rafting

Evo, pa sva ostali sami. Anze se je vceraj odpravil v Limo in naprej v Huaraz, da od tam pa bo raziskalCordillero Blanco. S Petro pa sva se medtem podali na se eno dogodivscino v okolici Cuzca. Z nekaj sopotniki s trekinga na Machu Picchu smo odsli na spust z raftom po reki CHUQUICAHUANA, klasa III in IV+ (tisti ki raftate boste vedeli kaj to je, men pred spustom ni blo glih cist jasn). Glede na dezevno dobo je reka seveda precej narasla, umazano rjava, z brzicami po celotni dolzini. Po noci s spet bolj malo spanja smo se odpravili na startno mesto, napumpali rafte, se opremili, prejeli nekaj instrukcij, kako ukrepati ob dolocenih vzklikih vodnika. Spust je bil men ful vsec, lahko bi bil morda se malo bolj adrenalinski, ampak je bilo kar vredno zgodaj vstat. Prevrnili se sicer nismo, so pa enkrat popadali iz colna trije clani nase posadke. Med mokrimi je bila tudi Petra, ki je tako kot Jiliermo uspesno priplezala nazaj v coln. Malo manj srece je imela starejsa gospa iz S Amerike, ki si je pri padcu poskodovala ramo. Prva pomoc na bregu reke ni pomagla, zato smo se morali naslendjih 10 min izogibati brzicam in mirno prispeli do prvega dostopa do vode, od koder so gospo prepeljali v bolnisnico, mi pa veselo back in action, novim brzicam in valovom naproti. Med potjo smo enkrat morali zapustiti coln. Reka je namrec pod mostom prevec narasla in so raft fantje spravli na drugo stran prek mostu. Med bolj mirnimi predeli smo lahko obcudovali zeleno dolino z nasadi koruze, ko pa se je reka umirila, smo na jasi zagledali nas avtobus. Kosilo je bilo ze skuhano in spageti so bili odlicni.
Popoldan nazaj v Cuzco, malo pohajanja in rezervirat karte za Puno. Danes zvecer koncno zapuscam Cusco. Tukaj sem se zadrzala vec kot 10 dni (precej dlje kot je bilo nacrtovano). Ampak mesto mi je res vsec, veliko stvari za pocet, in potem, ko ze kar poznas nekaj ljudi je pa sploh kul posedat na Plazi ali zvecer obiskat kaksen lokal. S Petro in dvema Brazilcema, Pedrom in Marcusom danes zvecer odhajava proti jezeru Titikaka na meji z Bolivijo. Tam bomo jutri zjutraj, jutri se na perujski strani, naslednji dan pa se odpraviva v cez mejo.

