mini izbor fotk z zadnjega potovanja, za moje zveste bralce:

Damascus...

evo, nazaj v sirijski prestolnici. Po treh dneh dezja me je zjutraj presenetilo sonce! In izkoristila sem ga za izlet v Maalulo, manjsi kraj v okolici Damasca, skrit pod skalo, hisicr natlacene ena ob drugi, na vrhu pa samostan in vmes nekaj ortodoksnih cerkva. Prava krscanska naselbina sredi sicer vecinoma muslimanskega sveta.
Prav dolgo se tam vseeno nisem zadrzevala, tako da ze zgodaj popoldan nazaj v Damascu. Brezciljno lutanje po ulicah in vse kar sodi zraven. Damask je se vedno cudovit, s soukom, ljudmi, ozkimi ulicami in dobro hrano. V vecernem casu postane tud mal bolj kosmopolitanski, ampak najboljsi je se vedno vecerni caj, morda z pridihom sise v enem od lokalckov, dobro druzbo in klepetom povsem pase.

In se vedno oziroma ze spet srecujem stare obraze - vcaih se mi zdi kot bi se vrnila v nek dolgo nazaj zapuscen dom> ko na ulici srecas sostanovalce iz prvega obiska, ko srecas tipa, ki si ga srecal v Petri v Jordaniji, pa tipe iz hostla v Amanu, pa druzinico iz kampa v Wadi Rumu, pa se nekaj podobnih primerov, ugotovis, da je tudi Sirija majhna, ali pa le, da vse stezice vodijo v Damask in ne v RIm?

Moja pot bo iz Damaska kmalu odsla, in kljub vsem `znancem` si bom jutri privoscila se nekaj miru in tisine na soncnem dvoriscu velike moseje, potem pa se vam priblizujem v dezeli pod Alpami.
V hostlu sem nasla tudi sotrpina, s katerim bova jutri ponoci skupaj cakala / spala na letaliscu v pricakovanju zgodnje jutranjih letov (moje letalo poleti ob 3.30 zjutraj)

se vidimo,

ps> dobila sem mojo vetrovko nazaj!

dezevno...

dez... ze cel dan dezuje... res fantasticen dan za ogled rimskega mesta Jerash. amapk glede na to, da sem morala biti popoldan ze v Amanu, kjer naj bi ob treh popoldan na avtobusni prevzela pozabljen anorak.

Zjutrej sem torej z deznikom, ki so mi ga prijazno posodili v hotelcku, odcofotala proti rusevinam. Po nekdajem mestu Geras z dznikom v eni roki in fotoaparatom s sposojenim `raincoverjem` v drugi sem se sprehajala mimo rusevin, medtem ko so na zelenem travniku cvetele rumene pomladanske rozice... verjetno so bile tam da so nadomestile sonce na nebu.. o njem namrec ni bilo ne duha ne sluha.

popoldan sem pa krenila proti Amanu.. direkt na avtobusno postajo kjer seveda ne duha ne sluha o mojem anoraku... potem v hotel, poklicem se enkrat soferja.. jutri jutri... ob 10 dopoldan sigurno.... ok.. bom torej jutri se enkrat poizkusila sreco...

medtem pa zunaj se vedno dezuje...

in jaz komaj cakam...



ne, ne! ne da grem domov...

komaj cakam da spet stopim na ulice DAMASKA!!!!! jutri jutri ce bo vse po sreci!!!

Wadi Rum

Ce sem bila navdusena nad Petro, potem ne vem kaj naj recem za Wadi Rum. Ampak ok, mogoce vam pa najprej napisem se kaj o storiji vecera pred odhodam v to magicno pokrajino.

Kot receno, s tremi mladimi beduini in nizozemcem smo se po vecerji napokali v avto, na poti mimogrede kupili pivo in nadaljevali proti `Beduin villagu`. Na koncu smo se tam tudi zaparkirali in zakurili taborni ogenj na dvoriscu Ibrahimove druzine. vas, ki jo je v 80ih postavila vlada v Jordniji da je tja naselila druzine, ki so zivele v jamah v Petri, je ena tistih s pravokotnimi ulicami in brezveznbimi betonskimi hisicami. Ampak ok, tam imajo otroci solo in odrasli mosejo, pa elektriko in se kaj, cesar v skalnih domovih niso imeli. Kljub temu, da so beduini hise dobili brezplacno, da imajo mladi na voljo tudi zemljo v okolici za gradnjo novih his, pa so stanovanja vseeno bolj ali ne podobna tistim v jamah> z malo oziroma brez opreme, `jogiji` na tleh, ki jih poljubno prestavljajo sem in tja in poleti spijo na dvoriscu. Na dvoricu so si celo sezidali dodatno sobo kjer imajo prostor za odprto ognjisce - imitacija jame, kot pravi Ibrahim - jame, ki jo tako on kot njegovi starsi zelo pogresajo. V zameno za selitev jim vlada dovoli delati v Petri brez davkov> prodaja spominkjov, prevazanje turistov na njihovih oslih itd... ampak se vedno, beduini ljubijo pucavo in ljubijo Petro. Tja grejo fantje vak dan samo da so tam, pa cetudi tisti dan nimajo namena kaj pretirano delati. tja gredo ko jim pase, zvecer, ponoci, kadarkoli. in vsake toliko casa gredo v pucavo in tam prezivijo nekaj dni, v miru in tisini, sami s seboj. Njihovo razmisljanje o zivljenju, njihov nacin zivljenja kljub hisam in vasi ostaja samosvoj in svoboden.

Ob toplem ognju in svezem zraku noci smo se zaklepetali in ker taksijev sredi noci ni bilo pa tudi nobenega uporabnega avta fantje niso nasli, da bi naju odpeljal nazaj v mesto, sva prespala kar tam, v eni od tistih novih beduinsksih prenocisc... v sobi brez pohistva, na jogiju in s toplo deko... ze po dveh urah spanja je blo pa itak treba vstat in hop v mesto, kjer sva ob 6 komaj ujela edini bus za Wadi Rum

Wadi Rum je pa svet zase! Fantasticna pokrajina, kjer se rdec puscavki pesek konca ob vznozju visokih skalnatih pecin. Gore, ki se dvigajo do visine 800 metrov in veljajo za plezalski raj. Ker se tega sporta se nisem lotila, sem pac ostajala bolj pri tleh in pri lazje dostopnih visinah. :)
Prvi dan smo prevozili del pokrajine in si ogledali nekaj zanimivosti, popoldan pa parkirali v enem od stevilnih beduinsksih kampov. Po soncnem zahodu nam je nas gostitelj beduin pripravil okusno vecerjo v velikem sotoru in nas ob njej zabaval s svojim prepevanjem in igranjem lutnje. v sredini pa seveda ogenj in na njem veliki cajnik s slastnim beduinskim cajem.

Naslednjega dne je po zajtrku velika vecina turistov zapusitla kamp. Ostali smo le trije - jaz in starejsi par iz ZDA, celo nas stari beduin je odsel v vas in se vrnil popoldan! Cakalo me je vse tisto, na kar sem upala od samega zacetka poti> mir, tisina, samota. Nasla sem vse to in se vec. Obcudovala sem res enkratno pokrajino, se brez pravega cilja sprehajala po pesku, zlezla na nekaj razglednih ploscadi in uzivala v neskoncnosti, ki jo je zaznalo moje oko. Lica sem nastavila vetru in soncnim zarkom, prisluhnila petju ptic in opazovala puhaste bele oblacke na modrem nebu, se zazrla v oranzkasto obarvane skale, zdaj v daljavi na drugi strani peska, nato tik nad mojo glavo, pa potem pod mojimi nogami. Po dolgem casu mi je spet upelo ujeti moj ritem, sprazniti glavo in ne misliti na nic. In obcutek kar traja in traja... danes zjutraj sem se za slovo se enkrat sprehodila po pucavskem pesku potem pa ze skocila na avto in nato bus proti severu Jordanije.

Ravno ko sem se zacela sprasevati o vsej moji sreci oziroma srecnih nakljucjih, ki jih na tej poti kar ne zmanjka, sem verjetno pozabila na malenkosti in na avtobusu pozabila vetrovko. Ker je bila stvar dovolj hitro opazena (s strani soferja avtobusa), jo bom vseeno baje da dobila nazaj. Jutri ali pojutrisnjem me bo vetrovka cakala na avtobusni postji v Amanu. ja, vseeno imam ocitno sreco, sam vsake tolko me je treba spomnit da vsa sreca ni cist samoumevna :)

Zaradi te nesrecne vetrovke spet rahla sprememba plana> danes sem odsla kar direktno v Jerash severno od Amana, kjer si bom jutri dopoldan ogledala rusevine starega mesta, popoldan pa sibam v Aman in tam pocakam vetrovko :) Glede na to, da sicer v Aman nisem imela namena it verjamem, da je bil pripetljaj z vetrovko le znamenje, da tja vseeno moram.

