Santa Clara - Cienfuegos

Evo takole, trenutno sem v Cienfuegosu, na juzni obali Kube. Mestece je prav simpaticno in nasploh zivljenje mi je kar vsec. Zabava, vrocina, obala blizu, ni da ni. No in v Cienfuegosu sem srecala Ano in Damjana (z Ano sva bili sosolki na faxu). potem ko so me prvo noc nastanili v eni sobici z zrukano posteljo pri treh gejih sem se naslednejga dne preselila v caso kjer sta tudi Ana in Damjan, kjer kraljujem v ogormni sobi za isto ceno. In odlicno kuhajo! vceraj smo vecerjali jastoga! Slastno, odlicno!!!!
Vceraj smo cel dan razlezavali na plazi in bilo je sicer odlicno, amapk nisem ravno tip za polezavat, tko da nekej sred dneva mi je blo ze mal zal ker sem postajala vedno bolj lena. Tud plaza sicer ni bla lih s kakega velikega plakata, ampak je vsen pasalo pocit v sencki, s kokosovim orehom v roki in se namakat v karibskem morju. Drugace pa tukaj tudi zvecer veliko zabave. En vecer smo se odlocil tko skupinsko poskust zabavat tako kot kubanci, se pravi sli smo v eno trgovino, oz. bar in kupili flaso ruma. Ampak ker vsen nismo ravn Kubanci, smo zravn kupil se 2 l nekaksne lokalne kokakole. Za vse skupaj smo dali 4 CUCe kar je manj kot 4 Evre... Srecal smo tle tud kr nekaj SLovencev, tko da ja res nas nikjer ne manjka. Smesno pa je, ko te lokalec predstavi svojim prijateljem turistom, in mal govoris v anglescini, dokler na vprasanje Where are you from ne odgovorijo Slovenia...
Danes sem si pa zelela ogledat El Nicho, slap in jezercev Sierri de Escombraz, ki naj bi bil vreden ogleda. Zgodba pa se je mal zakomplicirala ker sem zvecer prisla prepozno do agencije, ki je bila ze zaprta, ampak sem hotla poskust sreco in zjutraj enostavno ujet bus. In glej glej, ravn dans busa sploh ni blo... Ampak ker verjamem, da je vse za nekaj dobro verjamem, da bom tudi danasnji dan dobro prezivela. Malo naokoli in mimogrede bo vecer. V el Nicho grem pa lahko se vedno jutri, ampak niti ni med mojim top ogledi, tako da tudi ce ne, ne bo nic narobe.
Odlocili smo se, da v Cienfuegosu ostanemo do nedelje, ker je v soboto baje tu neka velika zabava na trgu in je pac ne bomo izpustili, v nedeljo pa z Ano in Damjanom odhajamo v Trinidad.
Ker si mesta sama niso prav posebej razlicna, ulice povsod skoraj identicne, sicer ni ravn pomembn kolk casa kje ostanes, ampak tale Cienfuegos je sigurno manj turisticen kot Trinidad, tko da ostajam malo dlje tu.
In danes ni ravno dan za pisanje, tako da se orpavicujem, sem se vam sam na hitro javla, zdej pa morm it ker me caka druzba...

Y PARA TODOS QUE NO ENTIENDEN EL ESLOVENO: CUBA ESTA UN MERAVILLHO DE CIUDADES Z PERSONAS. talvez quando regreso a mi pais escrevo algo en espanol o ingels tmb.