Jungle trek to MachuPicchu

Juhuhu! Osvojila sem Machu Picchu, no ja, ce sem cisto natancna, osvojila sem samo rusevine s tem imenom, ne pa tudi vrha nad njimi. Ampak gremo lepo pocasi...
Zacetek mojega treka bi moral biti v ponedeljek, ampak ker so se v nedeljo zvecer spet zacele tezave s prstom, sem morala narest en preventivni zdravstveni kompromis... odpovedala sem se downhillu v jungl0 in namesto tega zjutraj obiskala zdravnika. Glede na izkusnje od prejsnjic sem sla tokrat v privat kliniko (itak mam mednarodno zavarovanje, ki sodeluje s to kliniko). Vseeno pa sem se ze popoldan spravila na bus za Santa Mario, kjer je bil konec kolesarskega spusta za ostale udelezence treka. Panoramska voznja z busom prek prelaza sredi Andov je bila seveda cudovita. Se posebej v tej dezevni dobi, ko za vsakim vogalom ozres sredi zelenja hudournik, slap, vodo... res cudovito med tistimi visokimi vrhovi Andov. Nekateri hudourniki in potocki pa se v taksnih vremenskih razmerah pogosto prevec razsirijo. Na kar precej predelih je cesto preplavila voda, vendar se vozniki s tem kaj dosti ne obremenjujejo.. pac peljejo cez, problem je nastal le enkrat, ko je voda na cesto nanaesla tudi zemljo. Takrat smo morali cakati kaksno uro, da so spucal cesto. Ja tudi to je Juzna Amerika (se posebej v dezevni dobi). Pozno zvecer smo vseeno prispeli v Santa Mario, kjer me je pricakala cela grupa, skupaj s Petro in Anzetom. Ze pogled na Anzeta sredi ceste v zavihanih hlacah in brez cevljev mi je bil nekoliko cuden, ampak kmalu sem izvedela zakaj. Bolj kot kolesarjenje, so si vsi skupaj zapomnili preckanja potokov s kolesom na ramenih, do kolen v vodi... vsi mokri do kolen, umazani do glave so tako koncali downhill, nad katerim je bil navdusen baje samo Anze. Vecina ostalih (vseh skupaj 25) bi ta del treka najraje izpustila... Jaz nisem ravno prepricana ali bi ga izpustila ali ne, vsekakor sem se ga zelo veselila, je pa res, da ce bi sla na downhill bi tako kot ostali se tri dni hodila naokoli v mokrih cevljih, kar pa pri treku ni ravno dobrodoslo.
Naslednjega jutra nas je zbudil dez... katastrofa.. lilo je kot iz skafa, bi se po nase temu reklo. Predviden odhod ob 7 smo nekako zavlekli za kaksne pol ure (baje so spet cakali samo slovencke, ampak nam res ni bilo do treka v takem vremenu). Pocasi je dez vsaj nekoliko popustil in s ponci vseh barv in kapucami na glavah smo se odpravili po blatni poti. Kmalu smo naleteli na naslednjo oviro: plaz.... in ne plaz, ki se ga da prehoditi, ampak plaz, s katerega se se vedno vsuva kamenje... hoja spodaj je podobna loteriji ali dobri adrenalinski igri (v Sloveniji bi seveda bilo preblizevanje takemu obmocju strogo prepovedano, ampak na tem treku sem ugotovila da meja rizika in nevarnosti ni povsod ista). V parih smo se pocasi, v kratkih sprintih pomikali pod plazom... vsekakor polno adrenalina in boljse od jutranje kave (btw.. kava tukaj je obupna, priporocam mate de coca). No, ko nas je polovica prisla na drugo stran, sta vodica vseeno sklenila, da je prenevarno za ostali del posadke. Tako smo prvi odsli naprej z enim vodicem, ostali pa so se lotili drugega podviga: preckanje vode v 'zaboju' na zajli in naredili krog skozi drgo vas (vsi smo taksno preckanje reke sprobali se enkrat istega dne zvecer - kul!!!). Kaj je bolj adrenalinsko, tek med padajocim kamanjem ali voznja v zaboju prek deroce reke, presodite sami. Po kaki uri hoje smo prisli na Inca trail, se pravi pot, ki so jo uporabljali in uredili inki. Vzpenjali smo se skozi junglo, spoznavali