Sicer pa Jerash po nekaj turisticno naravnanih mestih Jordanije pravi preskok nazaj v pristen Bliznji vzhod> s poceni hrano ob cesti, stojnicami sadja in zelenjave, hupanju avtomobilov in smeteh po nedokoncnaih plocnikih... ampak mene to prav nic ne moti in mi je celo vsec. Sspet sem ena redkih (ce ne celo edina) turitka, hrana je spet poceni in vzdusje pravo. Tud kaplje dezja me niso zmotile (ven upam da se do jutra vsaj priblizno zjasni)... dokler sem itak se vsa blazena od vcerajsnjega miru v Wadi Rumu mi pa pomojm da nc ne more do zivega...

Madaba & Kings highway to Petra

Jordanija... nocna voznja je bila, ce odstejem dejstvo, da smo startali eno uro prepozno kar ok... na meji seveda dve uri formalnosti... pregledat vse potne liste in vse kufre v busu pac traja. Ampak ok, prvi vtis o Jordaniji zelo pozitiven, s kombi-busom iz glavnega mesta v Madabo, tam pa dozivim en manjsi sok> po dokaj redkih turistih v Siriji je tukaj ves cas na vidiku vsaj eden... druga stvar so cene, ki so seveda po turisticno navite (ce jih priemrjam s Sirijo). Ko sem oboje sestela, sem se odlocila, da Jordanijo zapusti po najhitrejsi mozni poti (ko si ogledam nekaj nujnih stvari)

Ampak ok, v hotelu ze na recepciji naletim na enega tipa ki se ravno meni za turo do Mrtvega morja... zaradi prakticnosti se zmenva da greva skup - najameva taksi in soferja in ta naju je potem res lepo cel dan vozil naokoli in cakal in spet vozil... Najprej iz Madabe na Mont Nebo, potem do Mrtvega morja, kjer sva se za kratek acs namakala v rekorno slani vodi. Res smesen in nenavaden filing lebdeti na vodi, ko v bistvu sploh ne mors plavat. Ker se nama res ni zdel da bi placevala 15 E za dostop do plaze, sva se sla robinzona in francoza in sla k vodi na drugi strani ograje... se mi zdi da je bila odlocitev prava, ker ni bilo zive duse, zastonj je bilo pa se bolj pristno kot tisto kopalisce z dezniki in bazenom.
Ker pa to najino kopalisce ni imelo tusa, morje pa je res ekstremno slano, smo se kasneje ustavili se v termah. hudo!!! naravna savna v luknji v skali, z vonjem po fosforju, para, ki se dviga iz izvira in vroc naraven tus z majhne skalne odprtne nad glavo... pred luknjo pa slap, ki pada v kamnit bazencek nekoliko nizje. NORO! ko sem se navelicala savnanja, skocim se v bazen pod tus na masazo ramen, pa potem namakanje med muslimankami, ki tudi v vodi seveda ne pozabijo na svoja oblacila in rute.
vmes seveda se nekaj razglednih tock in od vseh 'zdravilnih ucinkov' sem totalno pozabila da sem na busu spala max 4 ure... zato po prihodu nazaj v Madabo se sprehod po mestecu in ogled cerkve z najstarejsim zemljebvidom Bliznjega vzhoda, ki je v bistvu mozaik... MOzaiki v Madbvi so fantasticni! mene so cist navdusl in kr zapakirala bi kaksno uno kovano mizico s fantasticnim drevesom na sredini. :)

Danes pa ze ponovno na poti... ceprav sem prvotno mela namen ostat v Madabi dva dni, sem plane zaradi prakticnih razlogov in ker sem popolnoma nepricakovano ze prvi dan videla vse, zaradi cesar sem sploh sla tja, pot nadaljevala proti jugu. Stvar v Jordaniji se pac zdi taka da je seveda najboljsi nacin potovanja avto, ce ga nimas najetega si obsojen na avtobuse,... sicer ce imas dovolj casa s tem ni nic narobe, ce bi pa rad kaksn dan prisparal, se pa vse mal zakomplicira in seveda postane mnogo drazje. Ampak ce zelis res videti vec stvari kot le glavne punkte, se vseeno verjetno splaca sezt mal globje v zep. In ceprav sem mela najprej namen v Jordaniji obiskati samo tri punkte> Mortvo morje, Petro in Wadi Rum, sem plane spet spremenila. Danes zjutraj smo se z nizozemcem Georgem in enim avstralskim Cehom odpeljali v taksiju po King's Highway proti Petri. Vmes smo se razgledali nad dvema fantasticnima kanjonoma, si ogledala grad v Karaku (se eden od tistih z ogromnimi kamnitimi oboki, skritimi sobami, kletmi in razglednimi ploscadmi) in poceni jedli nekje ob cesti - ker ja, v turisticnih krajih so cene res navite in cist evropske... v lokalni restavraciji ob cesti smo pa se zmer dobil okusno kosilo za 1,50 evra.

Proti veceru smo torej prispeli k preddverju Petre. Komaj cakam, da se jutri ob soncnem vzhodu zapodim med njene templje in kamnite soteske. ampak treba bo zgodaj vstat da se ze na vhodu ne zaletim v eno od turisticnih skupin.
btw... v Madabi sem srecala prve slovence na poti... celo grupo nekih romarjev pomojm, in vsi so mel rdece kape... :)

na poti v Jordanijo

Tako, zaenkrat imam Sirije dovolj.. dalec od tega da sem se je navelicala , se dlje od etga, da sem videla vse, ampak glede na preostanek casa in moje zelje, se je treba kdaj cemu tud odpovedat.. v dobro cesa drugega...

Danes sem bila na slovitem Qalat`al Hosn oziroma Krak des Chevaliers v okolici Hame - ogromen grad, ki je, tako kot marsikaj v Siriji, prehajal iz enih do drugih lastnikov tako kot celotno okolje. Ta grad velja za enega najbolje ohranjenih k\gradov krizarjev, ki so ga nato seveda zavzeli arabci in okrog njega zgradili se eno obzidje, tako da gre zdaj skorajda za grad znotraj gradu. mene so cist navdusli ogromni prostori polni velikih kamnitih obokov, kjer se pocuti clovek res tako zelo majhnega... prav nic vecja nisem bila na vrhu visokih obrambnih stolpov, kjer sem se kar mal ustrasla sunkov mocnega vetra (zares mocnega! - mislim da v Sloveniji bi ob takem vetru zaprli dostope na nezavarovaen ploscadi). se dobr da nism pr tanajbl suhih in lahkih in me vsen ni mogu odpihnt med zelene grice Sirije. Ja, to je se eno presenecenje zadnjih dni. ne vem zakaj, ampak jaz sem imela v glavi da je Sirija bolj ko ne ena sama puscava. kako zeloooo sem se motila! Kar sem je do zdaj videla bi samo za Palmiro in morda notranjost lahko rekla da to drzi. tu pa povsod naokoli zelena polja, polna zita, pa sadovnjaki in nasadi oljk. kamor seze oko, vse zeleno, zeleno zeleno - mam prav rada to zeleno :) le tam na koncu se zeleno spremeni v hribovje, ki ga redko porasca nizko drevje in grmicevje. v soncu se ziva zelena barva kar blesci in res je cudovito. ne pretiravam!

no ampak da se vrnem k zacetko danasnejga posta. danes tocno ob polnoci naj bi se na busu odpeljala direktno v Aman, prestolnico Jordanije. iz amana mam namen tud prav tako hitro krenit se malo bolj na jug, v eno od manjsih mestec, od tam pa v resnici zacnem odkrivati to drzavo - ki pa naj bi resnicno bila bolj puscavska... v Sirijo se pa vrnem na koncu se za zadnjih neakj dni tavanja po Damascu, tako da tole niti ni popolno slovo od Sirije, sam vmes bom skocila k sosedom na dopust :)

pa se to> da se en obste razvadl ker sem bla v zadnjih dveh dneh tako zelo pridna z mojimi posti... morm zabit cajt tm do polnoci v enem majhenm kraju kjer se nc kej posebnga ne dogaja, se ta pravega souqa (trznice) nimajo in sem vse ulice ze 5x obhodila, povecerjala (in mimogerde ponovno naletela na Nizozemca iz Pamire - ja tud Sirija je majhna), si prvosla sladico (ja tuki so vse tko dobre da se jim res tezko uprem), pa potem se sveze stisnjen sok iz pomaranc - mnjaaaamiiii... ja, res mi ni hudega :)

fotke

Evo, kot veste sem že kar nekaj časa spet nazaj v Sloveniji. Sem se že aklimatizirala in v ta paket sodi tudi pomanjkanje časa. No vseeno sem se potrudila in vam an net dala na ogled izbor fotk s Kube. Upam, da boste ob gledanju uživali vsaj pol tolko kot sem jaz med fotkanjem!
lp

Trinidad

Trinidad, za all inclusive resortom Varaderom na severni obali vsekakor za marsikaterega turista najbolj obiskano mesto na Kubi. Center mesta, ki je pod zascito Unesca je fantasticen. S pisanimi kolonijalnimi hisami, belimi ograjami, cerkvijo sv. Trojice (Trinidad je Sv. Trojica) in stopniscem, ozke tlakovane ulice in zvoki glasbe z vsakega vogala. Ampak Trinidad so tudi turisti. Veliko turistov, vec kot domacinov. In so domacini, ki stalno nekaj prosijo in prodajajo. Trinidad je pac turizem. Zato sicer nic manj lep, pa vseeno ni ravno kraj, kjer bi se jaz dolgo zadrzevala.

