pogled v 2008

pravijo, da je uspešno tisto leto, za katero si na koncu želiš, da bi se ponovilo... moje 2008 je definitivno bilo tako!
Danes mineva eno leto in en dan, odkar sva z Anžetom na Brniku vstopila v letalo in preko Pariza in Caracasa odletela v Limo. Tam so se kljub izgubljeni prtljagi, ki je bila že nasledenjega večera spet z nama, pričeli moji trije sanjski meseci. Trije meseci, ki bi se lahko ponavlajli v nedogled, pa se jih ne bi naveličala: pohajanje z nahrbtnikom na ramah, fotoaparatom v roki, iskricami v očeh in nasmehom na obrazu. Povsod naokoli pa novi prijazni obrazi, čudovita mesta in pokrajine: jezera, puščave, zelena gorovja perujskih Andov, stožci ekvadorskih ognjenikov, deroče reke, zeleni, blatni tropski gozd, kanjoni, hudourniki, pa slane puščave, jezera in flamingoti, in razposajeni otroci črnih las in črnih oči.

Kulturni šok ob vrnitvi v svet, kjer se vsem nekam mudi, kjer je treba loviti roke, se držati nekih Povratek je bil bolj naporen kot odhod, začrtanih pravil družbe, kjer po cestah drvijo dragi avtomobili, po pokrajini pa se kot gobe po dežju širijo nepotrebni trgovski centri. Tu je le še potrošništvo... ni več nasmejanih prijaznih ljudi, ni več razposajenih otrok, ni več brezskrbnih dni... tu so le ljudje, ki ne vejo kaj bi sami s seboj, ki srečo iščejo v nakupovanju, v dragih avtomobilih, ki si jih sploh ne morejo privoščiti, v alkoholu, drogah... kje so tisti čudoviti ljudje, ki imajo mnogo manj, pa vendar toooliko več od življenja in sreče???

Ko sem preživela začetni šok, sem pričela spet delati. Delo je steklo odlično, tudi ponovnega življenja v Sloveniji sem se navadila. Maja smo z Alešem in Ano skočili na podalšan vikend v Rovinj in Fažano. Po letu 1991 sva z Alešem prvič obiskala kamp, v katerem sva kot otroka preživela vsa poletja. Marsikaj je ostalo nepsremenjeno in ugotovila sem, da bom tudi v prihodnje sem še prišla.

Ob koncu julija, istega dne, ko sem se vrnila z vzpona na Triglav, se je prismejal naš Voranc. Čudovito dete skravžlanih las in rjavih očk, moj prvi nečak.

Septembra je sledil kratek obisk v Dubrovniku in Črni Gori, oktobra (ali pa je bilo septembra?) kratek vikend z avtodomom v Rovinju. Potem sem se pripravljala na strokovni izpit in ga tudi opravila.


Potem je bil kmalu tu veseli december, ki ga ob vsem delu niti nisem izkoristila. No ja, vseeno sem skočila tik pred božičem za tri dni na Roglo in se predala zimskim radostim. Tik po Božiču pa še skok v Sarajevo, ki me je še enkrat prepričal da se bom tja vsaj dokler bodo na Baščaršiji bosanske kafane, buregdžinice in čevabdžinice, z veseljem še prihajala....

In vmes so bile še male lepe dogodivščine, čudoviti trenutki, dnevi s prijatelji, njihovimi malimi otročki, večeri v družbi prijateljic, ki še vedo kaj je dobra zabava. Vse skupaj začinjeno z gorami smeha, kavicami na sončku, klepeti s starimi prijatelji, sprehodi okrog blejskega jezera, pa še kakšen skok v Piran, Bohinj, na Cerkniško polje, v hribe in še kam po Sloveniji.


