Oslo - London - Slovenj Gradec - ????

Končno mi je uspelo kupt karte za Oslo. Ja, na Norveško grem, no v bistvu grem samo v Oslo, ampak vsen, sever je sever. In sever je drag.... Ampak vsen se ful veselim in komej čakam da tud jst dobim nekaj letošnjega dopusta. Tko da, vsi tisti, ki še ne veste... šibam skupaj s Koko in Majnico 20.septembra, vrnem se 3.0ktobra. Prek Londona gremo direkt v Oslo, za nazaj pa se ustavimo še v Londonu pri Kvini. Prvotni plan je sicer bil, da bom dlje v Londonu in ne samo dva dni, ampak sem se določila, da se bom raje udeležila srečanja slovenskih muzealcev v Slovenj Gradcu... trije dnevi izobraževanja in druženja s kolegi bodo pomojm prav zanimivi in bi blo kar mal škoda če tega ne bi izkoristila. V London bom pa že še lahko šla.
Poleg tega pa zadnje dni nekolk bolj pospešeno iščem letalske karte in točno destinacijo mojega zimskega popotovanja. Tako precej nepričakovano se je pojavila možnost da odpeketava v Južno Ameriko skupaj z enim kolegom in res upam da bo vse tako kot sva si zaenkrat zamislila. Ker saj šla bi verjetno tudi sama, ampak vsen je dodatna motivacija če vsaj začetek poti preživeš s kom poznanim, ravn tolk da se mal aklimatiziraš, potem pa itak gre. Točna destinacija še ni znana, in če mene vprašaš mi je v bistvu čist vsen kam v Južno Ameriko grem. Čile bi bil sicer prvi na spisku ampak je baje ful drag, pa potem Argentina, Brazilija, Venezuela... pa Bolivija, in Peru... ma jst mislm da je izbire čist preveč za samo eno potovanje... tko da, pri določanju točne destinacije prepuščam izbiro sopotniku :)

je gorsko kolesarjenje šport za tipe?

dans sem bla s kolesom na Vodiški planini. Vse Ok, bilo je odlično, ful fajn sm se nakolesarla in na vrhu bila neizmerno vesela in ponosna nad mojimi zmogljivostmi. Spila sem en čaj, poklepetala s tistimi parimi gobarji in se vrnila nazaj v dolino. In potem, na poti nazaj sem non stop srečavala kolesarje. Vse skup sem jih naštela 9 (glede na to, da za gor nisem srečala nobenga, se mi je zdel to ful). Skratka, pol sm začela razmišlat kako to, da ni med njimi nobene punce. Ma res prav vsi so kolesarl v skupini alpa sami, pa sami tipi. In men se je zdel to res tko mal čudno (možno je tudi, da je šlo v bistvu za eno skupino tipov ki so bili zelo razvlečeni od Vodiške do Goške in še mal niži)... In pol sm mal pomisla in ugotovila da res še nikol ko sem kolesarila po Jelovici alpa kjerkol ne lih po cesti nisem srečala punce, ki ne bi imela zravn tipa. Srečam vedno tipe same, tipe v paru, tipe v skupini, tipa s punco... ampak nikol punce same, alpa kaj šele punc v paru ali skupini. Enostavno jih ni. Se pojavijo samo kadar majo zravn tipa... mhm.. zanimivo... ali je torej gorsko kolesarjenje moški šport, ki se ga punce udeležijo le na prigovarjanje fantov? ... ne vem kolk ta teza drži, ampak kar se mene tiče se takoj podre... jst namreč res uživam v tem, da sem tam sredi gozdne poti nekje pod smrekami čisto sama, svoja, samostojna in svobodna... le kje jst najdem te moje športe?... (ali: kje so vsi ti dobri kolesarji ko jaz počivam ob koči?) hehe...
ampak ja, da se ne boste zdej spet zmrdovali nad tem mojim razmišljanjem... ja, včasih je fajn bit tudi v družbi... :)

Belopeška jezera, Tamar in Zelenci

Danes je bil še en čudovit dan. Tak ravno prav poleten. In spet sem ga zelo dobro izkoristila. Že zjutraj sem namreč napokala v avto mene in moje kolo. In sva šla... z avtom do Gozd Martuljka, potem pa naprej sama. Cilj: Belopeška jezera. Cilj je bil dosežen kar kmalu, vendar sem pričakovala nekoliko večja jezera ne pa dveh mlakuž, od katerih ena prav lepo zaudarja. Ma ja, vseeno je tam kar lepo, ampak to ve tud zelo velik Italijanov. Mislm ja sej vem, kako lahko na največji italijanski praznik jaz grem v Italijo in pričakujem da ne bo gužve? Ampak je bilo vseeno kar znosno. In seveda, kaja ne bi bila kaja če ne bi spet srečala znanih ljudi. Saj ne vem več al res poznam tolk ljudi al pač ravn slučajno vedno koga poznam? Na Jezerskem sem recimo srečala kolega iz časov, ko smo zavzeto spremljali in-line hokej in ga nisem videla že nekaj let. Danes pa sem pri jezeru naletela na znanca iz Radovljice.
Na poti nazaj sta mi pokazala krajšo pot skozi gozd s precej manj klanca in tako smo bili ena dve v Ratečah. Jaz seveda spet nisem imela dovolj, zato sem se jima le še zahvalila za bližnjico in jima zaželela srečno pot, sama pa jo mahnila navzgor proti Planici in naprej do Tamarja. In saj ne da sem patriot, ampak meni se zdi Tamar lepši kot belopeška jezera. Ne vem, nekak si mal bliže goram pa mi je bl fajn. :) In tudi tu je bilo ljudi polno in ja, spet sem nekoga poznala.

