Dolina Vrat

Danes sem bila prosta...mislm, vzela sm si prosto. In dan sem pošteno izkoristila s čudovitim pohodom po eni izmed triglavskih dolin. Z avtom do Mojstrane in peš naprej po dolini Vrat do klina. Vmes sem se povzpela še na slap Peričnik, in kar precej presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta tam v bistu dva slapa: zgornji in spodnji. Se mi zdi, da ko smo tja enkrat lezli s šolo, smo šli samo do prvega slapa, ali pa sem bila jaz med 'talenimi', k se jim ni dalo naprej. Ampak v bistvu je pa zgornji slap sicer precej manjši ampak razgled od tam je pa res fantastičen!

Od Peričnika nazaj do ceste in naprej ob Triglavski bistrici, mimo galerij, in ko sem spet prišla na cesto sem bila malo v dovmih če sem zašla, saj je bila pot prekrita s snegom, in ni izgledala zelo shojena. Čudno. Ampak na srečo sem tam po dveh urah srečala prvo osebo.. in ja bila sem na pravi poti... še slaba 2km poti do Aljaževega doma sta bila pred menoj in nekaj malega naprej do klina. Bilo je res super. Lepo vreme, čudoviti razgledi, gore gore gore... noro. Same stene in tam, prav pri klinu, so se mi zdeli vsi vrhovi tako nekako blizu, da bi se kar povzpela na kakšnega.

Med potjo sem se spomnila, kako sem zadnjič šla 'peš' do Aljaževega doma. V srednji šoli smo imeli pohod, ampak že kmalu po začetku se nas je nekaj sošolk skrilo v gozdu da so vsi sošolci z učiteljicami vred odšli naprej, me pa smo ostale zadaj. Hoditi se nam seveda ni ljubilo, ampak vseeno nam je postalo malo dolgčas in ugotovile smo, da mogoče bi pa vsen šle do doma... ampak ne peš... Uštopale smo dva nemška turista in se nekak zbasale na zadnjo klop v avtu. Do vrha seveda gora smeha ob polomljeni nemščini, in glej ga zlomka, ko smo se na parkirišču v Vratih kobacale iz avtomobila je mimo pripešačila razredničarka. :) Da se vsa pustolovščina tu ni končala smo poskrbele tudi na poti nazaj. Ker seveda nismo poznale bližnic (za gor jih pač nismo potrebovale), smo na eni izmed njih zašle in prispele v Mojstrano potem, ko so vsi že pojedli svoje sendivče...

No danes sem odšla tja prostovoljno in nekak brez problema prepešačila tistih 10 km do 'vrha'. In bilo je res fajn!