floro in favno (kava, mango, avokado, papaja in seveda plantaze koke). Vzponu je sledila kratka pavza, nato se enkrat vzpon in spust po stopnicah ob robu kanjona... cudovito! od tam pa ob reki skozi dolino do term. Namakanje v vroci vodi pod skalami je bilo izvrstno. Zvecer smo se tisti najmanj utrujeni in najbolj zagnani (seveda med njimi spet mi trije Slovenci, par iz Cila in Pedro iz Brazilije) sprehodli se do vasi Santa Teresa, ostali so prisli za nami z avtobusom. Prvi dan smo naredili 22 km, a se vedno nekateri ne dovolj utrujeni, da zvecer kar na ulici ne bi imeli hitrega tecaja brazilske capoeire in v diskotu velikoti 10x5m obnove znanja salse.
Naslednji dan zjutraj ni dezevalo. juhuhu! Tokra smo se odpravili ob reki proti Aguas Calientes, izhodiscni tocki za vzpon na Machu Picchu. Nasa skupinica: Anze, Petra, Pedro in par iz Cila smo bili seveda spet prvi na vseh tockah postaje. Drug del poti tega dne smo prehodili po zelezniskih tirih. Ja prav po njih, ne ob njih, ker po tirih je laze hoditi kot po kamenju ob njih. Na koncu se nam je sicer ze kar malo bledlo od stalnega gledanja v tire... ampak vseeno zanimivo., vse skupaj tega dne 18 km, pretezno ravninskih. V Aguas Calientes, ki smo jih takoj poimenovali Gringolandija zaradi hotelov in totalno neperujskega izgleda, smo dobili celo tus s toplo vodo. Zvecer pa spet ni slo brez capoeire, za namecek pa se nam je pridruzila se skupina starejsih iz Argenitne (baje nek klub smeha), ki nam je pokazala se nekaj njihovih zanimivih smejalnih vaj. hehehehe.... ja smejal smo se na ves glas...
Zjutraj pa.... budilka ob 4.00, zaradi premalo spanja takoj zaspimo nazaj se za 15 min... potem pa...ups... skoraj bi zaspali. Ob 4.30 smo vseeno na trgu, poberemo zajtrk v vrecki in gremo na pot. Vzpon na Machu picchu je bil zame najbolj naporen od vseh treh dni. Strme stopnice na vrh, s Petro sva rabili priblizno 1 uro in 15. Na vrhu smo se kaksne pol ure cakal ostale, postemplali nase pasuse (ja ce na carini ne dajo vec zigov, si pa kar samo postrezemo) in vztopili v eno izmed najvecjih atrakcij sveta. Machu Picchu nas je pricakal v oblakih, ki pa so se v nekaj uricah umaknili tudi soncnim zarkom in bilo je prav lepo in toplo. Splezali smo se na WaynaPicchu, na katerem je del rusevin in razgledna tocka za MachuPicchu in sirso okolico. Res neverjetno! Sicer ravno tako strm vzpon po inkovskih stopnicah, ampak definitivno vreden vsakega truda. Razgled s 4 ogromnih skal na vrhu je nepozaben!
Machu Picchu pa po pricakovanjih: veliko mesto, ki pa zaradi velikega stevila turistov ne more pustiti impozantenega pecata. Sama imam pac raje bolj neoblegane kraje. Tak je bil bolj vrh WaynaPicchu, ki mi je zato bolj vsec. Ampak ja, seveda je MP tudi vreden ogleda in si zaslusi naziv enega izmed 7 cudes sodobnega sveta. Mesto je ogromnao, zelo zelo dobro ohranjeno, hise, terase, templji sonca, lune in kondorja, observatorij... vse to.. odlicno! Ampak pac.. temu primerno tudi prekomerno stevilo turistov, ki ne dovolijo pravega uzivanja med rusevinami.
Tako, nas trek na MP smo zakljucili vceraj. Vseh dogodkov se ni bilo konec... Na vlaku nazaj proti Cuzcu smo doziveli ples, ki je najbolj spominjal na perujskega dvornega norcka (slo naj bi za folkoro) in modno revijo s puloverji iz volne Alpake (en tak pulover je stal enako kot pa 4 dnevni trek).
Sedaj pa smo spet v Cuzcu. Kako smesno se mi je zdelo ko sem se zjutraj spustila proti glavnemu trgu.. kot bi prisla spet v neko domace mesto... (ne mami nc bati doma sem se vedno v Slovenij).