en compania del Che

No glede na to, da sme vam zadnjic res napisala sam nekaj prvih vtisov, bom tokrat sla lepo po vrsti. In recimo da zacnem na letaliscu v Havanni. Prva slika Kube, ki sem si jo vtisnila v spomin je prizor temnega mladenica v uniformi. Stoji naslonjen na portal vrat na hondiku letalisca, kjer dere gruca prav kar prispelih turistov z letalom iz Madrida. Ena noga cez drugo, v roki pa cigaret... ja uradnik na letaliscu...
Nastanila sem se v eni Casi Patucular (se pravi pri domacinih) v Centro Havanna. V mestu sem se sprehajala tam nekje med Havanno Viejo, Centro Havanna in Maleconom ob morju. Vse skupaj bi sicer lahko bilo tudi eno samo obmocje, ker so meje zabrisane, ampak vseeno je Havanna Vieja tisto, kar privlaci turiste: obnovlojene kolonialne stavbe, muzeji, galerije, trgci, aktedrala in restavracije (kjer jedo itak samo turisti). Havanna kar pokalo od vseh muzejev in galerij. Med drugim sem mimogrede odkrila mini galerijo ekvardorskega slikarja Guayasamina, ki je bil bojda dober Fidelov prijatelj (btw. njegova dela so me navdusila lani v Ekvadorju). In muzej revolucije, pa fantasticen mestni muzej, pa se drugi, za vse seveda nisem imela casa. Navdusila pa me je nasploh Havanna. Centro Havanna, kjer se odvija zivljenej preprostih ljudi, ki je prav navdusujoca. Ko sem se nekako navadila na ljudi, na mesto, na to, da pac ni za vsakim vogalom trgovine in da so izlozbe prazne, zacela uzivati v teh na pol podrtih ulicah, luknjastih cestah, pa ljudeh, ki sicer stalno prosijo za kulije (ki sme jih tokrat pozabila doma), dolarje... karkoli. Navadila sem se ze na zvizganje in neke cudne glasove ki jih ustvarjajo kubanci.. in potem sem sla rezervirat avtobusno karto za nadaljevanje poti proti Santa Clari, na Plazi de la revolucion z ogromnim spomenikom Jose Martiju in podobo Cheja na stavbi notranjega ministrstva mi je bilo kar malo zal da zapuscam mesto. V dveh dneh sem se tam pocutila prav odlicno. No zvecer sem na nocnem sprehodu naletela na nekega francoza, ki sicer dela v Mehiki. Znasla sva se skupaj v Bodega del medio, najbolj slavnem pubu, kjer strezejo izvrstni kubanski mojito in pojejo dobro kubansko glasbo. Ko je glasba utihnila sta se tam nekje pojavila se dva Urugvajca, studenta medicine v Havanni (vsi latinoamericani lahko na Kubi studirajo brezplacno in predvsem medicina je na Kubi dobro razvita) in vsi skupaj smo krenili malo po nocnih ulicah Kube. Bilo je prav zabavno in zanimivo spoznat kako se zabavajo ti studentje in poslusat zgodbe o kraji toaletnem papirju iz nekega visoko letecega hotela, o iskanju sladkorja, za katero je Paulo nekoc porabil 4 ure. Vino, kupljeno pri nekem tipu, ki ga pac lih slucajno ima, pa zbor na stopniscu in potem debatiranje gori in doli. Pac poceni zabava, ki je za marsikaterega kubanca edina mozno. Ampak vseeno, imeli smo se odlicno.
naslednjega dne sem zjutraj odsla z busom proti Santa Clari. Santa Clara, mesto, ki si je prosvojilo verjetno najvecjo ikono Latinske Amerike, Argentinca Ernesta Guevaro de la Sierra, bolje poznani kot EL CHE. Njegova podoba, tako tipicna: z baretko in kustravimi lasmi me na Kubi spremlja prav povsod, tukaj pa je enostavno vedno poleg. Santa Clara, ki jo je Che leta 1959 osvobodil je postala eno glavnih mest kubanske revolucije. Medtem ko sem vceraj bolj krozila po mestu in se sprehajala po ulicah, sem se danes odpravila do spomenika, muzeja in mavzoleja Cheja. Dober muzej in mabvzolej, v katerega so l.1997 prinesli ostanke Cheja in se 17 njegovih kamaradov, ki so jih zajeli in ustrelili v Boliviji so me se enkrat prepricali o neizmerni moci, volji, pogumi in moznosti vpivanja na preproste ljudske mnozice, ki so mu sledile. Podoba, ob kateri se vsak pocuti majhnega, te pac ne more pustiti ravnodusnega.
Aja, in dodatni dokaz, da sem tukaj res v druzbi Cheja: spim v sobi, kjer je v letih 1959-60 prebival on, kadar se je zadrzeval v Santa Clari... to sem sicer ugotovila cist slucajno, ampak zse mi je pa potem takoj cena 20 CUC (priblizno 19 E), zdela kar naenrkat zelo nizka in prav ponosna sem na tisto sobico sredi Santa Clare... hehe.. mislm kaj pa ce spim celo na isti postelji? :)

CUBA...za zacetek..

Hola... evo koncno... spet na poti, spet v Latinski Ameriki, kot da res ne bi mogla brez nje. Ampak tokrat je spet vse drugace. Tu ni Andov iz Peruja, tu ni razkosja, kupov sadja, sadnih jugov na vsakem vogalu. Tu so na pol prazne izlozbe, vrste za kruh, je vrocina, je glasba, salsa in reageton odmevata na ulicah, po katerih vec ljudi hodi kot vozi... in tu so stari avtomobili iz ameriskih filmov, in mladi kubanvci, ki jih sraufajo, barvajo, ki zvizgajo in vedno znova mahajo meni, za menoj... Hola guapà, hola que linda, hez ladyz... to je pac Kuba in to so pac Kubanci ki zvizgajo prav vsaki, ki gre mimo. In se sploh ne zmenis zanje. Ampak nekateri so pa prav prijazni. ko sedis na obzidju in gledas svoj Lonly Planet te pametno ogovorijo, da zakaj, ce te kaj zanima, ne vprasas njih, da le tako iszves kaj o Kubi. In res, potem ti zacnejo pripovedovat o tem, da morajo pridobiti dovoljenje za selitev iz juga na sever, da jih ne smejo slisati ko tako govorijo o komunizmu, da slabo zasluzijo.. in potem vedno in povsod vprasanje: "je sedaj bolje?" "Je bilo bolje v Jugoslaviji?" pa saj sploh ne vem kaj naj jim odgovorim. Ko jih vidim, kako nimajo prakticno nicesar bi takoj rekla ja, seveda je bolje. Ko pa pomislim na imperializem in kapitalizem, na oglase o tem in onem na vsakem koraku, se pa kar malo vprasam o smislu vsega tega, ce bi lahko enostavno dali glasbo na glas in pred zmajanim blokom zaplesali salso...
Amopak ok, dva dneva Kube sta ocitno premalo da bi poznala odgovore na ta vprasanja. In se nekaj, vedno ko sem kam sla sem si pred odhodom rekla, da ni problem ce kaj pozabim, saj lahko vse tam kupim. Tokra tis tega ne bi smela reci...
In preden mi zmanjka casa se nekaj o Havani: staro mesto je enkratno, sicer polno turistov, ampak pisane ulice so cudovite. Ze dve ulici sran, Centro Havana.. tam, kjer se odvija zivljenje domacinov, med poulicnim nogometom, preprostimi kavarnami, basebolom v parku... Lepo je in prijazno je!
.. nadaljevenje sledi...