kako sem doživela Euro 2004

no zadnje čase tud jest občasno pogledam kako fuzbal tekmo... ampak po nekem ključu, ki se mu reče prezasedenost, vedno ujamem samo podaljške... še dobr da se tekme pogosto končajo z neodločenim izidom. Moji favoriti, portugalci, so na žalost izpadl, tko da upam da bodo vsaj Španci pokazali kaj več...
In ob vsej tej fuzbal sceni sem se spomnila, da sem bila pri prejšnjem Euro v Lizboni in očitno ravno v tem času sem jo počasi zapuščala :(. In kakšno je bilo vzdušje doživeti Euro v živo??? NORO, NEPONOVLJIVO, FANTASTIČNO, EVFORIČNO

Športni navdušenci so Lizbono dobesedno okupirali. Mi, ki pa smo bili tam bolj ali ne zaradi srečnega naključja, pa smo se prepustili toku dogajanj in nogometni evforiji. Lizbona se je čez noč spremenila. Ozke uličice Alfame, ki so mi v preteklih mesecih vedno znova nudile mir, svobodo in toplino, so bile nasičene z zastavami, stojnicami, ljudmi. Na glavnem trgu so na visoke stebre obesili zastave udeleženk, povsod so prodajali majice z napisom Euro 2004, lastniki lokalov so na ulice prinesli tv-sprejemnike, trgovine so dodatno založili s pločevinkami piva.

Najbolj opazne pa so bile portugalske zastave: na ozkih uličicah Alfame so ob pisanem perilu visele iz oken, stojnice so bile pobarvane v zeleno-rdečih barvah portugalske zastave, gospe so svoje torbice okrasile z zeleno-rdečim trakom, nosili so se portugalski dresi, šali, kape, majice, zastave so bile povsod: na vetrobranskih steklih vozil, na oknih poslovnih stavb. Nogometna mrzlica ni zajela le Portugalcev, zajela je vse, ki smo bili slučajno tam, zajela je tudi mene. V eni od trgovin sem kupila ceneno portugalsko zastavo, in sedaj sem bila tudi jaz del njih. Zvečer sem se odpravila v lokal spremljat tekme 'moje' reprezentance na velikem platnu. Po tekmi sem se s prijatelji iz Slovenije, Brazilije in Portugalske veselila z množico na trgu. Peš sem se v navalu odpravila po sredini široke avenije, ki se je spremenila v eno samo neustavljivo množico ljudi z navijaškimi majicami in zastavami prek ramen.
Med tekmo je bilo vse v mestu mirno. Sprehajalcev ni bilo, promet je usahnil, le tisti, ki so zamujali so bili še tam, iz radijskih in televizijskih sprejemnikov je bilo povsod slišati enak glas. Ko se je po tej za Lizbono nenavadno mirni ulici razleglo vpitje, pok, trobljenje, si vedel: Portugalci so dali goool. Še več trobljenja in veselja, tudi gospa, ki je bila ena redkih sprehajalcev, je svojo palico dvignila visoko v zrak v znak veselja in navijanja za njene.
Tudi, ko so igrali proti Špancem, največjim tekmecem, ko je bil boj nabit ne le na igrišču temveč v vsakem posamezniku. Premagati Špance se je zdelo bolj pomembno kot zmagati na prvenstvu. Bitka dveh rivalov, bitka za ponos, tako kot mi moramo biti boljši od Hrvatov, tako so morali biti takrat Portugalci boljši od Špancev. Najboljša mesta ob velikih sprejemnikih so bila že dolgo pred tekmo zasedena, za najboljše in največje zaslone so bile potrebne vstopnice. In bila sem tam, pred ogromnim platnom sem v družbi Nemcev in Belgijcev spremljala tekmo Portugalske proti Španiji. Multikulturnost smo združili v eno moč, moč za Portugalsko. In nihče nas pri tem ni mogel ustaviti. Stopnjevanje vzdušja skozi tekmo je bilo nepopisno. Napetost, živčnost, občasno tišina v pričakovanju odločilnega gola. Tekma se je končala ponovno z evforijo, plesom, zabavo, poskakovanjem in vpitjem. Tudi tokrat smo zmagali. Zmagali smo proti Špancem! Zabava se je iz lokalov preselila na ulico. Glavni trg so spet napolnili navijači raznoraznih barv, od tistih najstarejših s sivimi lasmi do tistih najmlajših, ki so jih starši še nosili na ramenih. Bilo je nepopisno in nepozabno.
In tako je šlo, vse do finala... evforija, veselje, sreča, zabava, vse v duhu vsi za enega, eden za vse, 'Con una forca, que ningem pode parar' (Z močjo, ki je nihče ne more ustaviti), je takrat pela tudi Nelly Furtado. Bilo je pri spremljanju tekem na televizorju, na velikem platnu, bilo je pred stadionom tik pred tekmo: s skupno močjo do konca.
In tako smo prišli do polfinala. Ko smo zmagali še tam, Lizbone ni mogel ustaviti nihče več. Navali Grkov in Portugalcev, ki so prekrili vsak najmanjši kotiček mesta, razočaranja ob razprodanih vstopnicah, solze, histerija, živčnost. Nekaj je bilo v zraku. Nogomet. Ponos. Želja po zmagi. Trgovine so tistega dne predčasno zaprle svoja vrata. Zaradi nogometa. Zaradi podpore svoji ekipi. In jaz sem bila še vedno tam. Še zadnji dan, še zadnji večer, še zadnja tekma, še zadnja zabava. S priokusom grenkobe, da se bom že naslednjega dne morala posloviti od čudovitega mesta in fantastičnih ljudi, od mesta, ki mi je postal drugi dom, od mesta, kjer sem zaživela in živela brezskrbnost študentskih dni, okusila in doživela svobodo, toplino in dušo mesta, kraj kjer sem postala to, kar danes sem. In hkrati sem bila ves čas vesela, da sem bila del vsega tega. Da sem imela priložnost, ki sem jo izkoristila in ki mi je dala izkušnje za vse življenje. In vesela, da bom za piko na I doživela še zmago Portugalcev na evropskih prvenstvih. To zadnje pa se ni zgodilo. Celo tekmo smo si grizli nohte, si pulili lase, ostajali odprtih ust ob izgubljenih priložnostih, preizkušali vzdržljivost našega srca. Nič ni pomagalo. Končali smo kot poraženci. Tam, sredi Lizbone, na gričih Bairra Alta smo izstopili iz lokala poklapani. Pričakovala sem, da tokrat ne bo zabave. Pa sem se motila. Ljudje so praznovali, tudi Portugalci. Ulice je spet preplavila pisana množica, trgi so bili polni, ceste v centru zaprte, ljudje so plezali po spomenikih, navijači so se kopali v vodnjakih. Lizbona je še zadnjič v tistem juniju dokončno ponorela. Ljudje so bili na ulicah, zabava, petje, vpitje. Do jutra. Z upanjem na uspeh čez štiri leta. Tudi tokrat jim ni uspelo. A vedno ostaja še ena možnost.