V Trinidadu sem se enega dne odpravila s staro lokomotivo v Valle de Ingenios. To je rodovitna dolina, kjer so nekdaj na veliko gojili sladkorni trs, glavno izvozno blago Kube. To je dolina, v akteri je delala velika vecina suznjev iz Afrike. Suznjev ze dolgo ni vec, tudi plantaz sladkornega trsa ne, ostaja pa tam na sredi doline 44 metrov visok stolp z odlicnim razgledom. V casu plantaz in suznjev ga je uporabljal lastnik plantaz za nadzor svoje 'delovne sile' sedaj pa se tja vozijo turisit z vlakom in avtobusu. Se vedno pa se da poizkusiti 100% sok sladkornega trsa - sicer ful sladko, amapk okusno (btw. Kubanci dejansko vseeeee jejo sladko). Izlet je bil prav zanimiv, ze sam vlak, tak, ki se vedno pravi CU-CU, s katerega se kadi gost crn dim, tak, ki ga je potrebno vmes dvakrat ustaviti da ga nafilajo z vodo iz potoka. Ustavi se tudi kadar se na progi pase govedo ali radovednost pase kaksen konj. Na podezelju ljudje seveda ekstremno prijazni (no sej tuki so v mestih tud). Povabili so me v dve hisi, cisto tako, da so mi pokazali kaj vse imajo. In brez skrbi, imajo in elektriko in vodo, in udobne gugalne stole, ki so obvezna oprema v vsaki hisi, pa mikrovalovne pecice v kuhinji, televizijo seveda tudi. Drugi pac imajo nekoliko manj, ampak zato niso nic manj zadovoljni in gostoljubni, cetudi imajo le dve mali leseni sobici z gugualniki in majhno televizijo v 'dnevni'. Po stenah pa povsod obvezne fotografije druzinskih clanov, tistih, ki so se v Kubi in tisitih, ki so se porocili v Evropo (predvsem hcerke) ali odsli kam drugam.

En dan v Trinidadu pa sem izkoristila za skok na plazo Ancon, baje eno najlepsih plaz na juzni strani Kube. Pac se ena dolga pescena plaza s kristalno cisto, modro-zeleno karibsko vodo, ki je bila kljub vetru mirna, brez enega samega vala. Ceprav nisem ravno oseba, katere smisel pocitnic je polezavanje na plazi, je pasalo, tudi kokos, ki je zgleda da edino sadje, ki ga lahko dobis brez problema, je bil odlicen. Najbolj adrenalinska pa je bila voznja na plazo in z nje. Ko smo skupaj z enim parom iz Anglije ob cesti cakali bus, nam je ustavil tovornjak in nas za 1USD peljal na plazo. In tovornjak ni tak, v katerem se usedes k soferju ampak ima na prikolici ene take provizoris zelezne klopi, pa neko se bolj provizoris lojtro da spelzas gor. Bilo je zabavno in ko smo se vracali s plaze, smo morali izstopiti pred centrom mesta, saj policaji ne smejo videti, da se turisti vozimo s takimi prevoznimi sredstvai, ki so namenjeni kubanskim delavcem. Ampak hej, pacali smo 3x manj kot za bus in 5x manj kot za star taksi. Vem, se zmer smo placali turisti vec kot doamcini, ampak to je pac Kuba, ampak o tem pa drugic...

Sicer pa, vrnila sem se v Cienfuegos... tuki je pac tko zlo fajn :) in glede na to, da nimam casa precesat cele Kube, oziroma bi vse to naredila zelo na povrsno in na hitro, bom raje malo uzivbala tukaj...

Cienfuegos - Trinidad

O Cienfuegosu sem vam nekaj ze pisala, ampak se enkrat najbolj glavno: simapticno mestece, kjer ni veliko turistov, tudi ne poka po sivih od raznih muzejev in ogledov v samem mestu. Ima pa nekaj odlicnih stvari - odlicna lokacija za skok na plazo in odlicna zabava ter ljudje. V mestu sem se imela res fajn. En dan sem sla na izlet v park El Nicho. gre za reko v gorovju Escambarray. Tolmuncki, slapovi, brzice... ful lepo, obdano z zelenim gozdom, ze pot do tja pa prava adrenalinska voznja. najprej eno uro v kombiju, kar je pravi luksuz, potem pa eno uro po zrukani cesti na tovornjaku z dvema lesenima klopema ob straneh. Ampak ob poskakovanju smo obcudovali razgled in tudi to je bilo fantasticno. El Niche me je prav tako prijetno presenetil, za piko na I smo se okopali v dveh tolmunckih in voda, ki je imela 20 stopinj, je bila zame po prvem soku cist OK, med tem ko je za Kubance seveda popolnoma nesprejemljivo, da bi se spustili vanjo.
Ugotivla pa sem, da ce bi se kaj takega nahajalo v Sloveniji, bi drle tja gore ljudi in prav gogtovo bi bili canyoningi najbolj popularni. No na sreco temu tukaj ni tako in vse skupaj izgleda se zelo nedolzno.
Vceraj sem sla spet na plazo, isto kot zadnjic ampak nastanila sem se na drugem koncu in neverjetno kako topla je bila tam voda. za moj okus cist prevec, ampak bilo je pa vsen fajn.
Aja, in Cienfuegos in zabava - fantasticno. Kubanci plesejo podnevi, ponoci, v ponedeljek in v nedeljo. Povsod, kadarkoli, otroci in mladina... vsi vse povsod.... Tako da zabave v Cienfuegosu res ni manjkalo, v bistvu se je bilo tezko odociti kam sploh iti na ples ali pa samo pozlusat kubansko glasbo.
Vse bolj tudi spoznavam pravo Kubo, tisto, ki jo je vzpostavila revolucija. In neverjetno, kako si ljudje zaupajo, kako si vse delijo, kako se imajo v bistvu prav fajn.
Trinidad, kjer sem se znasla danes, pa je nekaj povsem drugega kot Cienfuegos, pa ceprav le 80 km stran. Trinidad je sicer cudovit, hisice so enkratne v pisanih barvah, galsba prav tako odmeva po ulicah, sem pa tu tudi prvic kar sem na Kubi videla pravo turisticno trznico in prvic se dogaja, da domacini dobesedno skacejo okrog vsakega turista, ki ga vidijo, in prosijo za denar, za bombone, za kulije... cist tu mac in vsi bi samo nekaj radi imeli, kar mi je v popolnem nasprotju s tem kar sem dozivela do sedaj. In tega res ne maram. Razumem, da nekdo, ki ga fotografiras, zeli placilo, ampak da postavijo se celo ceno, in sicer 1 CUC (skoraj 1 E) je pa mal tu mac, se posebej ce vem, da oni v svojih restavracijah za ta denar lahko jejo kosilo. In ce vsakemu, ki pride mimo in prosi nekaj das, bi v dveh dneh bankrotirala oziroma zanje zaravila vec kot za prenocisce.

Santa Clara - Cienfuegos

Evo takole, trenutno sem v Cienfuegosu, na juzni obali Kube. Mestece je prav simpaticno in nasploh zivljenje mi je kar vsec. Zabava, vrocina, obala blizu, ni da ni. No in v Cienfuegosu sem srecala Ano in Damjana (z Ano sva bili sosolki na faxu). potem ko so me prvo noc nastanili v eni sobici z zrukano posteljo pri treh gejih sem se naslednejga dne preselila v caso kjer sta tudi Ana in Damjan, kjer kraljujem v ogormni sobi za isto ceno. In odlicno kuhajo! vceraj smo vecerjali jastoga! Slastno, odlicno!!!!
Vceraj smo cel dan razlezavali na plazi in bilo je sicer odlicno, amapk nisem ravno tip za polezavat, tko da nekej sred dneva mi je blo ze mal zal ker sem postajala vedno bolj lena. Tud plaza sicer ni bla lih s kakega velikega plakata, ampak je vsen pasalo pocit v sencki, s kokosovim orehom v roki in se namakat v karibskem morju. Drugace pa tukaj tudi zvecer veliko zabave. En vecer smo se odlocil tko skupinsko poskust zabavat tako kot kubanci, se pravi sli smo v eno trgovino, oz. bar in kupili flaso ruma. Ampak ker vsen nismo ravn Kubanci, smo zravn kupil se 2 l nekaksne lokalne kokakole. Za vse skupaj smo dali 4 CUCe kar je manj kot 4 Evre... Srecal smo tle tud kr nekaj SLovencev, tko da ja res nas nikjer ne manjka. Smesno pa je, ko te lokalec predstavi svojim prijateljem turistom, in mal govoris v anglescini, dokler na vprasanje Where are you from ne odgovorijo Slovenia...
Danes sem si pa zelela ogledat El Nicho, slap in jezercev Sierri de Escombraz, ki naj bi bil vreden ogleda. Zgodba pa se je mal zakomplicirala ker sem zvecer prisla prepozno do agencije, ki je bila ze zaprta, ampak sem hotla poskust sreco in zjutraj enostavno ujet bus. In glej glej, ravn dans busa sploh ni blo... Ampak ker verjamem, da je vse za nekaj dobro verjamem, da bom tudi danasnji dan dobro prezivela. Malo naokoli in mimogrede bo vecer. V el Nicho grem pa lahko se vedno jutri, ampak niti ni med mojim top ogledi, tako da tudi ce ne, ne bo nic narobe.
Odlocili smo se, da v Cienfuegosu ostanemo do nedelje, ker je v soboto baje tu neka velika zabava na trgu in je pac ne bomo izpustili, v nedeljo pa z Ano in Damjanom odhajamo v Trinidad.
Ker si mesta sama niso prav posebej razlicna, ulice povsod skoraj identicne, sicer ni ravn pomembn kolk casa kje ostanes, ampak tale Cienfuegos je sigurno manj turisticen kot Trinidad, tko da ostajam malo dlje tu.
In danes ni ravno dan za pisanje, tako da se orpavicujem, sem se vam sam na hitro javla, zdej pa morm it ker me caka druzba...

