most

Danes sem s kolesom preizkusila blejski sci-fi kolesarski most, o katerem je govoril že Gee. Sicer nikoli ne grem iz Lesc na Bled ali obratno po oziroma ob glavni cesti, ampak vedno za Savo prek Bodešč, ampak OK, danes sem prav zaradi tega mostu naredila izjemo. Po včerajšnjem vzponu na Talež sem imela danes v mislih nekoliko bolj ravninsko turo prek Žirovnice in Piškovce na Bled, čez nov most v Lesce in domov. Ampak ko sem bila že ravno v Zasipu, sem se povzpela še na Hom. Saj veste.. čudovit razgled na Blejski kot. Na žalost pa sem se šele sredi strmega klanca spomnila, da obstaja tudi nekoliko bolj položna makadamska pot. Na vrh sem sicer vseeno prisopihala, ampak naslednjič izberem makadamsko varianto. In ker se po vsakem spustu počutim kot prerojena in polna energije naredim še krog okrog jezera. Po raznoraznih ovinkih se je nabralo nekaj čez 40 km vožnje v stilu GoriDoliNaokoli in več kot dve uri na kolesu... ja zamudila sem večerni tečaj nemščine, ampak sej ni panike, test sem itak pisala neverjetnih 89%. :)
Aja.. in kako se je peljati čez novi most? mhm... ob tisti navznoter nagnjeni ograji (ne vem ker kekec se je tega spomnil) je občutek nekolk smešen in utesnjujoč...

s kolesom pod gorami

Končno je uspelo tudi meni: zrihtala sem kolo (oziroma ga mi je zrihtala ena fajn posadka na servisu) in kolkrtolk tudi koleno. Ni bilo več razloga, da bi odlašala z letošnjo kolesarsko sezono. Po več kot enomesečnem počivanju in lenarjenju (ne samo da je kondicija šla, tud kaka obloga dodatno se ej nabrala) sem se končno spravila v pogon konec prejšnjega tedna. Zaenkrat z relacijami seveda ne pretiravam, vseeno pa se mi je zdelo, da je moja kondicija zrela za nekoliko daljšo turo, ki je sicer vsaj kar se mojega kolesarjenja tiče precej standardna. "Pod gorami" se ji reče, oziroma ji rečem jst, za tiste pa, ki ne veste, pod katerimi gorami je pa pot taka: Kamna Gorica - Lesce - Begunje - pod gorami do Tržiške Bistrice - Kovor - Podbrezje - Podnart - Kamna Gorica. Vse skupaj nekaj manj kot 40 km, vmes pa en dober vzpon, ki je (če štartate iz Begunjske strani) razdeljen na več manjših, kar meni zelo paše. Skratka, tole kolesarsko pot priporočam vsem ne preveč zahtevnim kolesarjem, tisti malo bolj zahtevni jo pa itak lahko podaljšate tja do Golnika in Kranja ali pa na drugo stran do Žirovnice, Jesenic, Kočne... po zmožnostih in željah vsakega posebej. Da se jo pa seveda tud nekolk skrajšat tako, da se izognete Lipniški dolini in greste čez Posavec in Dobro Polje (in mimogrede si lahko ogledate razkopano traso bodoče avtoceste - katastrofa!!!) Jst upam, da bom tja do konca sezone že razvlekla tole pot pod gorami na eno ali drugo stran, ampak vmes me čaka še kakšna ravno tako lepa tura... Radovna na primer, pa kakšen hiter skok na Talež in Jamnik, pa Kočna, pa čez Besnico v Kranj... eh.. poti je dovolj, volje in energije zaenkrat tudi. In glede na to, da sem od četrtka do danes naštepala tam okol 150 km, vse kaže na dobro sezono. Bomo videli...

jutro po zabavi

Zgodilo se je... sedaj že tradicionalni kamnogoriški žur na Mežakli. Vsako leto začetek pomladi nekaj kamnogoričanov zorganizira žur in vedno jim prav dobro uspe. Na žalost tistim, ki praznujemo rojstne dneve v drugi polovici leta, nekako tega nikdar ne uspe narediti. 'Ta zimski' so tudi tokrat poskrbeli za dovolj hrane in pijače, vsi skupaj pa za izvrstno zabavo. Čudovito je bilo tudi jutro po zabavi. Sonce, ki se je že dvignilo nad planoto na vrhu Mežakle, nas je zvabilo iz postelj v prvem nadstropju... martinčkali, jedli in pili (v največji meri vodo in kokakolo) ter se rekreirali smo še tja do kosila, nekateri tudi do večera.