JA, z veseljem bi to leto ponovila še enkrat! Upam, da mu bo 2009 vsaj malo podobno oziroma da bom ob koncu spet lahko rekla, da ga želim še enkrat zavrteti. Upam, da tako letos kot naslednje leto vi lahko storite isto!

kako sem doživela Euro 2004

no zadnje čase tud jest občasno pogledam kako fuzbal tekmo... ampak po nekem ključu, ki se mu reče prezasedenost, vedno ujamem samo podaljške... še dobr da se tekme pogosto končajo z neodločenim izidom. Moji favoriti, portugalci, so na žalost izpadl, tko da upam da bodo vsaj Španci pokazali kaj več...
In ob vsej tej fuzbal sceni sem se spomnila, da sem bila pri prejšnjem Euro v Lizboni in očitno ravno v tem času sem jo počasi zapuščala :(. In kakšno je bilo vzdušje doživeti Euro v živo??? NORO, NEPONOVLJIVO, FANTASTIČNO, EVFORIČNO

Športni navdušenci so Lizbono dobesedno okupirali. Mi, ki pa smo bili tam bolj ali ne zaradi srečnega naključja, pa smo se prepustili toku dogajanj in nogometni evforiji. Lizbona se je čez noč spremenila. Ozke uličice Alfame, ki so mi v preteklih mesecih vedno znova nudile mir, svobodo in toplino, so bile nasičene z zastavami, stojnicami, ljudmi. Na glavnem trgu so na visoke stebre obesili zastave udeleženk, povsod so prodajali majice z napisom Euro 2004, lastniki lokalov so na ulice prinesli tv-sprejemnike, trgovine so dodatno založili s pločevinkami piva.

Najbolj opazne pa so bile portugalske zastave: na ozkih uličicah Alfame so ob pisanem perilu visele iz oken, stojnice so bile pobarvane v zeleno-rdečih barvah portugalske zastave, gospe so svoje torbice okrasile z zeleno-rdečim trakom, nosili so se portugalski dresi, šali, kape, majice, zastave so bile povsod: na vetrobranskih steklih vozil, na oknih poslovnih stavb. Nogometna mrzlica ni zajela le Portugalcev, zajela je vse, ki smo bili slučajno tam, zajela je tudi mene. V eni od trgovin sem kupila ceneno portugalsko zastavo, in sedaj sem bila tudi jaz del njih. Zvečer sem se odpravila v lokal spremljat tekme 'moje' reprezentance na velikem platnu. Po tekmi sem se s prijatelji iz Slovenije, Brazilije in Portugalske veselila z množico na trgu. Peš sem se v navalu odpravila po sredini široke avenije, ki se je spremenila v eno samo neustavljivo množico ljudi z navijaškimi majicami in zastavami prek ramen.
Med tekmo je bilo vse v mestu mirno. Sprehajalcev ni bilo, promet je usahnil, le tisti, ki so zamujali so bili še tam, iz radijskih in televizijskih sprejemnikov je bilo povsod slišati enak glas. Ko se je po tej za Lizbono nenavadno mirni ulici razleglo vpitje, pok, trobljenje, si vedel: Portugalci so dali goool. Še več trobljenja in veselja, tudi gospa, ki je bila ena redkih sprehajalcev, je svojo palico dvignila visoko v zrak v znak veselja in navijanja za njene.
Tudi, ko so igrali proti Špancem, največjim tekmecem, ko je bil boj nabit ne le na igrišču temveč v vsakem posamezniku. Premagati Špance se je zdelo bolj pomembno kot zmagati na prvenstvu. Bitka dveh rivalov, bitka za ponos, tako kot mi moramo biti boljši od Hrvatov, tako so morali biti takrat Portugalci boljši od Špancev. Najboljša mesta ob velikih sprejemnikih so bila že dolgo pred tekmo zasedena, za najboljše in največje zaslone so bile potrebne vstopnice. In bila sem tam, pred ogromnim platnom sem v družbi Nemcev in Belgijcev spremljala tekmo Portugalske proti Španiji. Multikulturnost smo združili v eno moč, moč za Portugalsko. In nihče nas pri tem ni mogel ustaviti. Stopnjevanje vzdušja skozi tekmo je bilo nepopisno. Napetost, živčnost, občasno tišina v pričakovanju odločilnega gola. Tekma se je končala ponovno z evforijo, plesom, zabavo, poskakovanjem in vpitjem. Tudi tokrat smo zmagali. Zmagali smo proti Špancem! Zabava se je iz lokalov preselila na ulico. Glavni trg so spet napolnili navijači raznoraznih barv, od tistih najstarejših s sivimi lasmi do tistih najmlajših, ki so jih starši še nosili na ramenih. Bilo je nepopisno in nepozabno.
In tako je šlo, vse do finala... evforija, veselje, sreča, zabava, vse v duhu vsi za enega, eden za vse, 'Con una forca, que ningem pode parar' (Z močjo, ki je nihče ne more ustaviti), je takrat pela tudi Nelly Furtado. Bilo je pri spremljanju tekem na televizorju, na velikem platnu, bilo je pred stadionom tik pred tekmo: s skupno močjo do konca.
In tako smo prišli do polfinala. Ko smo zmagali še tam, Lizbone ni mogel ustaviti nihče več. Navali Grkov in Portugalcev, ki so prekrili vsak najmanjši kotiček mesta, razočaranja ob razprodanih vstopnicah, solze, histerija, živčnost. Nekaj je bilo v zraku. Nogomet. Ponos. Želja po zmagi. Trgovine so tistega dne predčasno zaprle svoja vrata. Zaradi nogometa. Zaradi podpore svoji ekipi. In jaz sem bila še vedno tam. Še zadnji dan, še zadnji večer, še zadnja tekma, še zadnja zabava. S priokusom grenkobe, da se bom že naslednjega dne morala posloviti od čudovitega mesta in fantastičnih ljudi, od mesta, ki mi je postal drugi dom, od mesta, kjer sem zaživela in živela brezskrbnost študentskih dni, okusila in doživela svobodo, toplino in dušo mesta, kraj kjer sem postala to, kar danes sem. In hkrati sem bila ves čas vesela, da sem bila del vsega tega. Da sem imela priložnost, ki sem jo izkoristila in ki mi je dala izkušnje za vse življenje. In vesela, da bom za piko na I doživela še zmago Portugalcev na evropskih prvenstvih. To zadnje pa se ni zgodilo. Celo tekmo smo si grizli nohte, si pulili lase, ostajali odprtih ust ob izgubljenih priložnostih, preizkušali vzdržljivost našega srca. Nič ni pomagalo. Končali smo kot poraženci. Tam, sredi Lizbone, na gričih Bairra Alta smo izstopili iz lokala poklapani. Pričakovala sem, da tokrat ne bo zabave. Pa sem se motila. Ljudje so praznovali, tudi Portugalci. Ulice je spet preplavila pisana množica, trgi so bili polni, ceste v centru zaprte, ljudje so plezali po spomenikih, navijači so se kopali v vodnjakih. Lizbona je še zadnjič v tistem juniju dokončno ponorela. Ljudje so bili na ulicah, zabava, petje, vpitje. Do jutra. Z upanjem na uspeh čez štiri leta. Tudi tokrat jim ni uspelo. A vedno ostaja še ena možnost.

