krneki...

kar tako... ker imam že celo popoldne en nepojasnjen nagon za pisanje.
In ja, lahko bi ga koristno usmerila v dokončanje članka za Vigenjc in razglabljala o kulturni dediščini, takšni in drugačni.... in ja, lahko bi se lotila pisanja tekstov za turistično spletno stran radovljiške občine... in ja, lahko bi spisala kakšno reportažo s katere od mojih poti in jo poslala v Horizont ali Svet in Ljudje (btw. v naslednji številki Horizonta izide moj Damask in v eni od zimskih številk Svet in ljudje moj hribovski Ekvador, ni slabo, kaj?)
Ampak ne, danes mi je do drugačnega pisanja. Danes bi preprosto samo pisala brez repa in galve - čeprav se potem kdaj zgodi da imajo ti članki še boljši rep in glavo, kot če bi se tega tako, po novinarsko ali strokovno lotila.

Ja, odkar sem prišla iz Sirije, ko sem se nazandnje tu oglašala, se mi zdi da se je vse okoli mene postavilo nekako na glavo, oziroma ne, ni se postavilo na glavo... morda se je le zasukalo. Saj veste kako je v življenju - medtem ko se ena vrata zapirajo, se na drugi strani druga odprejo. In naša napaka je, če tega ne opazimo. Zatorej vsi, ki tole berete: imejte odprte oči, imejte odprto srce in imeli boste odprte tudi možnosti in priložnosti.

Ko se ti zazdi, da si ostal brez tvoje 'sanjske' služba, v kateri te je vendarle ves čas nekaj tako nekako prikrito motilo pa niti vedel nisi kaj to je, ko že pozabiš, kaj bi pravzaprav počel v življenju, se nekaterim morda podre svet. meni se ni. kljub vsemu je bila moja 'sanjska' služba moja le za določen čas. sedaj vem celo, da ni bila sanjska.
morda se najprej ustrašiš, morda se izgubiš, morda podvomiš vase, morda še vedno tičiš v želji po tisti izgubljeni 'sanjsi' službi.
Lahko pa odpreš oči, zadihaš s pljuči in pogledaš vase. globoko vzdihneš. prešteješ do tri. izdihneš. ponavljaš. dokler ne slišiš rasti rož, petja ptic, svojega srca. v resnici veš, da greš lahko samo naprej - ker se čas pač vrti v to smer. v resnici veš, da lahko - storiš kar si želiš. spomniš se, kaj si, kaj želiš biti - ker je to tisto kar šteje. sprejmeš priložnosti - ker se le redke pojavijo dvakrat. sprejmeš sebe takega kot si - ker veš da te bodo le takrat sprejeli tudi ostali

in potem, sploh ne veš kdja, ne veš kako in zakaj, dobiš novo službo. nova priložnost. nov svet, novi ljudje, nov ritem, nove vsebine. vse je novo, pa vendar se ti zdi, da si tam že celo življenje. in zdi se ti, da je a ta služba ustvarjena zate. ker si lahko kreativen, ker te upoštevajo, ker se ti zdi, da stvari tudi premakneš. ker lahko uporabiš vse tisto kar si, in ker tam enostavno SI kar SI.

dnevi pa bežijo... in kar naenkrat je tu zima - pa kaj ni ravno odšel tisti lanski sneg?