El grupo de Pedro

Danes smo se zorganiziral in spravli ze zjutraj na nedeljski izlet, ki pa se je izkazal sa malo stresnega. Sli smo namrec organizirano z busom, ki je bil sicer poln backpackerjev in druzba je bla super, in mesta, ki smo si jih ogledal so bla super, ampak nas vodic Pedro, ki si sploh ne zasluzi imena vodic je bil pa katastrofa. v bistvu nam sploh nc ni povedal, razen stvari, ki smo jih videli.. recimo njegov opis vasi, skozi katero smo se peljali je bil, v prevodu takole nekako: "Peljemo se skozi vas Ollyataytambo. Ta vas se imenuje Ollaytantambo. ollaytantambo. to je vas Ollaytantambo..." in potem smo bili na koncu vasi... in spet je bila tisina... ko pa smo nekam prisli, pa smo slisali samo: "El grupo de Pedro... avanzen por favor!"... gremo gremo.. pojdite z menoj.. grupo de pedro!!, grupo de pedro aqui!!!. Aqui grupo de pedro!!!! na koncu smo se mu vsi ze posteno smejali in se mal delali norca. Katastrofa od vodica res. Poleg tega se nam je non stop nekam mudilo, no seveda smo bili vedno eni in isti zadnji na busu, ker se nam je pac zdelo trapasto na pol pogledat zadeve.
Ampak ja vseeno so bili kraji zanimivi. Lokalna trznica, idealen kraj za skrivno slikanje portretov domacinov, pa dvoje Inkovskih rusevin, mesto in trdnjava, pa se ena trznica in cerkev v Chincheru. No saj, nikdar nisem marala teh turisticnih izletov, ampak tokrat je bilo to najceneje ampak ja, tudi tu velja malo denarja malo muske...
Upam, da bomo imeli jutri vec srece z vodnikom. Zjutraj odhajamo na trek do Machu Picchuja. Jutri nas caka downhill spust s kolesi v junglo, nato dva dni treka, cetrti dan pa Machu Picchu... juhuhu.. komaj cakam, mislm da bo veselo in zanimivo, morda tudi naporno... tako da... naslednje 4 dni bom nedosegljiva, tako da nic skrbi ce se ne oglasam.

se vedno v Cuzcu

ja, se vedno se, spet vsi trije slovencki nahajamo v Cuzcu. Tole mesto, moram rect, je res fajn. Sicer Ok, je ful ful turistov ampak vredu, bmo potrpel.
No skratka, od zadnjega porocanja sicer ni bilo veliko turisticnih udejstvovanj (ce odstejem zanimiv muzej Inkov). Ze nekaj v Arequipi sem namrec staknila eno infekcijo na palcu desne roke, po dveh dneh, ko je palec postal ze kar malo otekel, sem se spravla k zdravniku. hehe... zanimiva izkusnja. Prva stvar, ki jo upazis na urgenci je, da vsak pacient s seboj pripelje se povprecno 4 druzinske clane, ki ga sevda pospremijo tudi v ordinacijo. In nic hudega, ce pridejo v ordinacijo se vsi druzinski clani zdravnika. To, da je v eni ordinaciji hkrati vec pacientov in zdravnikov nic posebnega, pritisk se meri kar v cakalnici (da slucajno ne bi kdo po nepotrebnem cakal), ko dobis svojega zdravnika, ti ta napise racun in recept za lekarno, gres na blagajno, placas zdravnika (5solov), v lekrani kupis kar potrebujes (jaz npr. en par kirurskih rokavic in eno 'klinco').. in potem gres nazaj v ordinacijo. Ok, stvar pri men ni bla resna, pac zdravnik mi je kar tam, na okenski polici zarezal v palec, da je ven baje stekel gnoj, nekak zelo improvizirano povil palec in to je to... medtem pa so v isti ordinaciji nekemu mozakarju brez kakrnsekoli lokalne anestezije sivali prste... auch... ze gledat in poslusat je blo grozno... svasta res... no u glavnm moj prst so postimal,zdej sm na antibiotikih, boli skorajda ne vec in to je to... pa brez skrbi, rs je blo zanimivo vidt princip dela na urgenci...
Sicer pa v Cuzcu trenutno invazija Argenitincev. majo pocitnice in celo mesto je njihovo. Odkrili smo tudi bar z argentinsko glasbo, salsa.. celo noc... in simpaticni argentinci, ki plesejo in plesejo... S Petro ze kujeva nacrte za naslednjo pot... Argentina :)
Tako sta zadnja dva dneva minila predvsem nekej med pohajanjem po ulicah Cuzca, posedanjem na Plazi in plesanjem salse...

