Na colnu skupaj z aligatorji

Neverjetno! Ne bom pretirano izgubljala besed o tem, da sem sla vceraj na tajsko masazo (oziroma khmersko masazo, ce obstaja med njima razlika) in da je bilo super, ker je dekle res vedelo kaj dela in je bil salon kot se zagre, in sem se morala preoblect v njihova oblacila in je bila poleg sproscucoja muzika (v glavnem niti priblizno podobno tistim instant masazam na ulici v Bangkoku). Bolj na hitro vam povem, da sem se vceraj zvecer vrnila se enkrat proti templju Angor wat, naredila se par slikc ob pozno popoldanskem soncu (ceprav je to tukaj med 15.30 in 17.30, ker potem pocasi sonce ze zahaja) in se na kolesu napotila se zadnjic pred veliki tempelj... in takrat bum trest nekaj odleti po tleh - moj fotoaparat..... na sreco se je po nekaj poskusih odlocil, da bo se malo delal. Morda ker sem ga res lepo prosila in se mu opravicila in bila jezna sama nase in ker sem videla, da jih je resno skupil. Sicer dela z nekoliko zapoznelimi refleksi in tezkim rotiranjem objektiva, ampak upam, da fotke bodo kljub temu OK.

Danes pa je za mano nov dan z novim cudovitim dozivetjem. Zjutraj smo po nekaj prerekanja, ker so vseh 40 turistov zeleli stlaciti na ladjo za 30 ljudi,.odpluli iz malega "pristanisca" ob Siem Riepu proti Battambangu. Cudovita voznja po reki in nekaj casa po jezeru Tonle Sap v fantasticni pokrajini. Voznja skozi plavajoce vasice, kjer ljudje zivijo na vodi in z vodo, v hisicah na splavih, ki se gibljejo z gladino vode, se prevazajo s colni povsod, v trgovino, solo, k sosedu na obisk. Tam tudi prasici in kokoske zivijo na splavih, vse plava in je tako zelo enostavno in pristno. Tu in tam se nam je pridruzil kak domacin, vmes smo se ustavili v eni od takih his, da smo lahko odsli na wc (v mali kolibici je pac v lesenih tleh luknja, in tudi lulanje je pravo dozivetje, saj lahko med tem oapzujes ribe v vodi) in si priskrbeli nekaj hrane. V zadnjem delu reka mocno meandrida in veckrat smo pristali v trsju na eni ali drugi strani, se odrivali in predvsem smejali vsakic, ko se je to zgodilo, malo manj smo se smejali, ce nam je vmes crknil motor, in tudi ne tako zelo, ko smo se na zacetku ocitno izgubili in iskali smer. Cudovit razgled je ponujala predvsem streha ladje, a smo se ji nekateri zaradi mocnega sonca raje izogibali, pa smo vseeno dobili nekaj barve.

Pozno popoldan smo prispeli ze bolj v notranjost in popoldansko sonce je barvalo cudovita zelena polja, otroci so nam mahali od vsake hise na kolih, mimo katere smo se peljali, se bolj proti veceru so nam mahali iz vode, kjer so se namesto vecernega tusiranja kopali stari in mladi, gospe pa so prale perilo.

Nekje sredi poti smo tudi ugotovili, da imamo na krovu, v bistvu pod krovom, tudi 4 aligatorje. Malo je trajalo, da smo zares verjeli, ko pa smo enega videli, ki se je osvobodil vrece cez svojo glavo, ni bilo vec dvoma, kaj zivega tam pod stopnicami se vsake toliko casa silovito premakne. Nismo sicer povsem zagotovo izvedeli, zakaj jih sploh prevazamo, ampak verjetno jih je lastnica peljala prodat. Na koncu, ko smo jih raztovarjali, je bilo ze vsem jasno, da vsaj eden osem urne voznje ob pomankanju vode ni prezivel. Upam, da se ostali trije izvlecejo.