Ker sva bili kljub raincoverjem povsem mokri in premrazeni, sva izpustili drugo razgledno tocko in tudi druge slapove, ampak se lepo odpeljali samo se nazaj v najino hisico na drevesu.

Drugi dan pa je bila na vrstu drugacna dogodivscina: treking s sloni. Na hrbtu slona smo se odpravili skozi dezevni gozd, precili potoke in se ustavili ob tolmuni pri manjsem slapu. Cas za kosilo in kopanje nas, potem pa se slonov. Dobro je bilo ze sedeti v pleteni kosari na slonjem hrbtu in se zibati skozi gozd, ceprav po kaksni uri jeze ze precej bolece, ampak fantasticno pa se je kopati s slonom, ga spricati, se povpeti nanj, ga bozati. Odlicno je bilo tudi cofotati v tolmunu in se v osrcju gozda nastaviti soncnim zarkom.Na poti nazaj nas je v avtu, medtem ko smo sedele v prikolici pick-upa spet ujame dez. ampak tokrat se sploh nismo sekirale. Morda zato, ker je bil dan itak in itak lep, in smo odhajali samo se nazaj v village. Tokrat smo se samo se glasno smejale.

Danes pa sem po 10 urah voznje prispela v mestece Kampot na jugu Kambodze, ne dalec od morja, hribov, plantaz takih in drugacnih, in verjetno se cesa zanimivega.

Na motorju in kolesu med rizevimi polji in vasmi

Za okolico Battambanga sem si vzela dva dni. Vceraj z motorjem (in soferjem), danes pa sama na kolesu, sem se potikala po cudovitih neskoncnih rizevih poljih in skozi vasice, mimogrede obiskala tri templje, vinograd, krokodiljo farmo, pagode, se peljala s t.i. "bamboo train", in tako mimogrede dozivela se marsikaj zanimivega in predvsem zelo pristnega in prijetnega.

Posebna dogodivscina je bil preprost vlak, ki vozi domacine (in turiste). V bistvu je to vlak samo zato, ker pac gre po tirih, sicer pa je bolj podobno eni prikolici, saj "vagon", ki je hrkati cel "vlak"sestavljata dve osi s kolesoma, ena ploskev s kovinskim okvirjem in bambusovimi palicami pocez in motor na nafto. Sedis na bambusovih palicah in drvis skozi pokrajino. Ce na poti srecas drug vlak, ki gre nasproti, je zadeva enostavna. Nekdo mora iztiriti> potniki dol, voznika dvigneta podest, ga prestavita s proge, prestavita posebej se osi s kolesi in to seveda potem lepo sestavita nazaj na progo. Potem lahko spet nadlajujeta vsak v svojo smer. :)

Danes pa sem s kolesom odsla v smeri enega templja, ampak bolj zaradi pokrajine in vasic kot zaradi templja samega. Na poti sem zavila v vasico, kjer se mi je na koncu vasi priblizala zenicka s srpom v roki in mi zacela razlagati svojo zivljenjsko zgodbo. Ker seveda ni znala nic anglesko (pa tega sploh nisem pricakovala), sem mislim da nekako razbrala, da je imela tri otroke, da sta dva umrla se majhna, da sedaj zivi sama. Moz je bil morda ubit v ;asu rezima Pol Pota. U glavnem mal se mi je zasmilila in podarila sem ji odsluzeno majico s kranjsko cebelico... jaz je res ne bom pogresala, ona pa je je bila zelo vesela. Ko sem se vracala, so me v vasi ustavili otroci in seveda, sledilo je nakaj fotk in vsi smo bili zadovoljni. Neverjetno, kako tukaj kjer koli si, na vasi, v mestu, povsod vsi mahajo in pozdravljajo "helo helo". In potem pomagas nazaj, reces helo, mogose se kdaj tudi ustavis in naredis slikico in so super zadovoljni.

Na poti nazaj pa se krokodilja farma, kjer mi je po roki plezal ene dva tedna star brezzobi krokodilcek. :)


Jutri sibam dalje, sem se odlocila, da vseeno obiscem provinso Mondolkiri na skrajnem vzhodu Kambodze, ampak ker ne bo slo v enem kosu, se jutri ustavim v Kompong Chamu.

aja, in opavicujem se, ker ne pripenjam fotk. Se mi je skuru cardreader in jih ne morem downloadat s kartice, tko da... jih vam pokazem ob priliki v Sloveniji :)