pismo

čakam, da se ulije pa zaenkrat samo pošteno piha in malo grmi. Ampak ni panike, danes me dež pač ne bo motil. Sem že uspela prit na sv. Petra in nazaj. Sicer zelo kratek podvig ampak vseeno je blo fajn. Po enotedenskem prisilnem športnem dopustu sem bila tudi kratkega sprehoda vesela. In v bistvu sm vesela, da se je po tej pasji vročini zadnjih dni nekolk 'ohladilo'. Včeraj sem sončno popoldne po delavnem vikendu zelo uspešno izkoristila za relaksacijo z dobro knjigo ob Bohinjskem jezeru - zakon. To moram ponovit in poleg knjige vzet s seboj še surf in nekoga, ki mi bo pomagal napeti jadra hehe :)
Sicer pa sem danes doživela kar nekaj prijetnih presenečenj. Od vsega najbolj izstopa pismo, ki me je čakalo v nabiralniku. Ja pismo! Tako ta pravo, v kuverti s pravo znamko, napisano na roke in poslano iz Londona! Kvina hvala!!!! Ful dolg že nism dobila pisma, e-mail pač ne šteje in v nekaterih pogledih niti približno ne more konkurirat pismom stare šole. Res sm ga bla ful vesela. Včasih sem večkrat dobila tkole kako pismo iz tujih dežel, ampak odkar mamo tale internet že prav na vsakem kotičku tega ni več :( Priznam, tud jaz že dolgo nisem napisala pisma, pa bi ga mogoče lahko kdaj. Čist tko, za foro in za spravt nekoga v dobro voljo. Le kdo ni vesel pisma? Ker roko na srce, na roko napisano pismo, pa četudi z grdo pisavo, načečkano in stokrat popravljeno je še vedno veliko bolj pristno in veliko 'lepše' kot katerokoli elektronsko sporočilo. In razglednica iz morja je tudi čisto nekaj drugega kot SMS sporočilo. Določenih stvari pač niti hitrost ne nadomesti. Kvina, ob prvi priliki si bom vzela čas in ti odgovorila... tko old fashion school z znamko in kuverto. Zakon! Ti pa glej da bo na naslednjem pismu znamka s Harryjem Potterjem, glede na žig na pismu so v prodaji od 17.julija!!! Če že filma nism gledala nobenga in niti knjige ne brala, mam lahko vsaj znamko... :)