Cuzco in Saqsaywaman

Tole mesto me cist preseneca. A si morte mislit, da je ze dva dni sonce? No vceraj zjutraj je dezevalo 3 minute, ravno tolko da smo se pobral z glavnega trga pod vrata katedrale, pa da je namocilo klopce in stopnice, ampak ze cez 10 minut je posijalo sonce in klopce so bile spet suhe... pa sem spet lahko mal posedala in opazovali dogajanje na trgu. Tud potem zvecer je sicer mal dezevalo, ampak takrat sva s Petro ze bili v sobici in sva dez samo se slisali. Drgac pa sonce in ful toplo. JUHUHU!!!! No in seveda v soncu vsako mesto izgleda precej lepse in bolj prijetno.

Vceraj je prisla Petra z zamudo letala, ampak ok, prisla je in popoldan sva lepo pobluzili po Cuzcu. Zvecer pa sva se povzpeli se na Saqsaywaman - inkovska vojaska utrdba tik nad Cuzcom. Impozantni bloki ogromnih skal, zlozenih v cik-cak zidove, stopnisca, terase... skala ob skali, vecinoma kvdratnih oblik, tam kjer pa je treba pa tudi veckotniki... samo da se prilega sosednjim blokom. Res neverjetna skladnost celotnih zidov. Norci so bli teli Inki. In ne sanja se mi, kako jim je uspelo narest tako popolne zidove, brez veziva in brez lukenj med bloki. Vsa velicina tega mesta pa pride do izraza potem, ko odidejo turisti, ko odidejo zenice v tradicionalnih oblekah z lamami na povodcu... ko je vse prazno... ko se zacne mraciti, oblaki postajajo vse bolj temni, prpravljajoc se na dez... takrat lahko reces le WAAAAW NORO!!!!

Danes naj bi prisel se Anze, potem pa skupaj krenemo proti MachuPicchu.. kdaj, kako, za koliko dni pa se ne vemo.

Cusco

Danes bom pa res bolj kratka. Spremenila sem mal plane, in sem iz Arequipe odsla direktno v Cuzco. In tale Cuzco mi je ful ful vsec.. je precej manjsi, bolj na izi. Itak pac razumljivo ful turistov in tud mal drazi, amapk ok, ni panike. Danes je v bistvu moj prvi dan ko potujem sama, tko bolj za intermezzo ker ze jutri zjutraj pride Petra, pol cez kaksn dan pa se nama pridruzi se Anze.
No v glavnm ze vreme tukaj je dans enkrat za spremembo odlicno.. oblacki in soncek, ki je popoldan definitivno zmagal. Ze dva dni me vsi sprasujejo, ce sem iz Argentine... nimam pojma zakaj... dans so me vprasal ce sem iz Brazilije (ker bojda imam brazilski naglas... mhm.. le zakaj?)... No sm pa med posedanjem na enem izmed trgov spoznala ene stir perujce iz Lime (en par, ena zenska in en tip). V bistvu precej zanimiva druscina in ne vem lih kako tocno sm pristala tam vmes... no bili so res vredu in skupaj z njimi in se z enim policajem (k je tip od ene punce) smo sli jest v eno super restavracijo z razgledno tocko.... In sem v enem samem kosilu poizkusila tri perujske specialitete: Pisco sour (v mal drugacni obliki sem ga ze pila), chicho (pijaca iz koruze, brez alkohola, zelo okusno) in alpako (dobro dobro). Tko da, zaenkrat res vse odlicno, tudi ko sem sama :)
tako, moj cas na netu se izteka...