Na colnu skupaj z aligatorji

Neverjetno! Ne bom pretirano izgubljala besed o tem, da sem sla vceraj na tajsko masazo (oziroma khmersko masazo, ce obstaja med njima razlika) in da je bilo super, ker je dekle res vedelo kaj dela in je bil salon kot se zagre, in sem se morala preoblect v njihova oblacila in je bila poleg sproscucoja muzika (v glavnem niti priblizno podobno tistim instant masazam na ulici v Bangkoku). Bolj na hitro vam povem, da sem se vceraj zvecer vrnila se enkrat proti templju Angor wat, naredila se par slikc ob pozno popoldanskem soncu (ceprav je to tukaj med 15.30 in 17.30, ker potem pocasi sonce ze zahaja) in se na kolesu napotila se zadnjic pred veliki tempelj... in takrat bum trest nekaj odleti po tleh - moj fotoaparat..... na sreco se je po nekaj poskusih odlocil, da bo se malo delal. Morda ker sem ga res lepo prosila in se mu opravicila in bila jezna sama nase in ker sem videla, da jih je resno skupil. Sicer dela z nekoliko zapoznelimi refleksi in tezkim rotiranjem objektiva, ampak upam, da fotke bodo kljub temu OK.

Danes pa je za mano nov dan z novim cudovitim dozivetjem. Zjutraj smo po nekaj prerekanja, ker so vseh 40 turistov zeleli stlaciti na ladjo za 30 ljudi,.odpluli iz malega "pristanisca" ob Siem Riepu proti Battambangu. Cudovita voznja po reki in nekaj casa po jezeru Tonle Sap v fantasticni pokrajini. Voznja skozi plavajoce vasice, kjer ljudje zivijo na vodi in z vodo, v hisicah na splavih, ki se gibljejo z gladino vode, se prevazajo s colni povsod, v trgovino, solo, k sosedu na obisk. Tam tudi prasici in kokoske zivijo na splavih, vse plava in je tako zelo enostavno in pristno. Tu in tam se nam je pridruzil kak domacin, vmes smo se ustavili v eni od takih his, da smo lahko odsli na wc (v mali kolibici je pac v lesenih tleh luknja, in tudi lulanje je pravo dozivetje, saj lahko med tem oapzujes ribe v vodi) in si priskrbeli nekaj hrane. V zadnjem delu reka mocno meandrida in veckrat smo pristali v trsju na eni ali drugi strani, se odrivali in predvsem smejali vsakic, ko se je to zgodilo, malo manj smo se smejali, ce nam je vmes crknil motor, in tudi ne tako zelo, ko smo se na zacetku ocitno izgubili in iskali smer. Cudovit razgled je ponujala predvsem streha ladje, a smo se ji nekateri zaradi mocnega sonca raje izogibali, pa smo vseeno dobili nekaj barve.

Pozno popoldan smo prispeli ze bolj v notranjost in popoldansko sonce je barvalo cudovita zelena polja, otroci so nam mahali od vsake hise na kolih, mimo katere smo se peljali, se bolj proti veceru so nam mahali iz vode, kjer so se namesto vecernega tusiranja kopali stari in mladi, gospe pa so prale perilo.

Nekje sredi poti smo tudi ugotovili, da imamo na krovu, v bistvu pod krovom, tudi 4 aligatorje. Malo je trajalo, da smo zares verjeli, ko pa smo enega videli, ki se je osvobodil vrece cez svojo glavo, ni bilo vec dvoma, kaj zivega tam pod stopnicami se vsake toliko casa silovito premakne. Nismo sicer povsem zagotovo izvedeli, zakaj jih sploh prevazamo, ampak verjetno jih je lastnica peljala prodat. Na koncu, ko smo jih raztovarjali, je bilo ze vsem jasno, da vsaj eden osem urne voznje ob pomankanju vode ni prezivel. Upam, da se ostali trije izvlecejo.

Angkor Wat

Ura je sele nekaj cez eno, pa se mi ze zdi, daje tole super zanimiv dan, pa tudi super vroc dan.

Zbudila sem se ob 4.20, vstala, se oblekla in zajahala kolo pred guesthousom. Na crnem mestnem kolesu drvim po ulicah v popolni temi, s prizgano celko sem verjetno edini kolesar z lucjo. Sem na poti proti soncnemu vzhodu v templju Angkor wat. prehiti me nekaj tuk-tukov s turisti, jaz prehitim nekaj kolesarjev - na koncu se bomo vsi spet srecali. ko zapeljem v luknjo ki je ne vidim, plastenka z vodo skorajda pade ven iz kosarice na belanci... pocutim se odlicno.