Na poti proti Kranjski gori sem se ustavila še v Zelencih in ja, tudi tam je zlo lepo in race so ful fotogenične. Bi kar pozirale :) ... in ja, tudi tu se je med tistimi 20 ljudmi našel nekdo, ki sem ga poznala...

gorenjska trma in moje koleno

Ja, spet to moje koleno. Vem, morala bi k kakemu specialistu, ampak kaj pa lahko ugotovi če ni vidne nobene 'poškodbe' niti otekline ne? In kar mi bodo rekl je, naj pač neham laufat in hodt v hribe alpa naj jem protibolečinske tablete. Meni pa ni všeč ne eno in ne drugo. V soboto sva šli s sestrično na Vodiško planino. Tokrat ne s kolesom, ampak peš. Bili sva nekoliko preveč optimistični glede vremena, saj naju je nekje sredi poti ujel dež, ampak na srečo sva hodili skozi gozd in naravna zaščita je bila kar OK. Mal sva sicer bili mokri, ampak ni panike. Ugotovila sem, da je Vodiška planina v bistvu bliže kot sem imela v spominu (ja, gor nisem bla peš že kar nekaj let in ja, vem, lahko me je sram ker res je iz podna do vrha samo ena dobra ura hoje) Skratka, ugotovila sem, da tud rahel dež ni ovira za it peš na Vodice. Je pa ovira moje koleno. Navzdol sem hodila še bolj 'po jajcih' kot nazadnje s Kriških podov. Katastrofa! In nato me je še cel dan nekaj zbadalo v kolenu. In ko sem se v nedeljo zbudila, sem takoj začutila nekaj tam na robu desnega kolena, takoj zatem pa zaslišala očeta: "Kaja, a greš z mano v Britof s kolesom?" Najprej sem pomislila na koleno in že rekla "Ne, koleno me boli", ampak še preden sem to do konca izgovorila sem vedela, da se ne morem upreti skušnjavi in naložila še malo zraven..."Kaj pa če bi šla kar do Jezerskega, da se vsaj splača?".. mislm sej ne vem, a sem nora al sem samo preveč trmasta, ampak oči je bil takoj za stvar (še posebej ker je vedu da je ovčarski bal in da paše zravn tudi kako pečeno jagnje :). In tako sva šla. S kolesi iz Kamne Gorice na Jezersko. Že v prvem klancu proti Kranju sem vedela, da sem spet pretiravala in da bi bilo glede na moje koleno bolje spremeniti cilj. Ampak ne, gorenjska trma me je gnala vse do tistega 50. kilometra, ko sem pri jezeru končno stopila s kolesa. Kmalu sem ugotovila, da kljub vsemu veliko laže gonim kot hodim, tako da sem pomojem izgledala precej smešno: v popolni kolesarski opremi na Jezerskem, pa vseeno sem nekam čudno premikala tisto desno nogo. Ampak saj ni važno, glavno da je meni uspelo prikolesart na Jezersko in si tam na hitro ogeldat tudi dogajanje ob ovčarskem balu. Športno-etno vikend sem zvečer zaključila s koncertom brazilske skupine Juba na festivalu Okarina in bilo je spet odlično! Kolo in vse ostale športe pa sem sklenila vsaj do jutri postaviti v kot. Jutr, glede na to, da je frej dan, to pač ne bo možno; saj veste da ne znam bit več pri miru... :)

teden kasneje

teden je okoli, sobota je, prosta sem... in spomnla sem se na blog in na prejšnji vikend... In kaj smo že počeli prejšnji vikend?
... na morju smo bili, in v Bohinju, in pošteno smo žurali in bili potem utrujeni še cel teden...
Petek: Izola, Piran, Radovljica; vreme: oblačno z občasnimi padavinami


Kmalu se je izkazalo, da našega izleta in odličnega razpoloženja ne bo prav nič zmotilo ali zamorilo. Verjetno je temu botrovala predvsem zelo simpatična in h humorju naravnana posadka. Izola z marino in odlično picerijo, pa potem Piran s Tartinijevim trgom, kavo, akvarijem in sladoledom, pa vmes cerkev in obzidje... in Simon in Janez in še kakšen namišljen prijatelj ali bratec :)

V soboto smo si privoščili izlet v Bohinj, kjer smo med drugim angleža naučili igrat odbojko (ja, tudi to se da :)). Zvečer pa zelo uspešno praznovali Petrin rojstni dan in nov protikadilski zakon (joj kako sem ga bila vesela). Po dolgem času sem imela priložnost vadit mojo španščino in ugotovila, da ob pomoči alkohola dela čudeže in v nedeljo sem bila skorajda na dopustu... no ja, vsaj počutila sem se tako ko sem pripravljala in jedla kosilo v kamperju z dvema Baskoma sredi kampa Zaka. (A se ni pred kratkim nekdo šalil da bo letos poleti kampiral v Zaki? pomojm bi znalo bit prav res zabavno). Potem ko smo popoldan spet nekaj praznovali pa je bilo hvala bogu kmalu konec vikenda in tja nekam do srede se mi je celo uspelo spočit od vseh naporov. :)
No ta teden se mi zdi da ne bo tako ker je vse skupaj precej bolj umirjeno. Upam, da se bo vsaj za kratek čas razjasnilo, ceste osušile in morda bo celo priložnost za skok na kolo. Lahko pa vsaj upam, da bo jutri bolje :)