Canyon de Colca

Ja, ne boste verjeli, treking je bil odlicen! Se vreme nam je bilo kar naklonjeno! Ko smo zjutraj prispeli v vasico Cabanaconde nad kanjonom, se je ravno pricelo jasniti. Oblaki so se priceli umikati in odkrivati zasnezene vrhove gora v daljavi, sonce je postajalo vse toplejse.. se zajtrk s kokinim cajem in vse je bilo nared da se spustimo v enega najglobjih kanjonov na svetu. Ko smo prispeli na rob kanjona, sem sele zacutila vso velicino teh skal, tiste reke Colce tam dalec spodaj pa se ni ne videlo, ne slisalo... WAW!!!!! fantasticno, kaksna globina! Sledila je pot navzdol in reko smo dosegli po dobrih dveh urah spusta. Preckali smo reko in nadaljevali med zelenjem do prve vasi. Tam nama je najin vsestranski vodnik Remy skuhal okusno kosilo medtem ko sva z Anzetom polezavala na travi. Po kosilu takoj naprej skozi se eno vas, pa vzpon, ki je meni osebno delal kar nekaj problemov in sem mocno podvomila v pripravljenost na vzpon naslednjega dne. Zgodaj popoldan smo na drugi strani kanjona pa slapove, pod nami pa zeleno oazo, ki je bila nas cilj. V oazi je bila obvezna osvezitev v t.i. termalnem bazenu, ki pa ni imel ravno tople vode. Kmalu zatem je seveda zacelo dezevati, ampak tega smo ze navajeni in mene niti ni bistveno motilo. Oaza je bila tako ali tako brez elektrike in smo se zgodaj spravl spat. Se pred tem pa nama je Remy razkril se eno skrivnost oaze... ob popolni odsotnosti luci je na nebu migetalo tisoce kresnick... res fenomenalno... tega ne more nadomestit noben ognjemet, in baje ljudje res prihajajo sem dol za bozic in opazujejo ta 'ognjemet' narave.

Drgac pa tale najin vodic Remy je bil res faca. Ne samo, da je pac dober vodnik, ki ve ful o zgodovini, naravi, ljudeh, pa se dobr kuha, za pred spanjem pa zna povedat tud kako zanimivo srhljivo zgodbo (in vse naj bi bile resnicne.. mhm... naj verjame kdor noce spat zvecer).

Naslednjega dne smo na pot krenili ze ob 3.00. pot na vrh naj bi trajala 3-4 ure, ujeti smo morali avtobus ob 7.00. Priznati moram, da sem na zacetku hitro postala utrujena in sem kar malo dvomila v moje fizicne sposobnosti, ampak potem je nekako postajalo vedno lazje. Anze je itak kmalu ubral svoj ekstra hitri tempo, midva z Remyjem pa lepo pocasi... pa vseeno sva prehitela nekaj drugih odprav in bila v vasi ze ob 5.45.... juhuhu... uspesno in to pred predvidenim casom... baje da bi bla nared tud za na Chicheni :) Ne morem povedat kako fantasticno sem se pocutila, ko sem dosegla tisti zadnji vrh ravno v trenutkih, ko se je pricelo daniti. Res noro!!! Spet stati na vrhu kanjona je bilo res odlicno. Tudi vas se je ze zdavnaj prebujala, domacini in domacinke v tradicionalnih nosah so hitele na trg, klepetale in prijazno pozdravljale.

S Cabanacondeja smo odsli z busom na Cruz de Condor, kjer smo cakali na kondorje. Na zalost smo kondorje, vladarje Andov, opazovali zelo od dalec, ampak ze sam razgled na kanjon je bil cudovit. Za Inke so kondorji vladarji gora, sinovi gora. In gore so za Inke predstavljale bogove... tako so kondorji sinovi bogov. In res so bozanski v svojem letu med vrhovi. Sledil je se postanek v Chivayu, kjer sem se spet zrelaksirala v termalnem bazenu (ki pa je bil tokrat zame prevroc), poizkusili pikantno Rocoto relleno (jst sm pojedla smo sredico, pikantni del sem prepustila tistim, ki jim je to ljubse).