Y PARA TODOS QUE NO ENTIENDEN EL ESLOVENO: CUBA ESTA UN MERAVILLHO DE CIUDADES Z PERSONAS. talvez quando regreso a mi pais escrevo algo en espanol o ingels tmb.

en compania del Che

No glede na to, da sme vam zadnjic res napisala sam nekaj prvih vtisov, bom tokrat sla lepo po vrsti. In recimo da zacnem na letaliscu v Havanni. Prva slika Kube, ki sem si jo vtisnila v spomin je prizor temnega mladenica v uniformi. Stoji naslonjen na portal vrat na hondiku letalisca, kjer dere gruca prav kar prispelih turistov z letalom iz Madrida. Ena noga cez drugo, v roki pa cigaret... ja uradnik na letaliscu...
Nastanila sem se v eni Casi Patucular (se pravi pri domacinih) v Centro Havanna. V mestu sem se sprehajala tam nekje med Havanno Viejo, Centro Havanna in Maleconom ob morju. Vse skupaj bi sicer lahko bilo tudi eno samo obmocje, ker so meje zabrisane, ampak vseeno je Havanna Vieja tisto, kar privlaci turiste: obnovlojene kolonialne stavbe, muzeji, galerije, trgci, aktedrala in restavracije (kjer jedo itak samo turisti). Havanna kar pokalo od vseh muzejev in galerij. Med drugim sem mimogrede odkrila mini galerijo ekvardorskega slikarja Guayasamina, ki je bil bojda dober Fidelov prijatelj (btw. njegova dela so me navdusila lani v Ekvadorju). In muzej revolucije, pa fantasticen mestni muzej, pa se drugi, za vse seveda nisem imela casa. Navdusila pa me je nasploh Havanna. Centro Havanna, kjer se odvija zivljenej preprostih ljudi, ki je prav navdusujoca. Ko sem se nekako navadila na ljudi, na mesto, na to, da pac ni za vsakim vogalom trgovine in da so izlozbe prazne, zacela uzivati v teh na pol podrtih ulicah, luknjastih cestah, pa ljudeh, ki sicer stalno prosijo za kulije (ki sme jih tokrat pozabila doma), dolarje... karkoli. Navadila sem se ze na zvizganje in neke cudne glasove ki jih ustvarjajo kubanci.. in potem sem sla rezervirat avtobusno karto za nadaljevanje poti proti Santa Clari, na Plazi de la revolucion z ogromnim spomenikom Jose Martiju in podobo Cheja na stavbi notranjega ministrstva mi je bilo kar malo zal da zapuscam mesto. V dveh dneh sem se tam pocutila prav odlicno. No zvecer sem na nocnem sprehodu naletela na nekega francoza, ki sicer dela v Mehiki. Znasla sva se skupaj v Bodega del medio, najbolj slavnem pubu, kjer strezejo izvrstni kubanski mojito in pojejo dobro kubansko glasbo. Ko je glasba utihnila sta se tam nekje pojavila se dva Urugvajca, studenta medicine v Havanni (vsi latinoamericani lahko na Kubi studirajo brezplacno in predvsem medicina je na Kubi dobro razvita) in vsi skupaj smo krenili malo po nocnih ulicah Kube. Bilo je prav zabavno in zanimivo spoznat kako se zabavajo ti studentje in poslusat zgodbe o kraji toaletnem papirju iz nekega visoko letecega hotela, o iskanju sladkorja, za katero je Paulo nekoc porabil 4 ure. Vino, kupljeno pri nekem tipu, ki ga pac lih slucajno ima, pa zbor na stopniscu in potem debatiranje gori in doli. Pac poceni zabava, ki je za marsikaterega kubanca edina mozno. Ampak vseeno, imeli smo se odlicno.
naslednjega dne sem zjutraj odsla z busom proti Santa Clari. Santa Clara, mesto, ki si je prosvojilo verjetno najvecjo ikono Latinske Amerike, Argentinca Ernesta Guevaro de la Sierra, bolje poznani kot EL CHE. Njegova podoba, tako tipicna: z baretko in kustravimi lasmi me na Kubi spremlja prav povsod, tukaj pa je enostavno vedno poleg. Santa Clara, ki jo je Che leta 1959 osvobodil je postala eno glavnih mest kubanske revolucije. Medtem ko sem vceraj bolj krozila po mestu in se sprehajala po ulicah, sem se danes odpravila do spomenika, muzeja in mavzoleja Cheja. Dober muzej in mabvzolej, v katerega so l.1997 prinesli ostanke Cheja in se 17 njegovih kamaradov, ki so jih zajeli in ustrelili v Boliviji so me se enkrat prepricali o neizmerni moci, volji, pogumi in moznosti vpivanja na preproste ljudske mnozice, ki so mu sledile. Podoba, ob kateri se vsak pocuti majhnega, te pac ne more pustiti ravnodusnega.
Aja, in dodatni dokaz, da sem tukaj res v druzbi Cheja: spim v sobi, kjer je v letih 1959-60 prebival on, kadar se je zadrzeval v Santa Clari... to sem sicer ugotovila cist slucajno, ampak zse mi je pa potem takoj cena 20 CUC (priblizno 19 E), zdela kar naenrkat zelo nizka in prav ponosna sem na tisto sobico sredi Santa Clare... hehe.. mislm kaj pa ce spim celo na isti postelji? :)

