Damascus...

evo, nazaj v sirijski prestolnici. Po treh dneh dezja me je zjutraj presenetilo sonce! In izkoristila sem ga za izlet v Maalulo, manjsi kraj v okolici Damasca, skrit pod skalo, hisicr natlacene ena ob drugi, na vrhu pa samostan in vmes nekaj ortodoksnih cerkva. Prava krscanska naselbina sredi sicer vecinoma muslimanskega sveta.
Prav dolgo se tam vseeno nisem zadrzevala, tako da ze zgodaj popoldan nazaj v Damascu. Brezciljno lutanje po ulicah in vse kar sodi zraven. Damask je se vedno cudovit, s soukom, ljudmi, ozkimi ulicami in dobro hrano. V vecernem casu postane tud mal bolj kosmopolitanski, ampak najboljsi je se vedno vecerni caj, morda z pridihom sise v enem od lokalckov, dobro druzbo in klepetom povsem pase.

In se vedno oziroma ze spet srecujem stare obraze - vcaih se mi zdi kot bi se vrnila v nek dolgo nazaj zapuscen dom> ko na ulici srecas sostanovalce iz prvega obiska, ko srecas tipa, ki si ga srecal v Petri v Jordaniji, pa tipe iz hostla v Amanu, pa druzinico iz kampa v Wadi Rumu, pa se nekaj podobnih primerov, ugotovis, da je tudi Sirija majhna, ali pa le, da vse stezice vodijo v Damask in ne v RIm?

Moja pot bo iz Damaska kmalu odsla, in kljub vsem `znancem` si bom jutri privoscila se nekaj miru in tisine na soncnem dvoriscu velike moseje, potem pa se vam priblizujem v dezeli pod Alpami.
V hostlu sem nasla tudi sotrpina, s katerim bova jutri ponoci skupaj cakala / spala na letaliscu v pricakovanju zgodnje jutranjih letov (moje letalo poleti ob 3.30 zjutraj)

se vidimo,

ps> dobila sem mojo vetrovko nazaj!