V Arequipi pa nic novega. Dan je bil zanimiv, odpravila sva se na podezelje, kjer sva si v eni taki lokalni gostilni odprtega tipa (se najbolj bi se dalo primerjat z nasim veselicam) privoscila med drugim tudi specialiteto: pecenega morskega presicka. Okus moram rect da je dober, precej podobno piscancu, ampak na celem morskem presicku, ki ga dobis, je mesa bolj malo, tako da... ni ravno jed za zelo lacne.
btw... vidite ga tukaj na tej fotki levo spodaj: tako nekako izgleda ko ga dobis na kroznik.. z zobmi in pljuci vred...

Jutri Anzeta caka nov gorski podvig: vulkan Chachani, jaz se bom temu pac odpovedala, bom pa sla vseen na panoramsko voznjo dokler ceste ne zmanjka pa potem nazaj v Arequipo, mislm pa, da se bom ze popoldan odpravila sama naprej, mogoce proti Titikaki za en dan, alpa direkt v Cuzco, kamor 16. zjutraj prileti Petra.... bomo videli kako se bo dan pricel in iztekel...

Arequipa

Ze nekaj dni se nahajava v Arequipi, drugem najvecjem mestu Peruja. Mesto mi je nekak bolj vsec kot pa recimo Lima, ma pa eno napako: dez. V bistvu imava to 'sreco', da se zadnja dva popoldneva tukaj zliva dez, in to v mestu, kjer dezja v takih kolicinah res ni. Nic kaj prida obetavno to ni za najino nadaljevanje potovanja,tam, kamor greva, je dezja namrec se vec... Upam, da se bo vreme kmalu spremenilo, se mi pa zdi zelo malo verjetno, da bi se to pripetilo ze jutri zjutraj, ko zacneva treking v kanjon Colca. Vse skupaj zacnemo ze dans ob polnoci, ko se zbasemo v taksi in naprej na bus, zjutraj prispemo v zacetno tocko, od tam naprej pa en dan in pol pesacenje po kanjonu. Kanjon je eden najglobjih na svetu, in je baje zelo zelo lep, se posebej v tem casu, ko je zaradi dezja po tropsko zelen. Upam samo, da nas ne bo prevec mocilo.

Sicer pa v Arequipi sva ze v penzionu naletela na Makedonca Ivana, ki ze nekaj mesecev zivi tukaj, pa takoj za njim na upokojenega Hrvata, ki s svojo penzijo ze 7 mesecev krizari po svetu in se vedno ni pozabil svoje prve ljubesni, Slovenke Vide. Zvecer smo z Ivanom in njegovo domacinko odsli v bar nekega drugega Hrvata, kjer se je zbrala druscina v Arequipi zivecih Nemcev. Ni kaj, majhen je ta svet. Ceprav sicer v prvem planu ne potujem zato, da spoznavam skorajda domacine, pa tudi taksna druzba pase in je dobrodosla, se posebej ce so to napol lokalci.

Vceraj zvecer je Arequipo zajela neka nenavadan dezna fronta. Mesto, katerega pravokotne ulice se spuscajo proti glavnemu trgu in naprej proti reki, je vse bolj mocilo. Ulice so seveda popolnoma nepripravljene za kakrsenkoli dez, brez odtocnih jarkov... nic. Tako se je voda kopicila in kopicila in odtekala iz zgornjih ulic na spodnje. Preckanje te deroce reke je postalo kmalu nmogoce (razen v kakih gumijastih skornih, ki pa jih ravnotako ne pozanjo). Zmeda.

