česa vse se jst ne lotim

Ta teden sem mela ene par zanimivih projektov...

- v nedeljo sem se udeležila delavnice, kjer smo ustvarjali reliefne jaslice iz gline --> super stvar, celo z izdelkom sem bila zadovoljna

- v torek smo uspešno odprli Linhrtovo zbirko, o čemer sem že pisala

- v sredo sem postala predsednica uprave novoustanovljene Ustanove/fundacije za razvoj Lipniške doline --> nekaj dvomov o prevzemu funkcije, ampak OK upam da bomo vsi skupaj uspešni in da bomo v naši dolini premaknili skrb za dediščino, kulturo in turizem z mrtve točke :)

- v petek sem v OŠ v Bohinju pripravila delavnico na temo Portugalske --> uživala sem! tako jaz kot mislim da tudi učenci 7b razreda. Glede na vse skupaj sem spet ugotovila, da sem morda zgrešila poklic. Ampak glede na to da v kratkem času odpotujem, se sedaj s tem ne bom pretirano ukvarjala. Morda pa najdem kako varianto združitve obeh ko se vrnem.

- in sedaj je sobota in že tretji dan me muči nek prehlad, ki se očitno še nima namena poslovit... beda...

250+1

Hja, tisti, ki ne veste, danes je minilo 251 let od rojstva Antona Tomaža Linharta. Najslavnejši Radovljičan si je ob tej starosti zaradi pomena za slovensko razsvetljensko misel in gledališče končno priboril svojo muzejsko stalno razstavo. Čeprav sem bila dopoldan še nekoliko skeptična o pravočasnem končanju del, je bilo ob pol6 vse nared za odprtje razstave. Ob 18.00 se je v dvorani začela nabirati smetana občine in nekaj ministrskega kabineta. Vsem, ki vas ni bilo tam svetujem da se ob priliki sprehoditie v drugo nadstropje graščine in ob zanimivi postavitvi preverite svoje poznavanje razsvetljenstva in Linharta. Se splača!

Krško in Franja (oziroma kar je od nje ostalo)

Za mano je spet en zanimiv vikend. Udeležila sem se etnološke delavnice v Krškem. Delavnica je bila zame sicer zanimiva, glede na to, da pa je bila v osnovi namenjena ljubiteljskim zbirateljem, pa bi bile določene zadeve bolj kritično argumentirane s strani organizatorjev. Zbirke ljubiteljev, ki smo si jih ogledali so bile namreč zelo zelo amatersko (če sploh dosegajo to raven) predstavljene (ne vem točno kaj tale lisica dela v okviru postelje in kaj vidi v tistem ogledalu???). Saj vem da je vsakemu, ki se vsaj malo spozna na stroko jasno, da to ni primer dobre postavitve, ampak vseeno so nekatere tete ljubiteljice ob vsem vzdihovale...'joj kako lepo'.... (mislim, da jih je ves občutek za estetiko in zdravo pamet zapustil skupaj z zadnjo plačo). Sicer pa, tudi etnološka zbirka v muzeju Brežice je katastrofalno zasnovana, in verjetno nespremenjeno tisti neimenovani predmeti visijo po grajskih stenah že 40 let. Ampak OK, recimo da je tudi amaterjem tale vikend dobro služil. Ampak vse skupaj je bilo meni všeč in mi je zelo pasalo se odklopiti od gorenjskega vsakdana. Nastanjeni smo bili v sobah ob ribnikih, ki naj bi bil bolj mirna lokacija, izkazalo pa se je, da ob sobotah v gostilni pod sobami prepeva lokalni 'one-man-band'... In smo bili obsojeni na spoznavanje cvička do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur, ko smo prišli celo do svojega kosa torte (ki je bil sicer namenjen glasbeniku, pa je ta nanj pozabil in odšel domov), ki je ostala od praznovanja sedemdesetletnice mame Angelce. Temu primerna je bila utrujenost naslednji dan, ampak sama sem se kar dobro držala, ob 8 zvečer pa sem zaspala kot ubita.