... viktorja za medijsko osebnost tedna dobi...

Zanimivo je, koliko ljudi spremlja nekatere oddaje na televiziji. Prav presenečena sem, koliko ljudi me je opazilo (in prepoznalo!) v oddaji Svet, pa čeprav je bila na sporedu nekega zelo lepega sončnega in prazničnega dneva ob 18.00. Mene takrat seveda ni bilo doma, ampak sem v Kortah v Slovenski Istri čakala na njoke. Je pa bila zato doma in očitno pred tv-jem moja šefica, moji sotečajniki in kar nekaj prijateljev ter znancev. OK, če bi zunaj deževalo ali bi bil kakšen skrajno turoben dan, bi vse to razumela... Sicer pa, ni na meni da druge razumem... No kakorkoli, ugotavljam, da v Sloveniji res ni treba veliko če se hočeš pokazat na televiziji ali v časopisu. Ali pa je tako, da manj kot si želiš biti medijsko izpostavljen, prej te najdejo. Če drugega ne, te vsaj najdejo zaradi česa pamentega in ne zato, ker na primer tri mesece bluziš in mlatiš prazno slamo v kakem trapastem Reality Showu.
Jutri je zame na vrsti še en medij... radio... Sicer še ne vem čist zihr če se mi ne bo za radio preveč tresel glas, ampak je pa zelo verjetno, da me boste slišali jutri ob 13.00 na radiu Triglav.
Ob vsem tem se počutim prav smešno. V resnici gre pač za nekaj dogodkov, ki so se in se bodo v kratkem zgodili, in moja medijskost ni omembe vredna, ampak vseeno je zanimivo, ko ti kdo reče 'tebe smo pa videli na televiziji' ali pa, ko ti sestra v ambulanti reče. 'A ti si pa tista ki veliko potuje' in ti potem razlaga kako z veseljem je prebrala članek. Zakaj pravzaprav sem zadnje čase jaz tista, ki je vedno zraven, ko se kaj dogaja, če pa se mi zdi, da ne počnem prav nič nenavadnega... Kakorkoli, mediji, organizacija in sodelovanje v kulturnih prireditvah je pač del moje službe. Če pa nima zraven prstov služba, jih ima pa Kamna Gorica. Če že nisem pomembna oziroma zanimiva jaz, je pa morda ona toliko bolj.

Svet, 9.4.2007

... in če tole prevrtite na 8.27 min boste videli tudi posnetke...

