gorenjska trma in moje koleno

Ja, spet to moje koleno. Vem, morala bi k kakemu specialistu, ampak kaj pa lahko ugotovi če ni vidne nobene 'poškodbe' niti otekline ne? In kar mi bodo rekl je, naj pač neham laufat in hodt v hribe alpa naj jem protibolečinske tablete. Meni pa ni všeč ne eno in ne drugo. V soboto sva šli s sestrično na Vodiško planino. Tokrat ne s kolesom, ampak peš. Bili sva nekoliko preveč optimistični glede vremena, saj naju je nekje sredi poti ujel dež, ampak na srečo sva hodili skozi gozd in naravna zaščita je bila kar OK. Mal sva sicer bili mokri, ampak ni panike. Ugotovila sem, da je Vodiška planina v bistvu bliže kot sem imela v spominu (ja, gor nisem bla peš že kar nekaj let in ja, vem, lahko me je sram ker res je iz podna do vrha samo ena dobra ura hoje) Skratka, ugotovila sem, da tud rahel dež ni ovira za it peš na Vodice. Je pa ovira moje koleno. Navzdol sem hodila še bolj 'po jajcih' kot nazadnje s Kriških podov. Katastrofa! In nato me je še cel dan nekaj zbadalo v kolenu. In ko sem se v nedeljo zbudila, sem takoj začutila nekaj tam na robu desnega kolena, takoj zatem pa zaslišala očeta: "Kaja, a greš z mano v Britof s kolesom?" Najprej sem pomislila na koleno in že rekla "Ne, koleno me boli", ampak še preden sem to do konca izgovorila sem vedela, da se ne morem upreti skušnjavi in naložila še malo zraven..."Kaj pa če bi šla kar do Jezerskega, da se vsaj splača?".. mislm sej ne vem, a sem nora al sem samo preveč trmasta, ampak oči je bil takoj za stvar (še posebej ker je vedu da je ovčarski bal in da paše zravn tudi kako pečeno jagnje :). In tako sva šla. S kolesi iz Kamne Gorice na Jezersko. Že v prvem klancu proti Kranju sem vedela, da sem spet pretiravala in da bi bilo glede na moje koleno bolje spremeniti cilj. Ampak ne, gorenjska trma me je gnala vse do tistega 50. kilometra, ko sem pri jezeru končno stopila s kolesa. Kmalu sem ugotovila, da kljub vsemu veliko laže gonim kot hodim, tako da sem pomojem izgledala precej smešno: v popolni kolesarski opremi na Jezerskem, pa vseeno sem nekam čudno premikala tisto desno nogo. Ampak saj ni važno, glavno da je meni uspelo prikolesart na Jezersko in si tam na hitro ogeldat tudi dogajanje ob ovčarskem balu. Športno-etno vikend sem zvečer zaključila s koncertom brazilske skupine Juba na festivalu Okarina in bilo je spet odlično! Kolo in vse ostale športe pa sem sklenila vsaj do jutri postaviti v kot. Jutr, glede na to, da je frej dan, to pač ne bo možno; saj veste da ne znam bit več pri miru... :)