Zjutraj je bilo treba spet na teren. S kolegi iz Kovaškega muzeja Kropa smo se odpravili na Muzeoforum v Cerkno, kjer smo si na terenu ogledali tisto, kar je bila nekoč Partizanska bolnišnica Franja, kar je pač tam ostalo. Katastrofa. Ostali sta res samo dve kolibi in kupi desk. Prvič in zadnjič sem Franjo (ko je še stala) obiskala lanskega oktobra in o tem ste lahko brali tudi tu. Po vsem, kar se je zgodilo, sem še bolj vesela, da smo se takrat odpravili ravno tja, saj Franja ne bo nikoli več taka kot je bila. Mnenja o tem, kaj narediti, jo postaviti na novo z replikami stavb in predmetov, narediti nekje v bližini njej posvečen muzej ali kaj podobnega, so si različna. Vsak trud postaviti v soteski Pasice nove zgradbe bi verjetno prej ali slej doletela enaka usoda kot originale, tako da se mi zdi bolj smiselna ureditev nekega spominskega muzeja, ki bi bil na eni strani veliko bolj varen tako za zbirko kot tudi za obiskovalce, hkrati pa bi bil lahko bolj vizualno podprt in ravno tako zanimiv, hkrati pa bi bil možen tudi ogled same soteske. Ampak OK, forum smo zapustili pred zaključkom, tako da ne vem, kaj so dognali strokovnjaki.

Med predmeti, ki so ostali celi, pa sem v prostorih muzeja v Cerknem zasledila tudi plakat, ki je bil povod za učno uro zgodovine. Stavba, v kateri je visel, je namreč edina, ki je ostala cela in na svoji pravi lokaciji.

gorenjska trma in moje koleno

Ja, spet to moje koleno. Vem, morala bi k kakemu specialistu, ampak kaj pa lahko ugotovi če ni vidne nobene 'poškodbe' niti otekline ne? In kar mi bodo rekl je, naj pač neham laufat in hodt v hribe alpa naj jem protibolečinske tablete. Meni pa ni všeč ne eno in ne drugo. V soboto sva šli s sestrično na Vodiško planino. Tokrat ne s kolesom, ampak peš. Bili sva nekoliko preveč optimistični glede vremena, saj naju je nekje sredi poti ujel dež, ampak na srečo sva hodili skozi gozd in naravna zaščita je bila kar OK. Mal sva sicer bili mokri, ampak ni panike. Ugotovila sem, da je Vodiška planina v bistvu bliže kot sem imela v spominu (ja, gor nisem bla peš že kar nekaj let in ja, vem, lahko me je sram ker res je iz podna do vrha samo ena dobra ura hoje) Skratka, ugotovila sem, da tud rahel dež ni ovira za it peš na Vodice. Je pa ovira moje koleno. Navzdol sem hodila še bolj 'po jajcih' kot nazadnje s Kriških podov. Katastrofa! In nato me je še cel dan nekaj zbadalo v kolenu. In ko sem se v nedeljo zbudila, sem takoj začutila nekaj tam na robu desnega kolena, takoj zatem pa zaslišala očeta: "Kaja, a greš z mano v Britof s kolesom?" Najprej sem pomislila na koleno in že rekla "Ne, koleno me boli", ampak še preden sem to do konca izgovorila sem vedela, da se ne morem upreti skušnjavi in naložila še malo zraven..."Kaj pa če bi šla kar do Jezerskega, da se vsaj splača?".. mislm sej ne vem, a sem nora al sem samo preveč trmasta, ampak oči je bil takoj za stvar (še posebej ker je vedu da je ovčarski bal in da paše zravn tudi kako pečeno jagnje :). In tako sva šla. S kolesi iz Kamne Gorice na Jezersko. Že v prvem klancu proti Kranju sem vedela, da sem spet pretiravala in da bi bilo glede na moje koleno bolje spremeniti cilj. Ampak ne, gorenjska trma me je gnala vse do tistega 50. kilometra, ko sem pri jezeru končno stopila s kolesa. Kmalu sem ugotovila, da kljub vsemu veliko laže gonim kot hodim, tako da sem pomojem izgledala precej smešno: v popolni kolesarski opremi na Jezerskem, pa vseeno sem nekam čudno premikala tisto desno nogo. Ampak saj ni važno, glavno da je meni uspelo prikolesart na Jezersko in si tam na hitro ogeldat tudi dogajanje ob ovčarskem balu. Športno-etno vikend sem zvečer zaključila s koncertom brazilske skupine Juba na festivalu Okarina in bilo je spet odlično! Kolo in vse ostale športe pa sem sklenila vsaj do jutri postaviti v kot. Jutr, glede na to, da je frej dan, to pač ne bo možno; saj veste da ne znam bit več pri miru... :)

Svet, 9.4.2007

... in če tole prevrtite na 8.27 min boste videli tudi posnetke...