Streljanje z možnarji

Nedelja... ura je 4.00... spet se neka vaška mularija izživlja nad svojimi avti in motorji... zaspim... zbudim se tik preden mi zazvoni budilka.. 5.00... zaspano vstanem, se oblečem in odtavam v kopalnico... čez 15 minut z očetom odideva od doma. Cilj: Zijavka, skalnat pomol nad Kamno Gorico. Tema je še, in ker sva doma pozabila baterijo, si pri tipanju poti skozi gozd pomagam z dežnikom. Ko prispeva na vrh je večina možnaristov že zbranih, ogenj pa že zakurjen. Člani društva Strelcev možnaristov se pripravljajo na prvo jutranje streljanje... vaščani morajo vstati, dela se dan (ampak meni se še vedno zdi da je popolna tema). Na kup nosijo možnarje, jih nato nabijejo z dvema vrstama smodnika, prvi je izdelan v Kamniku, drugega eden izmed strelcev izdela kar doma, nato naredijo nekakšen tampon z žaganjem, papirjem in peskom in 'zabijejo' možnar. Tri možnarje postavijo na strelne pozicije in čakajo, da bo ura odbila 6.00. Zvoni... "OGEEENJ!!!!"... in BUUUUUM se zakadi in zagrmi iz prvega možnarja... ... BUUUUUM ......BUUUUUUM še iz ostalih dveh. Zasliši se nabijanje zvonov iz zvonika na nasprotnem hirbu in prva seansa je uspešno končana... Zbudili smo vas, za tiste, ki trdno spijo, pa ostaja upanje, da jih zbudimo malo pred osmo uro, ko bodo možnarji spet zapeli. Čas je za malico in jutranjo kavo, čeprav smo tudi tisti, ki smo bili prej še zelo zaspani, ob teh strelih postali kar naenkrat zelo budni. Kava in kos potice vseeno zelo pašeta. Časa za pripravo novih možnarjev je sedaj dovolj, saj je naslednje streljanje na vrsti šele ob 7.45. Ura se bliža, prvi ljudje se že vzpenjajo po stopnicah v cerkev na drugem bregu. Pogled od tu je odličen na celo vas in na dolino ki se vleče pod Jelovico. "Strelci pripravite palice, zavzemite svoje položaje in se pripravite na streljanje"... zvoni... in "OGEEENJ!!!"... BUUUM ... BUUUM ... BUUUM.... aplavz... uspelo drugič.... takoj priprava na novo serijo strelov, saj ta pride na vrsto med petjem Aleluje v cerkvi. Ko se v oknu zvonika pojavi zastava, se oči strelcev uprejo tja. Le tisti, ki so zadolženi za prižiganje možnarjev, čakajo zvočni signal vodje, da s tlečo dolgo palico prižgejo možnar.... zastava zaplapola ... "OGEEENJ!!!!" ... BUUUM ... "OGEEENJ!!!" ... BUUUM ... "OGEEENJ!!!" ... BUUUM ... aplavz ... tudi tokrat brez težav... Ob 8.30 so trije možnarji že pripravljeni na streljanje ob povzdigovanju. Oči so spet uprte v zastavo na zvoniku... zastava zaplapola ... "OGEEENJ!!!"... BUUUM... zastava zaplapola... "OGEEENJ!!!"... BUUUM... tokrat samo dvakrat... aplavz... Formalni del je s tem opravljen, vendar strelci še nimajo dovolj. Za zasnjo serijo pripravijo kar 6 možnarjev, ki jih prižgejo, ko se ljudje že odpravljajo iz cerkve in po stopnicah v vas. Uradijo eden za drugim, eni bolj, drugi manj, odvisno od njihove velikosti... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... BUM ... konec... tudi tokrat je bilo uspešno. Ni kaj, tole streljanje na licu mesta je bilo zanimivo. Enkrat za spremembo streljanje ob 6.00 ni streslo mene skupaj z mojo posteljo. In, če je, ko gledaš streljanje z drugega hriba najprej dim in potem pok, se na kraju dogodka oboje zgodi iztočasno...

Tako, možnaristi so lahko pospravili možnarje... a ne za dolgo... 1. maja ob 6.00 se bodo z istega mesta spet oglasili... a takrat brez mene :)

Za tiste pa, ki bi poleg fotografij radi videli tudi kakšen posnetek, z nami sta bila tokrat tudi Blaž in Aleks, novinar in snemalec Kanala A. Tako da si jutri v oddaji Svet lahko med drugim ogledate tudi to. Zase pa upam, da sem se uspešno skrivala pred kamero in da sta fanta mojo željo, da se nočem pojavljati na TV vzela resno tudi med sprehodom skozi vas :)

pa saj to je neverjetno...

Petek, ura bo polnoč... in jst sem doma... trenutno temu kar težko verjamem, ampak je res... In tole sam tolk da vidte da tud jst lahko kdaj ostanem doma... Sem vas presenetla a?

Aja, za tiste, ki ne veste, od sedaj naprej je za vse željne plesa OBVEZNA udeležba salse ob četrtkih v Tenisu... včer smo osvojili nekaj osnovnih korakov in ni nič kompliciranega, tko da... se vidimo naslednji teden. Za tiste, ki pa ne marate takšnih ritmov, pa saj veste... Stop... In ker nekateri ne znajo domov brez Stopa (hehe ;)) , smo se včeraj prepričali tudi to, da ob četrtkih tam razen nekaj izgubljenih duš ni nikogar...