Bohinj

Medtem ko vsi ostali lepo dopustujejo in preživljajo proste poletne dni nekje ob morju, se jaz zaenkrat hladim na Gorenjsem zraku. Predvsem tisti na vrhu hribov, v gozdovih ali v hladnejših alpskih dolinah je prav res osvežujoč. Zadnje čase pogosto zaidem v Bohinj. Ponavadi sicer samo popoldan, saj mi delavnik do 1 dopušča precej prostega časa in itak po več kot treh urah poležavanja imam brezdelja vrh glave. Včeraj pa, ko sem imela po dolgem času spet na voljo cel dan, je bil izlet nekoliko drugačen. V Bohinj sem se odpravila s kolesom. In to ne po tistih ob vikendih nabito polnih cestah ampak sem jo ubrala kar čez hrib. Čez Jelovico. Običajno je moj kolesarski cilj že Talež, tokrat pa sem morala še nekoliko višje. In čeprav sem imela v spominu, da je od Taleža še kar nekaj vzpona, sem presenečena ugotovila da v bistvu sploh ni tak problem in sem dokaj brez problema pribrcala do križišča na vrhu Jelovice. Od tam sta mi do Vodiške planine na višini 1180m manjkala še 2 km bolj ko ne ravninskega makadama. Vseeno sem Vodiško planino pustila zaenkrat s kolesom še neosvojeno, saj bo za to še dovolj časa in s tem večje motivacije za naslednji vzpon. Do sedaj se mi je zdela ta Vodiška planina s kolesom tako nekje visoko, dosegljiva samo za tiste prave gorske kolesarje s ful kondicije... no, to mnenje sem sedaj malo spremenila. :)

Čakalo me je še nekaj rahlo dvigajočega makadama, nato pa dolg spust proti Selški planini in naprej do Bohinjske Bistrice. Šele ko si enkrat na tisti cesti do jezera pa vidiš, kaj je to gužva. Ko avtomobili stalno prehitevajo tebe, ti prehitevaš druge kolesarje.. obup... Ampak po slabih treh urah kolesarjenja sem se zasluženo osvežila v jezeru z ravno pravšnjo temperaturo vode. Zakon!

Nato smo celo popoldne z napetimi jadri čakali ugodnega vetra, ki pa se je pojavil šele proti večeru, pa še to za kratek čas, tako da ga je uspel izkoristiti samo Aleš. Hja, upam da jst pridem na vrsto drugič.