Streljanje z možnarji

Nedelja... ura je 4.00... spet se neka vaška mularija izživlja nad svojimi avti in motorji... zaspim... zbudim se tik preden mi zazvoni budilka.. 5.00... zaspano vstanem, se oblečem in odtavam v kopalnico... čez 15 minut z očetom odideva od doma. Cilj: Zijavka, skalnat pomol nad Kamno Gorico. Tema je še, in ker sva doma pozabila baterijo, si pri tipanju poti skozi gozd pomagam z dežnikom. Ko prispeva na vrh je večina možnaristov že zbranih, ogenj pa že zakurjen. Člani društva Strelcev možnaristov se pripravljajo na prvo jutranje streljanje... vaščani morajo vstati, dela se dan (ampak meni se še vedno zdi da je popolna tema). Na kup nosijo možnarje, jih nato nabijejo z dvema vrstama smodnika, prvi je izdelan v Kamniku, drugega eden izmed strelcev izdela kar doma, nato naredijo nekakšen tampon z žaganjem, papirjem in peskom in 'zabijejo' možnar. Tri možnarje postavijo na strelne pozicije in čakajo, da bo ura odbila 6.00. Zvoni... "OGEEENJ!!!!"... in BUUUUUM se zakadi in zagrmi iz prvega možnarja... ... BUUUUUM ......BUUUUUUM še iz ostalih dveh. Zasliši se nabijanje zvonov iz zvonika na nasprotnem hirbu in prva seansa je uspešno končana... Zbudili smo vas, za tiste, ki trdno spijo, pa ostaja upanje, da jih zbudimo malo pred osmo uro, ko bodo možnarji spet zapeli. Čas je za malico in jutranjo kavo, čeprav smo tudi tisti, ki smo bili prej še zelo zaspani, ob teh strelih postali kar naenkrat zelo budni. Kava in kos potice vseeno zelo pašeta. Časa za pripravo novih možnarjev je sedaj dovolj, saj je naslednje streljanje na vrsti šele ob 7.45. Ura se bliža, prvi ljudje se že vzpenjajo po stopnicah v cerkev na drugem bregu. Pogled od tu je odličen na celo vas in na dolino ki se vleče pod Jelovico. "Strelci pripravite palice, zavzemite svoje položaje in se pripravite na streljanje"... zvoni... in "OGEEENJ!!!"... BUUUM ... BUUUM ... BUUUM.... aplavz... uspelo drugič.... takoj priprava na novo serijo strelov, saj ta pride na vrsto med petjem Aleluje v cerkvi. Ko se v oknu zvonika pojavi zastava, se oči strelcev uprejo tja. Le tisti, ki so zadolženi za prižiganje možnarjev, čakajo zvočni signal vodje, da s tlečo dolgo palico prižgejo možnar.... zastava zaplapola ... "OGEEENJ!!!!" ... BUUUM ... "OGEEENJ!!!" ... BUUUM ... "OGEEENJ!!!" ... BUUUM ... aplavz ... tudi tokrat brez težav... Ob 8.30 so trije možnarji že pripravljeni na streljanje ob povzdigovanju. Oči so spet uprte v zastavo na zvoniku... zastava zaplapola ... "OGEEENJ!!!"... BUUUM... zastava zaplapola... "OGEEENJ!!!"... BUUUM... tokrat samo dvakrat... aplavz... Formalni del je s tem opravljen, vendar strelci še nimajo dovolj. Za zasnjo serijo pripravijo kar 6 možnarjev, ki jih prižgejo, ko se ljudje že odpravljajo iz cerkve in po stopnicah v vas. Uradijo eden za drugim, eni bolj, drugi manj, odvisno od njihove velikosti... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... konec... tudi tokrat je bilo uspešno. Ni kaj, tole streljanje na licu mesta je bilo zanimivo. Enkrat za spremembo streljanje ob 6.00 ni streslo mene skupaj z mojo posteljo. In, če je, ko gledaš streljanje z drugega hriba najprej dim in potem pok, se na kraju dogodka oboje zgodi iztočasno...