Ob severnem vodnem zbiralniku se guzvajo gruaze azijcev z velikimi fotoaparati, stativi v boju za najboljso fotografijo. Odsev v vodi me preprica, da se jim pridruzim. naredim nekaj fotk, ki so zaradi odsotnosti stqativa sicer vprasljive kvalitete, pa vendarle. Nato zaslisim za sabo drenjanje, hitenje in sopenje. Zamudnik. Snemalec s pomocnikom. S torb vlaci stativ, pa potem kamero, pa baterijo i pri tem malo da ne doesedno izrine nekaj drugih. "Ce hoces dobro fotko, pridi prej", pravijo azijci, a kot d ajih ni. Se vedno sope in hiti. Dovolj imam. Odstranim se in grem poiskat bolj miren koticek. Sonce me kasneje ujame med stebri v vzhodnem delu templja. Tam je se dokaj mirno in koncno lahko s se nekaj izjemami, ki so zapustile credo ovc ob ribniku uzivam v velicini cudovitega templja. Angkor wat je cudovit, Cudoviti so tudi vsi ostali temlji v nejgovi blizini, ki sem si jih nekatere pogledala ze vceraj, nekaj potem se danes, 2/3 pa mislim da si bom se popoldan.

Ne bom izgubljala besed kaj je tisto, kar prevzame, vendar mene te velicastne zgradbe vedno ganejo le, ce ni guzve, ce lahko v njihovem objemu najdem trenutek in kosceh zase. Le takrat jih popolnoma dozivim. Nekako mi vedno uspe najti vsaj kaksen delcek miru v katerm od njih. V Lonely Planetu sem prebrala da je Angkor wat eden od slavne trojice ob perujskem Machu Picchu in jordanski Petri. Ne bi se mogla odlociti kateri mi je bolj vsec. Sigruno ima vsak svojo magicnost, vendar sta me zaenkrat enkako prva dva nekoliko bolj navdusila, ceprav to gre pripisati verjetno predvsem okolici, ki ju obdaja. Machu Picchu itak s fantasticno kuliso zelenih gora, Petra pa s skalami in kamnitimi vrhovi. Kambodza oz. obmocje Siem Reap je pa v nasprotju z njima povsem ravninska in ravnine niso ravno moja specialiteta. Kar pa seveda ne pomeni da ni lepo.

Dopoldan sem si ogledala se temlje Bayon, ki slovi po ogromnih glavah, ki zrejo na obiskovalce s vseh strani in se nekaj drugih zanimivosti, potem pa me je vrocina pregnala nazaj v mesto in v hladno ozracje Guesthousa. Popoldan pa se vrnem. spet s kolesom po ravni cesti se do zadnjih 2-3 stvari, ki bi si jih v kompleksu rada ogledala.

fotke za vzorc :)

Bangkok - Cambodia na petek 13.

Uf, naporno. Ko se clovek tako po celem dnevu voznje in neprespani noci tako ful dobro naje. In ne samo to, pred tem si sam spece polovico vecerje.
Petek 13. se je pac zacel tako kot se zanj spodobi. Najprej sem se ob 3 ponoci zbudila in naslednje tri ure spala bolj na eno oko. Malo cez 6 vstanem, na hitro napokam in grem na ulico ujet avtobus do ene od glavnih avtobusnih v Bangkoku, od koder bi morala ujeti cim prej bus do meje. Seveda bi ta prestop meje itd lahko speljala mnogo bolje elegantno ce bi enostavno na Kao san road stopila v agencijo in si kupila mesto na avtobusu backpackerjev. Ampak ne, jaz bom to ze po svoje, in ne jaz ne bom gospa, ki jo zjutraj pred guesthousom pobere taksi. Jaz bom kar tako lepo na lokali avtobus stopila in bo vse zelo fajn. Napaka. Najpej iscem avtobusno kjer naj bi peljal ta bus st. 3. Najdem, ljudje tam pravijo da ja, tam pelje ta bus in ja, pelje tja kamor zelim. Ok torej. Cakam. Se vedno cakam. se vedno cakam, me vmes ze ima, da bi vseeno sla s taksijem, ampak se malo cakam. Jes.. trojka se priblizuje. Maham... maham... trojka ne jebe. Potem mi povejo da aja, trojka pa tu ne vstavi in moram na drugo postajo. Iscem drugo postajo in lovim avtobus st. 59. Cakam cakam cakam... se vedno cakam... cez 20 mint cakanja mi je vsega dost. Dvignem roko in ustavim prvi taksi ki se mi pribliza. Za taksi dam bistveno vec, kot ce bi ga ustavila ze takoj zjutraj, saj je promet na visku, pa prva tri rdece semaforje vbistvu voziva po isti poti, po kateri sem se prej v obratni smeri sprehajala. Na bus postajo pridem uro in pol kasneje kot sem upala. Krasno. Nauk zgodbe: vcasih je najdrazi sparat. Ampak OK, na sreco busi do meje vozijo cel dan, tako da pac ujamem naslednejega na vrsti in po debelih 5 urah voznje prispemo do meje. Baje precej sreca, ker vecina avtobusov ustavi ene 6 km prej, in moras potem se najet tuk/tuk, ki te po moznosti pelje do okenca, kjer preplacas vizo... in to je samo zacetek v SCAMbodio na meji. Ampak zacuda smo jaz in se dva norvazana, ki sta bila na istem busu presli prek obeh meja povsem po uradni poti. Sicer meja taka, da v vsem jumbusu, casinojih, prenatrpanih vozovih, motorjih, ljudeh in se cem, ne ves kam pravzaprav sploh moras. Za vizo placam uradnih 20 USD, na okencu ya imigracijo pa ujememo tisto hordo backpackarjev iz Kao San roada. Na koncu tik za menoj celo zaslisim slovenske galsove. Trije mladi fantje. Potuhnem se, ni mi do slovenske druzbe. Tudi po meji se uspesno izognemo t.i. FREE shuttle bus do neke postaje, ampak smo kar lepo nasli en taksi, ki  nas je za ugodno ceno peipeljal v dve uri oddaljen Siam Reap.