Dubrovnik

Poletja je očitno konec, jesen je tu in danes je bil eden tistih čudovitih jesenskih dni, s sončkom na nebu in vse bolj pisano naravo. Obožujem take dneve! Ampak danes sem ga dobesedno polovico prespala. Vikend je bil pač prehud, v petek Katjin žur, včeraj delo in zvečer 'pjačka' ki se je mal zavlekla. Ampak sem si zato dans res vzela dan na off, šla na dolg sprehod in brala knjigo na sončku.
In kaj se je dogajalo septembra?
VIKEND V ROVINJU je bil čudovit in kljub malo slabšemu vremenu smo se mele fajn in smo uživale v naši hiši na kolesih. Vsekakor bo treba ponovit kaj podobnega čim prej.
ROJSTNODNEVNA ZABAVA, ki sva jo z Rokom praznovala na Bledu je tudi uspela v vseh merilih (vsaj kar se mene tiče).
DUBROVNIK pa je bil tudi enkraten. Ob koncu septembra sem tam sicer pričakovala mnogo manj ljudi tako da gruče turistov, ki še vedno kot ovce pastirju slepo sledijo vodnikom z dežniki, tablicami in ne vem vse kakšnimi prepoznavnimi pripomočki, nisem bila ravno vesela. Ja, še vedno ne maram turistov in ne maram mest, v katere hodijo turisti samo zato da se pofočkajo in nato vsem razlagajo kje vse so bili. Ko sem sama pred ene tremi leti prvič obiskala Dubrovnik, je bilo to med jadranjem proti Črni Gori, v glavni sezoni, vročini, s še več turisti in malo časa. Takrat me Dubrovnik res ni navdušil, ampak OK, tokrat sem šla tja za en teden in se tam udeležila 4 dnevne konference The best in heritage in Dubrovnik mi bo ostal v precej boljši luči. Pohajkovati po mestu nekaj dni je nekaj povsem drugega. Rada imam občutek, ko se v tujem mestu zjutraj zbudiš, se ti ne mudi in nimaš načrta kaj vse si moraš ogledati, veš nekaj tako približno, imaš čas za skok v pekarno in kavo na Stradunu in za kosilo dagnje na buzaro v eni od restavracij. Večer pa preživiš ob zvokih jazza na enem od trgov. Vmes pa hodiš po ulicah, stopniščih gori doli, se ustaviš kjer te je volja in ne tam, kjer to reče vodnik. Dubrovnik na tak način zna biti lep in zanimiv. Seveda, z Majo sva si ogledali nekaj znamenitosti, se sprehodili po obzidju in si prebrali nekaj o njegovi zgodovini.
Konferenca je bila fantastična in predstavljeni projekti zanimivi. Vseeno pa sva že prvi dan konference malo 'špricali'. Razlog? Ja, vreden špricanja verjetno zanimivh predavanj. Iz Dubrovnika sva se odpeljali v Budvo, direkt na koncert kraljice popa. Fantastično je bilo. Na koncert smo sicer morali kar dolgo čakati, ampak v vmesnem času sva se prav vredu zabavali, spili kakšno Nikšičko in skupaj z ostalimi 65.000 ex-Jugoslovani dočakali Madonno. Nato se je žur začel, ob zvokih poznanih pesmi sva plesali, peli in uživali. Vrhunec je bil nastop Romske skupine, ob kateri so vsi obiskovalci dobesedno ponoreli in medve z njimi. Po dobrih dveh urah spektakla je zvezda odletela spet nazaj v nebo, nas pa so nas usmerili na cesto, kjer smo se počasi počasi pomikali samo naravnost proti avtobusu. Kaos na cesti, na parkirišču je povzročil, da se avtobus še tri ure po koncertu ni premaknil nikamor. V Dubrovnik sva se tako vrnili nekje okrog pol6, ampak bilo je vredno.
Zadnji dan konference smo odšli na izlet v Črno Goro: Kotor in Budva. Oboje sem že videla, ampak smo se pa tokrat zapeljali tudi na enega od dveh otočkov v Boki Kotorski in si tam ogledali fantastično majhno cerkvico. Če boste na poti tam mimo vsekakor priporočam. Me je pa resnično razjezil naš črnogosrki vodnik. Ves navdušen je namreč razlagal, kako bodo v Budvi zgradili še ne vem koliko hotelov, igralnic, napravili ogromno marino na otoku in jo s pomolom povezali s kopnim... kar norela sem in puhala, Maja pa se mi je smejala. Ampak res ne morem razumet zakaj ljudje čudovite plaže spreminjajo v prenapolnjena letovišča z ogromnimi hoteli in bazeni po principu španskih Lloret de Marov??? Katastrofa!!! koga sploh veseli it na počitnice na prenapolnjeno plažo s povprečno štirimi brisačami na kvadratni meter? In potem, ko je začel tip razlagat še o tem, da malo že tud za plaže na jugu neke investitorje iz tujine sem bila še bolj jezna. Mislm halooo??? In ob vsem tem se ljudje še pritožujejo, če jih narava kaznuje? Kdo drug pa nas bo kaznoval če to delamo???? Sem včasih kar vesela, da smo kdaj pa kdaj kaznovali (čeprav OK, ponavadi so kaznovani ravno tisti, ki so najmanj krivi), ker hej, ne mormo mi vladat plenetu ker planet ni naš, mi smo tukaj samo gostje. In če bi bla jaz na mestu narave ne bi bila tako zelo gostoljubna če bi to delali z mano, že zdavnaj bi jih izstrelila v vesolje.
In potem še ena stvar, ki me je razjezila. Kvina, verjetno se ne boš strinjala z mano, sorry, ampak tako je moje mnenje... cruiserke pred Dubrovnikom... katastrofa. mislm obupen pogled na mesto, ob katerem je parkirana neka ogromna bela ladja. Sicer baej te cruiserke plačajo nekaj mestu za obiske, ampak za veliko večino prebivalcev so to totalno nezaželjeni gostje, ki se v mesto pripeljejo na čolnu, se sprehodijo skozi mesto oziroma sledijo nekemu vodniku kot ovce pastirju, in ne da bi v mestu karkoli kupili, pojedli ali popili se vrnejo nazaj na oh in sploh opevan krov. Tam naredijo kljukico ob besedi 'Dubrovnik', ki jim v resnici prav veliko verjetno sploh ne pomeni in grejo na večerjo, ki jim jo je skuhal nek kuhar iz ne vem kje že pač. V Dubrovniku verjetno niso zapravili niti evra. In kaj na to poreče županja Dubrovnika? Njen nasvet domačinom je: 'Ko vidite parkirano cruiserko ne hodite v mesto, ostanite doma.' ????!!!????? In me zanima, kaj bodo ti obiskovalci doma znali povedati o Dubroniku. Ali so poizkusili dagnje na buzaro, spili kavo na Stradunu, opazovali kakega od uličnih umetnikov, poiskusili grozdje s tržnice in opazovali fante ki so na trgu igrali nogomet? V bistvu so videli res samo obzidje in nekaj stopničastih ulic... ampak mesto so pa vseeno obiskali :)

kako sem doživela Euro 2004

no zadnje čase tud jest občasno pogledam kako fuzbal tekmo... ampak po nekem ključu, ki se mu reče prezasedenost, vedno ujamem samo podaljške... še dobr da se tekme pogosto končajo z neodločenim izidom. Moji favoriti, portugalci, so na žalost izpadl, tko da upam da bodo vsaj Španci pokazali kaj več...
In ob vsej tej fuzbal sceni sem se spomnila, da sem bila pri prejšnjem Euro v Lizboni in očitno ravno v tem času sem jo počasi zapuščala :(. In kakšno je bilo vzdušje doživeti Euro v živo??? NORO, NEPONOVLJIVO, FANTASTIČNO, EVFORIČNO

Športni navdušenci so Lizbono dobesedno okupirali. Mi, ki pa smo bili tam bolj ali ne zaradi srečnega naključja, pa smo se prepustili toku dogajanj in nogometni evforiji. Lizbona se je čez noč spremenila. Ozke uličice Alfame, ki so mi v preteklih mesecih vedno znova nudile mir, svobodo in toplino, so bile nasičene z zastavami, stojnicami, ljudmi. Na glavnem trgu so na visoke stebre obesili zastave udeleženk, povsod so prodajali majice z napisom Euro 2004, lastniki lokalov so na ulice prinesli tv-sprejemnike, trgovine so dodatno založili s pločevinkami piva.

Najbolj opazne pa so bile portugalske zastave: na ozkih uličicah Alfame so ob pisanem perilu visele iz oken, stojnice so bile pobarvane v zeleno-rdečih barvah portugalske zastave, gospe so svoje torbice okrasile z zeleno-rdečim trakom, nosili so se portugalski dresi, šali, kape, majice, zastave so bile povsod: na vetrobranskih steklih vozil, na oknih poslovnih stavb. Nogometna mrzlica ni zajela le Portugalcev, zajela je vse, ki smo bili slučajno tam, zajela je tudi mene. V eni od trgovin sem kupila ceneno portugalsko zastavo, in sedaj sem bila tudi jaz del njih. Zvečer sem se odpravila v lokal spremljat tekme 'moje' reprezentance na velikem platnu. Po tekmi sem se s prijatelji iz Slovenije, Brazilije in Portugalske veselila z množico na trgu. Peš sem se v navalu odpravila po sredini široke avenije, ki se je spremenila v eno samo neustavljivo množico ljudi z navijaškimi majicami in zastavami prek ramen.
Med tekmo je bilo vse v mestu mirno. Sprehajalcev ni bilo, promet je usahnil, le tisti, ki so zamujali so bili še tam, iz radijskih in televizijskih sprejemnikov je bilo povsod slišati enak glas. Ko se je po tej za Lizbono nenavadno mirni ulici razleglo vpitje, pok, trobljenje, si vedel: Portugalci so dali goool. Še več trobljenja in veselja, tudi gospa, ki je bila ena redkih sprehajalcev, je svojo palico dvignila visoko v zrak v znak veselja in navijanja za njene.
Tudi, ko so igrali proti Špancem, največjim tekmecem, ko je bil boj nabit ne le na igrišču temveč v vsakem posamezniku. Premagati Špance se je zdelo bolj pomembno kot zmagati na prvenstvu. Bitka dveh rivalov, bitka za ponos, tako kot mi moramo biti boljši od Hrvatov, tako so morali biti takrat Portugalci boljši od Špancev. Najboljša mesta ob velikih sprejemnikih so bila že dolgo pred tekmo zasedena, za najboljše in največje zaslone so bile potrebne vstopnice. In bila sem tam, pred ogromnim platnom sem v družbi Nemcev in Belgijcev spremljala tekmo Portugalske proti Španiji. Multikulturnost smo združili v eno moč, moč za Portugalsko. In nihče nas pri tem ni mogel ustaviti. Stopnjevanje vzdušja skozi tekmo je bilo nepopisno. Napetost, živčnost, občasno tišina v pričakovanju odločilnega gola. Tekma se je končala ponovno z evforijo, plesom, zabavo, poskakovanjem in vpitjem. Tudi tokrat smo zmagali. Zmagali smo proti Špancem! Zabava se je iz lokalov preselila na ulico. Glavni trg so spet napolnili navijači raznoraznih barv, od tistih najstarejših s sivimi lasmi do tistih najmlajših, ki so jih starši še nosili na ramenih. Bilo je nepopisno in nepozabno.
In tako je šlo, vse do finala... evforija, veselje, sreča, zabava, vse v duhu vsi za enega, eden za vse, 'Con una forca, que ningem pode parar' (Z močjo, ki je nihče ne more ustaviti), je takrat pela tudi Nelly Furtado. Bilo je pri spremljanju tekem na televizorju, na velikem platnu, bilo je pred stadionom tik pred tekmo: s skupno močjo do konca.
In tako smo prišli do polfinala. Ko smo zmagali še tam, Lizbone ni mogel ustaviti nihče več. Navali Grkov in Portugalcev, ki so prekrili vsak najmanjši kotiček mesta, razočaranja ob razprodanih vstopnicah, solze, histerija, živčnost. Nekaj je bilo v zraku. Nogomet. Ponos. Želja po zmagi. Trgovine so tistega dne predčasno zaprle svoja vrata. Zaradi nogometa. Zaradi podpore svoji ekipi. In jaz sem bila še vedno tam. Še zadnji dan, še zadnji večer, še zadnja tekma, še zadnja zabava. S priokusom grenkobe, da se bom že naslednjega dne morala posloviti od čudovitega mesta in fantastičnih ljudi, od mesta, ki mi je postal drugi dom, od mesta, kjer sem zaživela in živela brezskrbnost študentskih dni, okusila in doživela svobodo, toplino in dušo mesta, kraj kjer sem postala to, kar danes sem. In hkrati sem bila ves čas vesela, da sem bila del vsega tega. Da sem imela priložnost, ki sem jo izkoristila in ki mi je dala izkušnje za vse življenje. In vesela, da bom za piko na I doživela še zmago Portugalcev na evropskih prvenstvih. To zadnje pa se ni zgodilo. Celo tekmo smo si grizli nohte, si pulili lase, ostajali odprtih ust ob izgubljenih priložnostih, preizkušali vzdržljivost našega srca. Nič ni pomagalo. Končali smo kot poraženci. Tam, sredi Lizbone, na gričih Bairra Alta smo izstopili iz lokala poklapani. Pričakovala sem, da tokrat ne bo zabave. Pa sem se motila. Ljudje so praznovali, tudi Portugalci. Ulice je spet preplavila pisana množica, trgi so bili polni, ceste v centru zaprte, ljudje so plezali po spomenikih, navijači so se kopali v vodnjakih. Lizbona je še zadnjič v tistem juniju dokončno ponorela. Ljudje so bili na ulicah, zabava, petje, vpitje. Do jutra. Z upanjem na uspeh čez štiri leta. Tudi tokrat jim ni uspelo. A vedno ostaja še ena možnost.