Tako, možnaristi so lahko pospravili možnarje... a ne za dolgo... 1. maja ob 6.00 se bodo z istega mesta spet oglasili... a takrat brez mene :)

Za tiste pa, ki bi poleg fotografij radi videli tudi kakšen posnetek, z nami sta bila tokrat tudi Blaž in Aleks, novinar in snemalec Kanala A. Tako da si jutri v oddaji Svet lahko med drugim ogledate tudi to. Zase pa upam, da sem se uspešno skrivala pred kamero in da sta fanta mojo željo, da se nočem pojavljati na TV vzela resno tudi med sprehodom skozi vas :)

pustovanje

uf.. pa je mimo... Tudi letos zelo uspešno, veselo in debelo. Potem, ko sem približno 45 minut porabila, da sem si na obraz narisala pravo umetnino v skladu z mojo pustno opravo, se je zabava začela z gratis tequilo v Akademiji... maškare maškare maškare.... v nasprotju z Ninja želvami, ki so bile letos med otroci pravi hit (ja Ninja želve so spet IN), med odraslimi ni večjih sprememb. Zame zmagovalec večera je bil doprsni kip A.T.LINHARTA, ki je v Stopu tudi dobil prvo nagrado. Ostali dobitniki nagrad pa, roko na srce, niso vredni omembe. No ja, razen skupinske maske angleških policistk, ki so streljale na vse mimoplesoče in vriskajoče :)

Mi smo se z maskami, izvirnimi ali ne, zabavali kjerkoli že smo se pojavili, ampak ker sem sklenila, da nedelje nimam namena preživeti vsa mačkasta pred tv sprejemnikom, sem se odpravila domov kmalu po četrti uri.

Nekaj fotk pa bo sledilo takoj ko jih dobim v roke...

I did it...

... nice and easy... ;)

D dan?

pravijo, da naj bi bil jutri nek ful pomemben dan... vsaj zame ...vse skupaj je precej čudno: po eni strani me vsi sprašujejo če mam kej treme in če sem kej živčna, po drugi strani pa jaz nimam ne enega ne drugega in se me vse skup ni dotaknilo... za povrhu sem začela dobivat še smse z dobrimi željami itd ...mhm... mogoč si pa jst vsen vse preveč na izi jemljem in bi blo dobr da se mal bolj zavzamem za vse skup ... ampak ne, bom jst to tko na izi, tako da, tisti, ki boste kljub vsemu prišli na moj zagovor (s transparenti ali brez njih), upam, da ne boste razočarani... če so bla vsa ta leta študija precej na izi, bo tud to zadnje dejanje v kontekstu :)

EASA 2008

Poleti 2008 bo Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo organiziral 10. konferenco Evropske zveze socialnih antropologov (EASA) . Člani Sveta oddelka EiKA so na enem izmed njihovih plodnejših sestankov zbrali imena (nekdanjih) študentov, ki so po njihovem mnenju iz pravega testa, da sodelujejo pri organizaciji dogodka. V tej množici 10 izbrancev sem pristala tudi jaz... Ampak, v redu, če si pa moji profesorji mislijo, da sm iz pravega testa, potem bomo pa zdej vidl če je to res. Na prvem sestanku se seveda nismo zmenili nič konkretnega, malo smo si potalali naloge, oz. če sm natančna, so nam bile podeljene, in zdej naj bi iz naših glav pričele vreti ideje o tem, kaj se bo dogajalo tistih 5 dni v Ljubljani in kako bomo zadovoljili tistih okoli 800 socialnih antropologov iz vse Evrope. mhm... bo treba resno delat... In tako bom zdej 1x mesečno sestankovala s stanovskimi kolegi. no sej, v bistvu mi ne bo škodlo se mal zapeljat vsake tolk časa na faks, poklepetat z bivšimi sošolci in profesorji in med tem še kaj pametnega in konkretnega narest... :) in pridobit si kakšno + točko pri profesorjih (ja ok, glede na to, da sm izpite že vse nardila, mi lahko vsaj pri podiplomcu to pomaga) in referenco za delo naprej (pa karkol naj bi že to blo)

poklicna deformacija...

... ali pa vendarle dober motiv?

Apis mellifica carnica oz. po domače Kranjska čebela oz. Kranjska sivka (I am almost an expert :)

ne to pa ni čebela, je pa ena izmed nevarnosti za čebele :)