čez Jamnik v Škofjo Loko

Včerajšnji praznični dan sem spet izkoristila za skok na kolo. Vstala sem dokaj zgodaj in že pred osmo zavrtela kolesa proti Kropi. V samem štartu cilja še nisem imela povsem definiranega. V bistu sem imela v glavi nekaj variant, pri vseh pa je bil najprej na vrsti vzpon na Jamnik. Naprej pa se bom odločala glede na uspešnost vzpona. Cerkvico na Jamniku in čudovit razgled proti Dolini in Karavankam sem uzrla po kakih 40 minutah neprestanega obračanja pedal in ker sem se še vedno počutila polna energije, ni bilo razloga, da bi se v dolino sputila po najbližji poti. Nadaljevala sem proti Dražgošam in se v Lajšah sputila proti Selški dolini. Cesta se je vse do Škofje Loke bolj spuščala kot dvigala, tako da sem bila ob 9.40 že v Škofji Loki. Na mestnem trgu sem si privoščila limonado, ko me je presenetil sošolec iz srednje šole. Perota nisem videla že vse odkar smo konec četrtega letnika dobili spričevala, tako da je bilo prav lepo spet mal poklepetat. Ker pa je kazalo na vroč dan, sem se vseeno kmalu pobrala naprej, čez Crngrob proti Kranju. V Stražišču sem se na hitro ustavila pri Katji in z Meto pojedla nekaj malin, nato pa naprej - spust na Gorenjo Savo in ponoven vzpon skozi Besnici in čez Rovte na Češnjico. Okrog dvanajstih sem tako dosegla drugi večji vzpon kolesarskega kroga in se nato le še spustila v Lipniško dolino in naprej proti domu.

Ker sem si že zjutraj obetala precej slikovit potep, sem tokrat vzela s seboj tudi fotoaparat, kar ni bila dslaba odločitev, saj torba spredaj res ne predstavlja velike ovire in je priročna ne samo za fotoaparat ampak tudi za kakšno majico. Bom uporabila še kdaj. Naslednjič verjetno že v petek, ko se z Urško odpravljava na kolesarjenje nekje po Primorski... in v soboto, ko bova zelo verjetno kolesarili po Krasu... Jupi! Komaj čakam!

saudades

esta vez vou escriver en portugues... mas o meu portugues (ou o brazileiro) nao e muito bem... ja nao falou por muito muito tempo. desculpa! Voltei de un concerto de un grupo brazileiro.. un grupo do Belo Horizonte, Minhas Gerais... foi un concerto q toqou no meu coracao e me dou lembrancas do meu tempo en Lisboa. ja pasaron muitos anos do meu estudio en essa cidade meravilhosa, mas ainda tenho lembrancas e saudades... dos amigos, dos noites passadas no Bairro Alto, da musica que tocaron pra nos, musica brazileira, de bem sabor de caipirinha, de festas nos apartamentos, de galaoes e tostas en Adamastor.... foi un mundo de alegria, de bem tempo, de festas, de liberdade. nesta epoca eu fui pode dizer o mais feliz na minha vida. Mas o meu tempo de Lisboa acabou, e tmb o meu tempo de estudio. mas vou voltar, tem q voltar... por mais uma vez... bom, tmb o tempo en Eslovenia nao e mal, e bem aqui con os meus amigos, o trabalho e todas as actividades, mas parece q sepre mi falta una coisa nao bem definida...

Entao iso q eu escrivo hoje e por todos os brazileiros, por todos os portugueses... pq os meus amigos nao vao entender nada disso... hehe... nao sei se algem de voces va ler e entender isso, mas bem, sim ou nao, nao importa, e q eu qeria escriver un poco en portugues. Entao pode ser tmb no meu blog. Talvez a gente va pensar q sou louca, q perdi o meu razao, q bebi muito, q sou doente... mas nao... eu nao bebi, sou super saudable, ainda tenho todo o meu razao, mas e so q tem saudades... e tmb seria bem falar e melhorar o meu portugues de novo, n acha? :)
Entao... espero que chega o tempo quando posso voltar ao Portugal ou visitar o Brazil... queira muito muito muito... obrigada pra todo... tenho saudades de vcs!!!!

in za vse tiste ki niste nič razumeli... sm bla s Koko na enem koncertu ene brazilske grupe in sm, kot ste verjetno že opazili, dobesedno 'not padla' ... in šla bi v Brazilijo... alpa vsaj v Lizbono ... :)... hja.. takle mamo kadar se nam mal obrne... ;)

bjs!

spletnik

hehe... ne vem od kdaj tale sprememba ampak ravnkar sm opazla da je blogger zdej v slovenščini... in šele zdej vem kako se blogu reče po slovensko... spletnik... hehe... mislm a se to še komu sliši hecno?