back to high school

Ne vem, ali se dogaja samo meni in nekaterim mojim prijateljem ali je splošno veljavno, da so bili prvi trije meseci letošnjega leta enostavno rečeno 'odbiti'? Zdi se mi, kot da bi se znašla tam nekje v srednji šoli... petki in sobote so rezervirani za žur, pa tudi če ne, vsaka nedolžna ena pijača se razleze do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur. Pa ne samo to, po kar nekaj letih zunaj srečujem sovaščane iz mladosti. Tiste, s katerimi sem skupaj obiskovala vrtec, se šla ravbarje in žandarje, se skrivala po vasi in kasneje z njimi preživljala prve žure, prve nočne pohode in vse kar sodi zraven. In vsak tak žur z njimi se tako kot pred 5-10 leti konča z obiskom pekarne... Razlika je v bistvu samo ta, da smo zamenjali lokale oz. so se le ti spremenili in dodali smo jim nov stari diskač na Bledu... Ista pa ostaja pekarna v Lescah in sirovke, ki na poti domov tako zelo teknejo. In danes smo seveda že bolj fini in se dobimo v lokalu in ne več na križišču sredi vasi. In ne vlečemo več slamc, kdo se bo tokrat žrtvoval za šoferja, se pa zgodi, da kdaj kakšen avto pustimo nekje na drugi strani Save. Ja, razlika je tudi ta, da smo vsi za eno dobo starejši, nekateri praktično poročeni, drugi ponovno samski in tretji nekako kot bi vedno bili samski. Ko se je to naše obujanje srednješolskih žuriranj in traparij, prepevanja v avtu in obilice smeha dogodilo prvič, sem si mislila, da je pač lepo, ko tako naključno srečaš stare prijatlje, pozabiš na ostalo in se enostavno zabavaš kot v starih časih. Ampak ne, zgodilo se je še enkrat, in znova, in spet... dogaja se praktično že celo leto! In ne morem verjet, tako kot nekoč - kjer se pojavi kamnogoriška klapa je vedno razlog za žur...

otroci

zadnji komentar na prejšnji post me je napeljal na razmišljanje o telošnjih 'pričakovanjih'. V moji bližnji okolici bo od predvidoma danes do začetka junija prišlo na svet nič manj kot 6 otročkov. Številka je nenormalno visoka, vsaj kar se mene tiče... 6 otrok!!!! V manj kot pol leta!!! A pa se vam ne zdi, da nas bo počasi malo preveč na tem delčku sveta? In zadnje čase se mi res zdi, da kamorkoli grem, srečujem samo še 'vozičkarje'. Svet je dobesedno ponorel! Ampak, brez skrbi, vsi tisti prijateljčki, ki ste med srečnimi bodočimi starši: saj veste da obožujem otroke in dejansko se v njihovi družbi pogosto počutim veliko bolje kot v družbi odraslih. Tako da, brez skrbi, vedno bom z veseljem popazila na vše otročke.
In želim vam, da vaši otročki ne bodo prehitro zajadrali v svet računalniških igric in Telebajskov. Naj se raje vozijo s kolesi in rolkami, plezajo po drevju in se gredo ravbarje in žandarje... pa četudi bodo zato popraskani, potolčeni, blatni in umazani... naj na travnikih lovijo metulje in s travico iz luknjic privabljajo čričke, morda bodo kdaj tudi manj ljubiteljski do živali in se bodo nad kebre spravljali s teniškimi loparji (do 15 leta se je meni zdela to najbolj uporabna raba loparjev)... naj rabutajo hruške in gradijo hiše na drevesih, skačejo čez potoke (pa četudi kdaj pristanejo v njem)... vse to sem počela jaz in vesela sem, da je bilo tako... ko je bila naša vsa vas, in vse zapuščene hiše v njej... hehe in ko smo zvečer zvonili po vasi in se spretno izmikali tam stanujočim, a jih vseeno od nekod opazovali... in ko potem pomislim na to, kaj počenjo otroci danes... v svetu računalniške tehnike in televizije se mi kar malo smilijo, ker so prikrajšani za vse tisto, kar je bilo v mojem otroštvu najslajše... sosedova jabolka in odkrivanje sveta v okolici... Za vse to mi ni žal in z veseljem bi vse še enkrat ponovila, pa čeprav mi je iz tega obdobja do danes ostalo nekaj manjših 'lepotnih napak' :)