back to Lima

Po enem mesecu in pol sem spet v Limi. Zadnje ekvadorsko mesto je bil Guayaquil. Tam sem se v bistvu mela namen ustavt samo prehodno in zamenjat bus, na koncu sem pa vsen se odlocila da tam ostanem en cel dan. Guayaquil je najvecje ekvadorsko mesto, ki lezi ob morju oziroma tik ob reki Guayas. Vzdolz reke je ful lusna razgibana promenada s parki, razglednimi stopli, mosticki, botanicnim vrtom, soping centri.. hodis hodis dokler po slabih 2 km ne prides do konca. in tam se lepote mesta sele zacnejo. najstarejsi predel mesta Las Peñas lezi na hribcku in pisane stavbe na ozkih tlakovanih ulicah so me mocno spominjale na lizbonsko Alfamo, s svojo lego nad reko vred. Le da tukaj nimas obcutka da se vse podira, ampak se vse obnavlja. Res je ful lepo in ob soncnem in vrocem vremenu se je bilo prav prijetno sprehajat. Ko sem zi mislila, da sem videla vse cudovite stvari v Ekvadorju, sem na koncu naletela se na to cudovito cetrt, res neverjetno.
Naslednjega dne pa sem se ob 11.30 usedla na super comodo royal bus. Cakala me je voznja prek cele severne obale peruja do Lime... 25 ur. Z zalogo knjig sem se vsedla na svoj udobn sedez (sedezi na letalu se ne morjo primerjat s tem luksuzom tukaj.. res udobno kot doma na kavcu), ampak ker je bil bus precej prazen in je bilo v njem tudi nekaj mladih, sem se odlocila, da pa ne bom celo pot brala in sem se presedla k enemu ekvadorcu, ki je sedel pred menoj. In potem je pot minila res ful hitro, smo mal poklepetal, mal bral, pa kaksn film so zavrtel (itak so bli spet sami brezvezni filmi), pa za jest so nam dal ene parkrat, pa vmes smo spal. Minilo je v bistvu kar precej hitro. Tip iz Ekvadorja je bil v bistvu zlo zanimiv in zabavn, ampak zarad dolocenih problemov v svojem lajfu se je enostavno odlocu da gre poskusit sreco v Buenos Aires. Ampak ker je moral prespat v Limi, sva si skup poiskala hostal in zvecer sla prevert se nocno zivljenje. Zur je bil kar zanimiv, ampak ker smo dokaj zgodaj zacel, smo vsen ob 3 ze spal. Evo, dans je sel Xavier naprej v Buenos Aires, jaz pa sem se odlocila, da bom zadnja dva dneva tukaj res prezivela bolj ko ne sama, v miru, z nekaj muzeji verjetno, pa se zadnjimi slastnimi jugoti v senci, na popoldanskem soncu, ob opazovanju oceana pod pecino Mirafloresa.
Aja, pa se to, na busu sem ugotovila, da sem se spet zakalkulirala pri datumih. Tako mi ostaneta v Limi se cela dva dneva. Ves cas sm misla, da odletim v petek ponoc, ampak v bistvu sele v soboto. Ce pac enkrat na mesec pogledas na koledar se rado zgodi da ti kaksen dan vmes zmanjka ali preskoci...

Salinas

Salinas... evo, zdej sm se pa dokoncno prepricala da je Ekvador ena ful lepa drzava in ljudje ful ful prijazni. Na Salinas sem naletela cist slucajno, ze na zacetku poti po Ekvadorju mi je nekdo omenil da imajo tam zelo zanimiv sistem ekonomije, in da je tud lepo, pa sm si rekla ok, grem pogledat. In tako sem v cetrtek pristala najprej v Garandi, od tam pa me je kar en privat avto pobral na avtobusni postaji in me skupaj s se par potniki zapeljal skozi zeleno dolino do vasi na koncu, pod skalo. Ze voznja je bila ful zanimiva, z enim kupom stosev v avtu, dve sopotnici, ena domacinka, ena primozena, sta mi vztrajno govorili, da v Salinasu bom nasla svojo 'media naranja' (kaj to pomen pogruntajte sami) in ostala tam. Sama vas sicer ni lih nic tako zelo posebnega, je pa vse okoli nje res fantasticno. Navdusile so me tri stvari: zelena dolina, ljudje in organizacija ekonomije. Vse to verjetno vpliva na prijetno, prijateljsko razpolozenje kjer koli si in kamor koli gres. Po oklici sem malo hodila, enkrat pa sem sla jahat konja in je blo res fajn. Ljudje, vecinoma sem bila sicer v stiku z mladimi, ampak res prav vsi po vrsti so ful ful prijazni. V hotelu, kjer so bili zaposleni samo mladi, je bilo ful fajn, cetudi je zunaj obcasno dezevalo in je bilo mraz, smo se greli ob odprtem kaminu, filmih in zanimivih debatah, dokoncno pa je blo treba izpraznt tud mojo zalogo brinjevca. Salinas pa soje sicer v Ekvadorju poznan predvsem po svoji ekonimiji. Zadeva je sicer mal zakomplicirana, ampak zelo priblizno in zelo na kratko: Velika vecina ekenomije in podjetij je v skupni lasti vseh prebivalcev. Imajo manjse tovarne, v katerih izdelujejo predvsem izdelke iz kmetijjskih proizvodov (sirarna, cokolade,trgovina z rocno pletenimi izdelki, mesnica...) in precej izdelkov gre direktno v izvoz. Vse je brez pravega lastnika, vkljucno s hotelom, turisticno pisarno, po novem imajo tudi velik prostor za kompost. Zaposleni imajo sicer fiksno placo, ampak o tem, kam bodo vlozili presezke, se odlocijo na nekaksnem letnem obcnem zboru, na katerega so vabljeni vsi prebivalci vasi. Stvar dejansko funkcionira odlicno.
Prvotni namen je bil, da v Salinasu ostanem en dan oziroma eno noc, plan se je kmalu spremenil v dve noci, se malo kasneje pa v tri. Razlogov je bilo vec. Eden seveda ta, da sem se tam pocutila odlicno, se vecji razlog pa verjetno ta, da so v soboto fantje organizirali Paleo de gallos ali po nase petelinji boj. Petelinji boji so sicer zelo pogosti v andskih dezelah, in to sem si res zelela videti, pa mi do sedaj ni uspelo. V soboto sem imela zadnjo priloznost in izkoristila sem jo. In ta priloznost je bila tudi najboljsa. Ne samo, da je bil boj zelo lokalen, ampak sem poznala nekaj lastnikov petelinov. Zadeva je sicer za vidt zlo zanimiva, ampak kruta. Dva petelina, ki sta si enaka po velikosti in tezi opremijo z veliko spico na tacah, nato pa spustijo v mali ring.... petelina se zakajata en v drugaga 10 minut ali toliko casa, dokler eden ne oblezi, hudo ranjen ponavadi. Pogled na okrvavljene peteline men ni bil ravn najbolj prijeten, ampak tisti tipi in mozje ki to gledajo pa prav uzivajo (vkljucno z otroci). Zraven seveda padajo stave, denar krozi iz rok v roke, ljudje navijajo, ce pa slucajno kaksen petelin oblezi, pa pac, skoda, bomo pa jedli juho... V glavbnm gre za veik dogodek o katerem se govori dolgo prej in dolgo pozneje. Res so kruti... ampak vsen, se je splacalo ostat se en dan dlje v Salinasu. Zvecer po bitki smo se zadnjic sli vn. Aja, in punce, v Salinasu je odstotek mladih fantov precej visji od deklet, in nekateri mladi fantje zelo dobro izgledajo. Poleg tega tukaj ne velja ekvadorska norma, da ima tip pri 25 letih ze 3 otroke. Tako da, ce vas pot zanese v Ekvador, pejte prevert same, jaz pa svoje 'medio naranja' tam vseeno nisem nasla.