Kolesarska pot Radovna

Včeraj sem po kolesarsi pavzi na račun pomanjkanja časa in/ali lepega vremena spet konkretno zajahala moje kolo. Že nekaj časa sem imela željo po kolesarskem izletu po dolini Radovne in včeraj je bilo prosto popoldne kot nalašč za to. Zaradi vročine sem nekaj časa odlašala gonjenje pedal po soncu, na koncu pa je vseeno zmagala volja in ob petih sem krenila na pot. Iz Kamne Gorice ob Savi do Bodešč in Bleda, nato pa vzpon skozi Gorje do Krnice. Ob nažiganju sonca z vseh strani je bil to zame najtežji del poti, potem pa je šlo vse tako zelo enostavno... spust do Radovne in naprej po makadamski poti do... hja... niti nisem vedela kako dolga je ta dolina. Vse, kar sem vedela je bilo, da je tam nekje jezero Kreda in da je potem še naprej nekje Mojstrana... kaj in koliko kilometrov je med enim in drugim se mi niti sanjalo ni. Ampak ker sem trmasta in ne odneham kar tako sem se ustavila šele na Pocarjevi domačiji. Takrat se je na števcu obrnilo dobrih 30 km. In če se ura ne bi nagibala na sedmo zvečer bi verjetno gonila še naprej. Tako lepo je bilo... po makadamu, skozi gozd mimo travnikov z vonjem po sveže pokošeni travi in senu...vse do gora. Fantastično! Ampak tudi spust nazaj in pot domov je bila dobra in precej hitrejša, tako da na koncu je bilo vsega kolesarjanja za slabe 3 ure ali dobrih 60 km.
Kolesarska pot Radovna (njen 'obstoj' sem ugotovila šele nekje na sredi doline) je dober poldnevni izlet v naravo, z možnostjo kulturnega izobraževanja ob poti. Priznam, da se informacijskim tablam ob poti tokrat nisem pretirano posvečala in obljubim, da se jim bom naslednjič. Definitivno se bom po tej poti še odpravila, ampak upam da dobim še kakšnega kolesarja za družbo. In odpravila se bom kakšno soboto dopoldan, ko klanec v Gorjah še ne bo tako vroč in ko bo domačija odprta za oglede.

rolanje pod svobodnim soncem

ok evo, ker vidm da nekateri zavzeto pišete še jst vsaj na hitro sestavm skup en post. Pa nič skrbet, ne da se ne bi nič dogajalo, zadnje čase se enostavno dogaja preveč in vreme je prelepo da bi se spomnla na tale moj blog.
Ampak evo Kvina, da ne boš še naprej v prazno preverjala mojega bloga...

Življenje tukaj pri meni je spet (ali še vedno?) precej pestro in zabavno. Zadnje dni ob vsem tem nekolk pospešeno rolam, ker imam v soboto tekmo. Ja, sezona se je sicer že zdavnaj začela ampak ta teden mi bo prvič tud dejansko uspelo okrepit našo žensko in line piransko ekipo z mojo malenkostjo... jupi... upam da še znam in da ostale punce niso preveč zavzeto trenirale na ledu in potem na rolerjih in ne bom jst izpadla kot nek štor, ki zgolj zaradi opore uporablja palico :).. hehe.. ne sej upam in mislim da ne bo tako hudo, ampak se pa vseeno veselim, da se spet zapodim s palico v roki za tisto malo ploščico.