Norvezana sta imela ze rezerviran hotelcek, in ko sem se dolocila tudi jaz ostati kar tukaj. Cist lustno, zjutraj zajtrk in malo bolj umirjeno, prostorna soba z oknom in privat kopalnico, pa seveda ventilatorjem. Mislim da bo to postojanka za naslendje tri ali 4 noci ko bom raziskovala temlje Angkor Wat in stevilne druge.

Namestim se v sobi in lacna po celem dnevu voznje brez kake posebne hrane se zapodim cez cesto, malo naprej in zgleda OK. Se zelim usest, pa vidim da to ni kar tako. Hrana, nekaj kuhane, nekaj surove v posodah. Ni mi cist jasno kaj naj naredim. Opazujem gledam, vidim. Stvar je v bistvu zelo enostavna: naberes sestavine oz. ze pripravljene priloge, na mizo ti postavijo mini grill in si naredis vecerjo. Simpl ko piknik :).

V bistvu ima verjetno tudi tukaj slab zacetek dobr konc oziroma petek 13 le ni bil tako slab.

wiiii.. Bangkok bangkok bangkok....

se mi zdi, da se me pocasi loteva filing backpackanja.... Sicer v zadnjih dveh dneh sem malo izgubila orientacijo za prostor in cas. V sredo zjutraj na vlak do Munchna, na vlaku srezam mladoporocenca iz Kranja na porocnem potovanju, popoldan pohajamo po Munchnu v cakanju vecernega leta.
Nocni let za Bangkok se pricne nekaj pred 22.00, po dobrih 10 urah pa pristanemu v Bangkoku, kjer se dan ravno prevesa v popoldne. Sedaj je ura 21.00 in je temperatura ze prijetna (sploh pod klimami v teh internet obratih), vi pa ste verjetno ravno dobro po kosilu :)

Torej, ce hocem jutri zjutraj ujeti zgodnji bus do meje s Kambodzo, bi morlaa kmalu spat in se potem tudi ob nenormalni uri zbudit. Morda mi uspe zgodaj spat zaradi malo manj prespane noci na letalu, ampak zgodaj zbudit... we will see.

Sicer tak, prvi odtis o Bangkoku je cist super. Tud Kao San je cist simpaticen, si pa ne predstavljam kako je v glavni sezoni. Verjetno se vec ljudi, pa ze sedaj jih je za moje pojme zelo veliko.  Kot morda ugotovaljate, danes se nisem cisto pri volji za pisanje, tako da... vec o Bangkoku ob povratku, ko bom tu kak dna dlje.

Pozdravcek iz BKK.

 

Preden se podam na pot...

evo, pa je spet tukaj... po doooolgem času. Moja naslednja pot. In ko sem pakirala in se pripravljala na tole Kambodžo, sem ugotovila da sem že povsem pozabila kako to sploh gre. In imam občutek da grem en malček "nepripravljena" na pot, čeprav imam zalogo vsega potrebnega v nahrbtniku,in se ne spomnim, kdaj se imela ob začetku poti tako poln nahrbtnik... (imam občutek, da imam par stvari preveč) in tam kjer grem, so tudi trgovine, tako da lahko tudi kaj kupim, če sem že slučajno pozabila spokat. :) Tako da, mislim da je "nepripravljenost" samo občutek in da sem že marsikam šla manj pripravljena. In tik preden grem preverjam še, če še znam uporabljati blog... ker tudi od tega je preteklo ogrooooomno časa. In bilo vmes ogrooooomno sprememb, večinoma dobrih.

Skratka, čez cca pol me moja boljša polovica pride iskat domov in odpelje na železniško postajo... smrk smrk, žal ne gre z mano.
Ampak, dragi moji prijatelji, že čez tri tedene sem spet z vami... vmes pa bom skušala nabirat vsebino in malo zapolniti tale blog... če seveda še znam in če bo čas in tehnika to dopuščala. Do takrat pa en velik objem, zanekrat še iz Radovljice.