Paperino's

Ne boste verjeli, kaj sem včeraj našla med pospravljanjem ene izmed že dolgo zapuščenih polic.... zobno pasto Peperino's.... in to z okusom jagode!

Saj se je še spomnite ane? Jst zase vem, da ko sm bla še otrok, je bla to edina pasta, s katero sm si jst hotla umivat zobe. Ampak na policah je pa že dolgo nisem opazila in moram naslednjič, ko zaidem med kakšne police z zobnimi pastami prevert, če to sploh še obstaja. Tale iz moje zbirke je iz leta 1994, stara torej 13 let!!!! Ma že kar zgodovinsko vrednost. Še dobro, da mi pri mojih 13 letih umivanje zob s to pasto očitno ni več tolk zlo dišalo in je ostala nekje zaprašena na polici do danes (in ne, nism jst tista k 13 let ne pospravi police v kopalnici!). Tole odkritje je bilo za novopečeno kustosinjo seveda fenomenalno. Tuba, ki sem jo po muzejsko skrbno očistila in dokumentirala, je pridobila častno mesto v enem izmed kozarčkov na polički v moji kopalnici, kjer se celo barvno sklada s preostalo opremo.

nostalgija

Pogosto se zgodi, da pogovor napelje na risanke, ki smo jih gledali, bonbone in žvečilne gumije ki smo jih jedli oziroma žvečili, in na traparije, ki smo jih počeli. In kako lepo je bilo. Če bi mene kdo kaj vprašal, bi z veseljem zavrtela čas za ene 20 let nazaj in se preselila v dobo večernih zajčkov in vožnje z rolkami, kotalkami in BMX-i.... in plezanje po drevesih, skrivanje v visoki travi in senu, rabutanje sosedovih jabolk in skakanje čez potok (ki se je včasih končalo tudi kot skakanje v vodo). Ker pa takšnega stroja še niso iznašli, sem bila zelo vesela tudi odkritja spodnjih posnetkov:

- Čunga-lunga in njena nagradna igra (v boj za BMX-i, hehe)
- ribamo, sekljamo kuhano vam damo....
- Pipssssssssss in mrčesa ni več :)
- Viki d indijanc

in za konec še:
- ZAJČKI!!!!

Upam da ste tudi vi uživali in se vsaj za nekaj trenutkov preselili v čas našega otroštva :). Danes pa namesto Vikija italijanska Nutella, namesto zajčkov ki si pridno umivajo zobke pa neumni telebajski... ah ja, dobr da smo vsaj mi to mel ;)

saudades

Sej vem, fotka ni najboljša... ampak je še iz časov, ko sem veselo polnila dia-filme...
Pa saj ne gre za fotko, gre za to, kaj je na njej - LISBOA - mesto mojih sanj - dobesedno. Par dni nazaj sem se v sanjah sprehajala po njenih ulicah in gričih ter s prijatelji iz Lizbone iskala Adamastorja...in nismo ga našli!!! PANIKA!!! Pomirila me je šele Ana naslednjega dne... Adamastor je še vedno tam, kjer je vedno bil in čaka, da se vrnem in spijem kavo.
Zame pa je bil to očiten znak, da je že skrajni čas, da začnem resno načrtovat kakršenkoli 'pobeg' iz Slovenije...