Sicer pa, v soboto smo šli na 'open-air' predstavo Pod svobodnim soncem. Dobra zadeva ni kaj. Bilo je očitno da se ob njej nismo zabavali le gledalci ampak na svoj način tudi igralci, saj so nekateri med njmi nekam sumljivo jecljali in ostajali brez besed. :) In če smo že ravno nekako pri naši identiteti in izvoru, in če že ravno v službi prebiram raznorazne strokovne članke o Linhartu in Radovljici, vam podam še Linhartov opis Slovencev:
"Slovenci se ločijo od sosedov po dolgem, vitkem telesu in trdni rasti, polt obraza je rjava, oči in lasje rjavi ali črni, v goratih predelih rdeči. Ljubijo prostost in jo branijo pred zatiralci z obupom, ki ga drugje skoraj ne najdemo. težko zapustijo svoje okolje; na Kranjskem je vsak nabor mladega moža za v vojsko vojska v malem" (po M.Vidic, Radovljiški zbornik 1995)
A se kdo prepozna?

Djerba

Ja, tudi jaz občasno zaidem v kakšen turističen kompleks, a redko po poplnoma lastni izbiri. Razlog, da sem se po 15 letih ponovno odpravila na 'dopust' s turistično agencijo v hotel, je bil obarvan voluntersko. Kot prostovoljka sem spremljala skupino 11 odraslih oseb s posebnimi potrebami, s katerimi sem občasno delal že prej. Čeprav sem imela pred odhodom nekaj pomislekov predvsem na račun hotelskih kompleksov in množičnega turizma sem bila kmalu prijetno presenečena. Nastanjeni smo bili namreč v dokaj majhnem hotelu s pridihom lokalne kulture v vsaki sobi. Ker tudi na Djerbi še ni čas glavne sezone, tudi gužve ni bilo, niti ne prehude vročine. Prav tako so bili vsi delavci lokalci, ki za povrhu niso znali angleško. No niti ne vem al je bil to plus al minus. po eni strani se je bilo teže sporazumevati, po drugi strani pa je to nekak dokaz da sem vseeno nekje daleč. Pa še trenirala sem mojo nemščino in italijanščino, kar pa sploh ni bilo slabo.

Ker se mi ne da razlagat vseh podrobnosti preteklega tedna, si lahko ogledate slike z nekaj komentarji tukaj.

Vseeno pa moram povedati kaj o ljudeh. Zakaj? Ker so me prijetno presenetili. Pripravljena sem bila na vsiljive arabske moške, ki ne dajo miru, dobila pa sem prijazne in simpatične ljudi berberske in arabske krvi. Ja, priznam, bili so vsiljivi in so mene in drugo spremljevalko ogovarjali na vsakem koraku. A bili so nekako simpatično prijazno vsiljivi in če si reagiral le s kopico smeha in dobre volje, si se lahko ob vsem skupaj prav prijetno zabaval. Povabila na kavo, kus-kus, v diskoteko, na sok, kupčije s kamelami in fereriji (ja, ceno za ženo izražajo tudi v številu

ferarijev) in stalno ime, ki ga verjetno nadajo vsakemu dekletu oziroma ženski, ki nima poleg moža ali fanta: Shakira. Poleg tega, da so prijazni in polni humorja, so pravi poligloti in izjemno hitro se učijo novih jezikov. Najpogosteje poznana slovenska beseda je bila sicer 'Ježeš Marička', za katero mi ni jasno kje so jo pobrali. Pri pozdravih pa so nas s povsod poznanim 'Ahoj!' tudi tu prehiteli Čehi. Vseeno smo nekatere zelo hitro naučili osnov slovenščine: Živjo, Kako si, znamka... dobro jim je šlo, ni kaj... V bistvu so včasih kot papige. Enostavno ponavljajo za teboj in kmalu povejo tudi kaj smiselnega, čeprav ne vejo kaj govorijo, ampak njihova izgovorjava je res izvrstna.

Tudi imena si nenormalno hitro zapomnijo. Medtem ko sem si jaz v enem tednu zapolnila samo dve imeni oseb, s katerimi smo imeli največ opravka, so moje ime kar naenkrat poznali vsi. Razlog za to pripisujem ostalim iz naše skupine, saj je bilo ob vsakem nesporazumu ali potrebi barantanja hitro na tapeti moje ime: 'Kaja, pridi pomagat!' iz vseh koncev trgovine... in na koncu barantanja so trgovci namesto mojega imena izgovorili le še 'bandito!'. :)

Skatka: vsi skupaj smo se imeli lepo, uživali smo, stregli so nas kot bi bili sultani in nismo se kaj preveč upirali. Smo pač uživali dokler se je dalo, nato pa smo iz 39 stopinj priletela na Brnik v dežju! Katastrofa!!!