Otovalo

Otovalo je sredisce artesanije Ekvadorja. Mestece na severu Ekvadorja zazivi se posebej vsako soboto, ko se ne samo trgi, ampak tudi ulice napolnijo s stojnicami vseh moznih prodajnih artiklov. (opazam da mi slovenscina ne gre vec tako dobro izpod rok, tako da se oproscam za kaksn kiks).
Vceraj je bila trznica samo na enem izmed trgov, vse prazno, turistov skoraj nic in ob 4 popoldan so trgovci se zmeraj trdili da sem prva stranka in da mi res bodo spustili ceno samo da kaj prodajo. In glede na to, da sem tale Otovalo cakala ze dva mesca in se sparala z vsemi vecjimi nakupi, jim kaj dost niti ni blo treba tezit (ampak ja, barantam pa se zmer). Prvotni plan je bil ravno zaradi trznice tak, da pridem v Otovalo tik preden se z direkt busom spustim nazaj proti Limi, ampak vseeno sem se na koncu morala znajt drugace. Takoj mi je bilo jasno, da bo moj nahrbtnik premajhen in sem si ze kupila dodatno torbo. To sevda pomeni, da bom mogla dodatno tezo nost okol se dva tedna, ampak OK, upam da ne bo vecjih problemov.
Po vcerajsnjem uvodu pa danes nizki start. Z Nadine (ja, v Otovalu sva se spet srecali, potem pa dokoncno vsaka po svoje) sva sli najprej pogledat na mercado z zivalmi.. spet en kup prasicev, prascikov, ovc, krav in bikov. Zanimivo! Nato sprehod cez trznico s hrano (sadje, zelenjava, meso, ribe in vse kar bi in ne bi jedli...) in prek vseh turistov in ovir sva uspeli priti tudi do predela z artesanijo. Hamace, prti, torbe, hlace, puloverji, kape, rokavice, zapestnice, ogrlice, lesene maske, piscalke, slike na usnju in papirju... vse mozne barvne kombinacije, vzorci, materiali... ni da ni...ogromno ogromno stvari, vse po svoje lepo, in jaz bi seveda kupila kar vse, ce bi le bila malo blize in ce bi imela to vse potem kam za dat. Nekje se je blo na koncu vsen treba vstavt z nakupi ce hocem vse prtovort do letalisca v Limi. (Glede na to, da v Atlanti baje moram nabrat se par stvari, pa upam, da mi bo na Brniku ze kdo pomagal.)
Jutri greva se na eno turo po okoliskih vaseh, da v zivo vidiva kako poteka izdelovanje vseh teh tekstilij, v ponedeljek navsezgodaj pa jaz sibnem proti jugu.

Quito

Quito me je cist navdusil. Se mi zdi da sem nasla drugo mesto (izven Slovenije) v mojem zivljenju, v katerega sem se kr mal zaljubila (prva je seveda Lizbona). Prav nic ne bi mela proti ce bi lahko tukaj ostala mal dlje ali prisla se kdaj. Ze prvi dan, ko sem se sprehajala po starem delu mesta sem bila cist navdusena. Mesto, ki lezi v narocju vulkana in hribov je res fantasticno. Malo spominja na Cuzco, kar pa ni nic cudnega, saj je bil hkrati s Cuzcom prestolnica Inkovskega imperija in nato eno izmed prvih mest, ki so jih na inkovskih rusevinah zgradili konkvistadorji. Dalec najlepsi del mesta zame je Plaza San Francisco.. ogromn trg, zelo enostaven, prazen, brez velkega vodnjaka ali kipa na sredini, kar je ponavadi najti na vseh trgih po juzni Ameriki. In ravno zato mi je tako vsec. Ker je velik, prostoren, preprost, odprt, pa hkrati prijazen in nekaj posebnega. Ob trgu pa seveda samostan in cerkev Sv.Francisca. No u galvnm vse skupaj da zelo prijeten vtis. Quito ma seveda tud nov del mesta, ki ni prav nic posebnega, pa se en del mesta, ki se imenuje Mariscal oz. 'Gringotown'. Tam je namrec najvec hotelovc, restavracij s hrano z vsega sveta in kavarn v stilu evropskih mest. Ampak ker to mene tukaj pac prav nic ne impresionira in ni razloga zakaj bi se potikala med takimi kafici, sem se nastanaila v starem delu mesta, kar je bila super odlocitev. Quito pa ima kot glavno mesto seveda tudi en kup zanimivih muzejev. V povprecju obiscem ene dva na dan. Vceraj Museo nacional de Banco central s predkolumbovskimi artefkti in nekaj sodobne umetnosi, pa potem se Museo Amazonico z razlago o kulturah v ekvadorski Amazoniji. Danes dopoldan sem bila v muzeju slikarja Oswalda Guayasamina, ki me je ravnotako s svojimi deli cist navdusil. Ful ful nore slike!!! Popoldan pa se mestni muzej, ki pa v bistvu se ne tice samo mesta in je tud ful fajn za vidt. Skratka, mal sem zasla med muzeje, ampak ja tukajsnji muzeji so nekaj cisto drugega kot v Peruju. Tukaj so muzeji dejansko dobri. In ja, seveda sem med vsem tem potikanjem med muzeji ugotvila, da bom mogla kmal domov.
Ampak OK, ostajata mi se dva tedna, ki jih mam namen izkoristit do konca. Bom pa mogla mal bolj hitet zdele kaksen teden ce si hocem privoscit vsaj kaksen dan ekvadorske plaze. Jutri odhajam v Otovalo, kraj z najvecjo trznico v Ekvadorju.

Ekvadorska selva drugic

Tudi drugi potep v Amazonijo je bil stvar zase. Z Nadine sva odsli direkt iz Puyota v Teno, od tam z busom kaksno uro in pol po makadamski 'cesti' skozi selvo. Pri znaku 'turismo communitario Runai Whasi' sva izstopili in pes do reke za ovinkom. Tam naju je cez kakih 5 minut pobral kanu, s katerim smo se odpeljali do bliznjega naselja cabañ. Cabaña, v kateri sva domovali naslednji dve noci je bila kar luksuzna, OK, elektrike in vroce vode pac ni bilo (ampak kdo to rabi sredi jungle), imeli pa sva prave postelje, kopalnico in ful prostora. Za 4 cabañe je skrbela druzina, ki je tudi sama zivela v najvecji izmed cabañ. Vsi 4 sinovi, se posebej mlajsi trije in dve majhni sestrici so bili prav res posrceni. Smo se sli skrivat kulije, pa mal smo se ucili Kichwa in Spansko (Kichwa sem itak takoj pozabila). Dva dni sva jedli kot kralja, odlicno Ekvadorsko hrano, pri kateri ne manjka predvsem banan na vse nacine: pecene, ocvrte, posusene, pa kremna juha iz banan...mnjami; Vmes sva si sli pogledat AmaZOOniko, v katerem skrbijo za zivali, ki v bistvu sodijo v tropski gozd, ampak so udomacene pa so se jih lastniki navelical, potem pa jih prinesejo sem, tuki pa jih skusajo vsposobit z ponovno zivljenje v tropskem gozdu. Naslenji dan sta naju najstarejsa dva sinova odpeljala na krajsi obhod skozi selvo, do ogromne ceibe, popoldan pa smo sli v vas na drugi strani reke. Je blo ful zanimivo vse skup, po vecerji pa se na res kratek nocni sprehod skozi selvo. ko ze mislis, da so ti pokazal vsako zanimivo drevo in vsako zdravilno uporabo, pri naslednjem sprehodu ugotovis, da v bistvu se nic ne ves. Ponoci pa je selva spet nekaj povsem drugega. vseh milijon insektov in pticev, ki se oglasajo z vsakeg drevesa, en velik orkester vse naokoli. Ful dobr, v cisti temi pa kar malo scary. Znebila sem se vseh kulijev in svincnikov, in ko sem prisla naslednji dan dopoldan pogledat solo, sem opazla ene dva otrocka, ki sta med odmorom letala naokol z novim kulijem. Glede na to, da kulijev is Slovenije nimam vec in da se odpravlam se v visokogorje se mi zdi, da bom kaksen paketek kulijev se nabavla.
Ker na voljo nimam neomejeno casa, videla pa bi rada se kar precej, sem se vceraj poslovila od prijazne familije v selvi in se sama odpravila v Quito. Nadine je ostala se kaksen dan v selvi, kar mi kar pase, ker sem si ze zazelela spet malo svojega miru. In prav fajn se pocutim spet sama na poti. Tako sem zvecer prisla v Quito in danes zjutraj skocila na prvi obhod. Mesto je enostavno cudovito! No ja, vsaj stari, kolonialni del mesta. res fantasticno! Na zalost mam casa tukaj samo ene tri dni vse skup, potem bo pa treba naprej na sever in kmalu nazaj na jug...

