kaja

SPREAD YOUR WINGS - FOLLOW YOUR HEART

petek, julij 13

Bangkok - Cambodia na petek 13.

Uf, naporno. Ko se clovek tako po celem dnevu voznje in neprespani noci tako ful dobro naje. In ne samo to, pred tem si sam spece polovico vecerje.
Petek 13. se je pac zacel tako kot se zanj spodobi. Najprej sem se ob 3 ponoci zbudila in naslednje tri ure spala bolj na eno oko. Malo cez 6 vstanem, na hitro napokam in grem na ulico ujet avtobus do ene od glavnih avtobusnih v Bangkoku, od koder bi morala ujeti cim prej bus do meje. Seveda bi ta prestop meje itd lahko speljala mnogo bolje elegantno ce bi enostavno na Kao san road stopila v agencijo in si kupila mesto na avtobusu backpackerjev. Ampak ne, jaz bom to ze po svoje, in ne jaz ne bom gospa, ki jo zjutraj pred guesthousom pobere taksi. Jaz bom kar tako lepo na lokali avtobus stopila in bo vse zelo fajn. Napaka. Najpej iscem avtobusno kjer naj bi peljal ta bus st. 3. Najdem, ljudje tam pravijo da ja, tam pelje ta bus in ja, pelje tja kamor zelim. Ok torej. Cakam. Se vedno cakam. se vedno cakam, me vmes ze ima, da bi vseeno sla s taksijem, ampak se malo cakam. Jes.. trojka se priblizuje. Maham... maham... trojka ne jebe. Potem mi povejo da aja, trojka pa tu ne vstavi in moram na drugo postajo. Iscem drugo postajo in lovim avtobus st. 59. Cakam cakam cakam... se vedno cakam... cez 20 mint cakanja mi je vsega dost. Dvignem roko in ustavim prvi taksi ki se mi pribliza. Za taksi dam bistveno vec, kot ce bi ga ustavila ze takoj zjutraj, saj je promet na visku, pa prva tri rdece semaforje vbistvu voziva po isti poti, po kateri sem se prej v obratni smeri sprehajala. Na bus postajo pridem uro in pol kasneje kot sem upala. Krasno. Nauk zgodbe: vcasih je najdrazi sparat. Ampak OK, na sreco busi do meje vozijo cel dan, tako da pac ujamem naslednejega na vrsti in po debelih 5 urah voznje prispemo do meje. Baje precej sreca, ker vecina avtobusov ustavi ene 6 km prej, in moras potem se najet tuk/tuk, ki te po moznosti pelje do okenca, kjer preplacas vizo... in to je samo zacetek v SCAMbodio na meji. Ampak zacuda smo jaz in se dva norvazana, ki sta bila na istem busu presli prek obeh meja povsem po uradni poti. Sicer meja taka, da v vsem jumbusu, casinojih, prenatrpanih vozovih, motorjih, ljudeh in se cem, ne ves kam pravzaprav sploh moras. Za vizo placam uradnih 20 USD, na okencu ya imigracijo pa ujememo tisto hordo backpackarjev iz Kao San roada. Na koncu tik za menoj celo zaslisim slovenske galsove. Trije mladi fantje. Potuhnem se, ni mi do slovenske druzbe. Tudi po meji se uspesno izognemo t.i. FREE shuttle bus do neke postaje, ampak smo kar lepo nasli en taksi, ki  nas je za ugodno ceno peipeljal v dve uri oddaljen Siam Reap.

Norvezana sta imela ze rezerviran hotelcek, in ko sem se dolocila tudi jaz ostati kar tukaj. Cist lustno, zjutraj zajtrk in malo bolj umirjeno, prostorna soba z oknom in privat kopalnico, pa seveda ventilatorjem. Mislim da bo to postojanka za naslendje tri ali 4 noci ko bom raziskovala temlje Angkor Wat in stevilne druge.

Namestim se v sobi in lacna po celem dnevu voznje brez kake posebne hrane se zapodim cez cesto, malo naprej in zgleda OK. Se zelim usest, pa vidim da to ni kar tako. Hrana, nekaj kuhane, nekaj surove v posodah. Ni mi cist jasno kaj naj naredim. Opazujem gledam, vidim. Stvar je v bistvu zelo enostavna: naberes sestavine oz. ze pripravljene priloge, na mizo ti postavijo mini grill in si naredis vecerjo. Simpl ko piknik :).

V bistvu ima verjetno tudi tukaj slab zacetek dobr konc oziroma petek 13 le ni bil tako slab.