danes so krenili na pot...

Medtem ko jaz šele načrtujem in sanjam o tem, da pozimi končno odletim, so se nekateri srečkoti na pot odpravili že danes. Sicer ne v južno ameriko, in ne z letalom, ampak so odšli kar lepo z avtom, takim mal bolj terenskim, v zahodno Afriko. Kaj se bo trem korenjakom dogajalo na poti, kolikokrat jim bo počila guma, kako bodo prečkali meje, koga vse bodo srečal in podobno, pa si boste lahko prebirali tukaj.
Pa veselo na poti fantje!

zdej bo šlo pa zares...

Kar ne morem verjet... ravnokar sem rezervirala letalske karte za Limo. In počutim se odlično, kar razganja me. Saj skušam najti primerjavo mojega trenutnega počutja, pa je ni oziroma je ne najdem. Trenutno se mi zdi vse tako zelo lepo, tako zelo enostavno in tako zelo odlično. Kot da ni nobenih ovir, nobenih napak, nobenih problemov. Plavam v svetu med realnostjo in iluzijo... Svet se zdi popoln, moje življenje in tisto, kar me čaka na drugi strani oceana kot pravljica, ki čaka svojo Alico. Neverjetno. Sem že pozabila, kakšen je občutek, ko narediš korak v neznano ali bolje rečeno tja, kamor te vodi nek nevidna roka. Nikdar si nisem mislila, da bom tako vesela zato, ker kmalu ne bom več imela službe. he. In to je tisto, o čemer je pred kratkim govorila Kvina. Jaz nekako živim v prepričanju, da v življenju pač ne morem imet vsega, da mi ne more vedno in povsod in stalno it vse kot po maslu, ampak da tudi vedno ne more iti vse po zlu. Nekje se vse skompenzira, prej al slej. Ni človeka na svetu, ki bi mu bilo na vseh področjih postlano z rožicam. Vem recimo, da če ne bi dobila službe samo za eno leto, si trimesečnega potovanja v Peru ne bi mogla zorganizirat. Vem tudi, da če bi šla lani na to potovanje, ne bo mogla za tri mesece, ker ne bi imela denarja. Tako da, na koncu je morda res vse tako, kot je najbolje zame. Res je, pri nekaterih stvareh mam ful srečo, pri drugih pač ne, ampak v končni fazi se mi zdi da sem vseeno visoko nad tisto srednjo mejo. Seveda pa je tudi vsem in tudi meni kristalno jasno, da brez nič ni nič.

Torej, z Anžetom poletiva skupaj z letališča Jožeta Pučnika zgodaj zjutraj 2.januarja 2008. On se vrne v začetku februarja, jaz pa 31.marca. Trenutno imam v planu Peru, Bolivijo, severni Čile in Ekvador, se pa zna zgodit da se bo plan še kej spremnil, saj se poglobljeno s kakimi informacijami, vodniki, literaturo še nisem ukvarjala.

In danes sem bila po več kot letu dni spet na PUMu. So me klicali na pomoč. In sem šla enga pumovca učit italijanščino. Sicer simpatičen dečko je pač mal zabluzil v srednji šoli, ampak se mi zdi, da je danes delaval kljub vsemu veliko bolj skulirano in z veliko veliko več volje za učenje kot nazadnje, ko sem ga videla. Upam, da mu bo uspelo zdelat tole italijanščino, ker bom res vesela. In nama je šlo danes res dobro. Zgodilo se je celo to, da sva pozabila na uro in namesto 1 ure, kot učna pomoč ponavadi traja, šele po uri in pol prvič pogledala na uro. Moram priznat, da sem tudi po skoraj dveh urah italijanščine odšla od tam bolj polna energije kot prišla. Definitivno je iskrena hvala in interes, ter slastni domači pumovski piškoti veliko boljše plačilo kot tistih nekaj evrov več na računu.

Oslo - London - Slovenj Gradec

Mogoče je čas, da vam napišem kaj o zadnjem potepanju... saj veste.. Oslo, London, in za konec še Slovenj Gradec.

1. OSLO: Začelo se je z zamudo letala iz Londona in posledično brez javnega prevoza ob enih ponoči v zelo dragem mestu, s pomanjkljivimi podatki o našem, sicer zastonjskem prenočišču, ko smo se v sobico v 11. nadstropju bloka št. 14, študentsko naselje Kringsja (in NE Sognsvann!!!), prikobacale ob 2.30 ponoči, je od naslednjega jutra dalje potekalo vse odlično. Oslo je sicer ful drago, in ko rečem drago mislim fuuuuul drago. Ampak ok, me smo imele to srečo, da je bilo prenočišče zastonj (še enkrat hvala Nataliji, ki nam je posodila svojo študentsko sobico), 5 dni smo imeli tudi vso hrano in karto za mestni promet, pa vseeno je bilo tistih 10 dni na Norveškem kar dragih. Ampak se je splačalo. Videle smo ogromno, od muzejev do centrov za pomoč imigrantom, do dveh dobrih koncertov (+ jazz ob popoldanski kavi), dveh jezer na obrobju Osla, spoznale 17 zanimivih in simpatičnih mladih iz Italije, Poljske, Latvije in Norveške, pa še koga zraven. In čeprav se pred projektom nisem nikdar resnično ukvarjala z imigrantsko problematiko in sem kar mal dvomila, kolk bo mene program sploh zanimal, sem bila zelo pozitivno presenečena. Vse skupaj je bilo izjemno zanimivo in na koncu sem zelo resno začela razmišljat da bom, ko se vrnem v Slo tudi jaz postala neka prostovoljka, pa se še nisem čist odločila kako in kje naj to počnem. Upam, da ne bom izgubila volje še preden najdem kaj pametnega....hehe.

Kar se tiče LONDONA: tokrat sem sem bila tam praktično samo en dan in dve noči. Ampak v hitrem pregledu sem videla vse v stilu japonskega turista: Big Ban, Buckingham Palace, Wesminster Abbey, Trafalgar Square, Piccadilly Circus, The British Museum... a sem kej spustila?.. ja in tud deževalo je.. tko da.. London kot London...

in SLOVENJ GRADEC? še eno lepo slovensko mestece, kjer sem bila obkrožena s slovenskimi muzealci in se potapljala v problemih in projektih slovenskih muzejev. Ja, tudi tu mi je bilo všeč.

Več slikc o vsem skupaj pa tukaj.