ekvadorska selva prvic

Uspesno sem prestala prvo dogodivscino v ekvadorskem tropskem gozdu oz. selvi. Aja, po prejsnjem postu je nepricakovano prislo do spremembe plana. V termah smo namrec srecali nekega avanturisticnega vodnika iz Bañosa in stvari so se malo zasukale. Z Nadine sva ostali se en dan v Bañosu in z Matteom oz. Matthewom iz Alaske, ki sva ga srecali ze na busu iz Cuence naredili en obhod po planoti nad mestecem, ki se je izkazal za prav prijetnega. Ampak nisva zato podaljsali najineg bivanja. Razlog je bila v bistvu selva. Vodnik Milton nama je namrec kar tam v bazenu predstavil njegov potep v selvo in slisati je bilo zanimivo. Tako smo v sredo zjutraj odrnili na pot. Najprej z enim busom do Puya, tam v trgovino po hrano in vodo za tri dni, pa naprej z busom do odcepa za malo vas sredi selve. Vse skupaj je ze na zacetku delovalo zalo zanimivo saj ni dajalo vtisa organizirane ture, vse smo se zmenili sproti in z Nadine sva bili edini turistki. V vasi smo se nastanili v cabañah lokalnega vodnika, ki nas je naslednja dva dni spremljal po selvi. Za uvod v zivlejnje v selvi in za zascito proti zlim duhovom sva seveda takoj prejeli svojo porcijo poslikave obraza in ramen - obraz samo zacasno, na ramenih z barvo, ki ostane tam nekej 8 dni (ja, se vedno imam rozico na levi rami). Popoldan smo imeli uvodni sprehod skozi selvo.. po blatu in vodi mimo zanimivih dreves (ena izmed njih recimo 'hodijo') do reke, kjer smo se okopali v osvezujoce hladni vodi. Zvecer sta nama Milton in Irir pripravila 'maito', ribo, ki jo skupaj s cebulo, papriko in nekaj zelisci zavijejo v ogromen list, odtrgan direktno iz selve, in specejo na zaru. In ceprav naceloma ne maram rib, je bilo okusno in mislm da sm se dokoncno premislila glede mojega nejedenja rib.
Naslednejga jutra sva se prebudili v kljub dezevni noci dokaj lep dan. Po obilnem zajtrku (tokrat se mi je se uspelo izogniti rizu za zajtrk - ja, tukaj je riz za zajtrk nekaj najbolj navadnega). Pridruzil se nam je se Luis, Ekvadorec iz Quita, ki ze nekaj mesecev zivi pri druzini Irira (preucuje hrano Achuarov) in odrinili smo v selvo. Obvezna oprema gumijasti skornji in maceta. Ze po dveh urah hoje gori doli smo prisli do cabañe (no v bistvu ta cabaña ni imela sten, samo streho in dvignejno lezisce), kjer smo tega vecera spali. Waw.. divjina brez elektrike, brez vode, naokoli sama selva. Ker je bil dan dolg smo se nekoliko kasneje odpravili v bliznjo vas, kjer nas je prijazno sprejela zenica blizu 100 let Luz Clarita Sanchez in se nekaj. Ujeli smo jo ravno pri izdelovanju glinene posodice. Eden izmed vnukov (ali pravnukov?) je takoj skocil na najvisje drevo v blizini, odsekal eno izmed vej, ki je na dvorisce priletela z vsem svojim sadnim bogastvom. In smo izmenjali.. svincnike za sadje in ne vem kdo je bil bolj vesel, oni, da imaj v gosteh gringote ali mi ki smo jih srecali. Z bliznjega drevesa se rdece barvilo in abuelita je s poslikavo zascitila sebe, najmlajsega vnuka (ali pravnuka) in seveda nas pred zlimi duhovi selve. Zvecer so nama spet postregli z okusno vecerjo, ob zanimivih zgodbah obeh vodnikov pa niti opazili nismo, kdaj smo spili vse zganje iz sladkornega trsa. Spanje na lesenem podestu pod mrezo proti mrcesu ni bilo ravno udobno, ampak se mi je uspelo dovolj naspati, da sem se vesela zbudila v novo jutro. Po zajtrku (tokrat sem bila tudi jaz delezna sklede riza) smo se spet odprvili na pot. No ja, tokrat ta pot ni bila pot, saj je Irir sproti ugotavljal, kam zaviti na razpotjih. Ampak bilo je zanimivo. Bili sva prvi turistiki, ki sta prespali v tisti cabañi in prvi, ki sta hodili po tej poti (poskusna zajcka bi se reklo) in zadovoljni smo bili vsi. Zgodaj popoldan smo prispeli do lagune s krokodili, ki pa so bili seveda vsi skriti. Nadaljevali smo do reke in preko nje naprej do se ene vasi, se nekaj svincnikov v roke otrockov, slikca in gremo naprej. Po hlodih cez mocvirje, ki mu kar ni bilo konca...kdor pade v vodo da za pivo... en kup adrenalina se za konec in ze smo zagledali most do makadamske ceste, kjer je cez 20 minut mimo pripeljal bus v civilizacijo ('perfect timming' bi se ob pogostosti busev temu reklo).
Dogodivscina je bila res kulska, poti ki jih ni in so, spanje ob zvokih vseh zivih insektov v selvi, pa metluji vseh moznih barv, drevesa ki se lahko premikajo, pa drevesa z zdravilinimi sokovi, brodenje prek potokov, lovljenje ravnotezja med hojo prek mocvirij (ne nism padla), plezanje cez podrta drevesa, hoja po blatu navzdol in navzgor (tudi v tej rubriki sem uspela 'ne past')... in ob vsem tem se pristem Achuar oz. Shuar... saj pozate tisto o ljudstvu iz amazonske jungle, ki pomanjsuje glave svojih premaganih nasprotnikov... no to so (bili) oni...
Jutri se z Nadine spet odpravljava v selvo, tokrat v eno mal bolj civilizirano v okolice Tene... za par dni se bova nastanili v enih izmed lodgev, ki si jih lastijo in z njimi opravljajo domacini.

ps. slikce se cist prevec pocas nalagajo na net oz. se sploh ne nalagajo, tko da sem obupala... sorry... jih vidte ko pridem domov, sej bo kmal

Baños

Baños je se eno turisticno naselje, ampak ni tolk turistov kot je turisticnih agencij ki ponujajo vse mozne adrenalinske sporte (rafting, kajak, mountain bike), pa trekinge in plezanje, pa seveda obisk vulkana ponoci. Turistov trenuto manjka zaradi vulkana, ki zadnjih 9 let malo strasi nekatere turiste. Ampak trenutno drugega kot pepela v zraku ni, je pa zanimivo dobit turisticni zemlejvid mesta z oznacenimi tockami evakuacije. Od vseh adrenalinskih sportov sem danes samo rentala kolo in se z njim zapeljala do slapov v blizini. Nadine se je kolesarjenju zaradi manjsih zdravstevnih tezav odpovedala tako da sem se po nekaj dneh spet potikala sama. Pot je bila kar zanimiva, na vrhu kanjona, v katerem se je vila rjava reka. Na drugi strani kanjona kar nekaj slapov, dvakrat sem stopila s kolesa in se sprehodila do dna kanjona, preckala reko in si od blizu ogledala slap. Toliko slapov, kot sem jih videla v zadnjih dveh mesecih nisem videla prej v celem zivljenju ampak vseeno me vedno znova impresionirajo, sploh nekateri, ali zaradi njih samih ali zaradi okolice tropskega cvetja in pojocih pticev. Danes sem videla dva taka. Za pot nazaj do Banosa sem si izbrala nekaksen mini tovornjak, ki kar caka turiste, da jih zapelje nazaj v mesto. Ker v Banosu nisem bila tako utrujena kot pri zadnjem slapu, pa sem se s kolesom zapeljala se malo po okoliskih hribih in si ogledala Baños se z vrha. Vse skupaj je bilo res kul in prav fajn mi je blo bit spet mal sama, ko se ti ni treba ozirat na nikogar, ko gres samo tja kamor ti pase, ko je mir, tisina... zakon!
Zaradi vseh turisticnih lastnosti Bañosa sva se z Nadine odlocili da vse ostale treke in ture spustiva in jutri sibneva v dolino... proti Amazoniji. Tisti pravi, kjer se nabirajo vode ki nato tecejo v Amazonko. Jutri greva najprej v Teno, ce bo sreca pa se isti dan naprej malo po jungli in malo s kanujem do enih lodgev v selvi (jungli). Odvisno od tega, kako bo v teh lodgih. To so majhna naselja ekoturizma v selvi, z neakterimi upravljajo prisleki in tujci - in ta so seveda fensi smensi z vso mozno elektro opremo, z drugimi domacini iz selve. In medve greva seveda med domacine - prvic zato ker nocem dajat denarja v zepe tujcem, drugic zato ker ne rabim elektro naprav in tople vode v jungli, tretjic zato ker sem tu zaradi domacinov. No ja, v bistvu ne vem kako je z elektro opremo in toplo vodo v teh lodgih kamor greva, ampak predvidevam da racunalnika in interneta ni, tako da, ce se par dni ne oglasim... v jungli sem in odkrivam kaj pocnejo tamkajsnji domacini, v reki iscem zlato, preucujem ptice in opice, ali pa samo lezim v hammaci med dvema drevesoma...
sedaj pa grem na zasluzeno relaksacijo v terme...