Danes pa sm se sicer zbudila s prebavnimi motnjami ampak ni hujsega. Popoldan sem se vseeno koncno spravla na ogled samostana Monesterio de Santa Catalina, ki je sicer precej drag, ampak totalno vreden tistih 10USD. Res cudovito mesto v malem s stavbami pastelnih barv, arkadami, zelenjem. Gre pa v bistvu za prebivalisca nun, ki so tuakj ze od 16.st. dalje. Sem se kar sprehajala in sprehajala, niti rahlo rosenje me ni pretirano motilo, pocutje je bilo odlicno.

Toliko zaenkrat od Arequipe, ko prideva s trekinga, najverjetneje se eno noc ostaneva tu, potem pa greva pogledat dez na Titikaki (upam, da ga ne bova videla).

Ostanite v soncu!

deklica po imenu Melani

Hej! Dans pa obljubim da vam ne bom dolgo tezila..:) Ampak morm vam povedat eno zgodbico o eni deklici po imenu Melani...
No v bistvu ne vem njene zgodbice. Ampak Melani je ena simpaticna deklica z dolgimi crnimi lasmi, stara 4 leta, doma v Nazci, njena mama dela v kavarni v centru mesta, kjer mala prezivi kar precej casa. Pravi, da stanuje malo v trgovini in malo doma. Vceraj popoldan je imela to sreco, da sta se prav v tisti kavarni nasla dva Slovencka, ki sta imela prevec casa in poleg tega tudi dobre piskote. Ni dolgo trajalo, da je sedela za najino mizo in v moj blok narisala soncek. Potem sem jaz na njeno zeljo mo temu soncku dodala deklico, njeno mamo, oceta, avto, motor, decka na kolesu, galeba, avion, morje, morsko zvbezdo, ribo in zelvo, za konec pa se 5 zog. Nastajala je zgodbica o izgubljenem kolesu, ki ga je izgubila deklica na sredini risbice, po imenu Melani. Zgodba se je zapletala in razpletala in na koncu so bili vseeno vsi srecni, saj je nasla kolo druga deklica in ga vrnila. Neverjetno, kaksna domislija iz te male glave.
Melani nama je tako precej skrajsala tisto vcerajsnje cakanje na nocni avtobus. Bila je prisrcna in zgovorna, ravno pravsnja za treniranje spanskega jezika. Na koncu si je seveda prisluzila tudi cokoladke in en kuli, ki sem ga ze pred odhodom sfehtala na SKB. Neverjetno pa so jo navdusili tudi osvezilni robcki... ja tudi tega je dobila za spomin :), pa da o tem, kako je sklocala z mojim fotoaparatom ne govorim, in kako zabavno je potem gledati, kaj je posnela...
Otroci so tukaj res neverjetni. Ne stejem vec koliko je tistih, ki se zelijo slikati z nama, zdi se, da se prav trudijo da bi ujeli najin pogled in naju lahko pozdravili. midva pa seveda ustrezeva takim malim zeljam malih ljudi odprtih glav.
Ampak sva pa oba z Anzetom nekoliko zgrozena nad reklamami v Peruju. Na vseh plakatih se namrec kazejo vseh sort lepotice in lepotci iz 'belega' sveta. katastrofa! Nic cudnega, da so potem vsi zakompleksani in bi radi imeli cim bolj belo kozo in da jim mi predstavljamo skorajda bogove. Po pravici povedano, pa tako fletnih otrok kot tukaj se nisem videla nikjer, in tudi starejsi kar dobro izgledajo.. tako naravno, ne pa po amerisko umetno...

ps: sicer pa se nahajava v Arequipi, kjer so popoldan na sporedu oblaki z rosenjem.. na sreco je internet vkljucen v ceno prenocisca, pocitek pa prav pase :)

Huacachinto-Nazca

Evo mene, trenutno se vedno v Peruju. Zdi se mi, da vas kar malo razvajam s temle blogom in pogostostjo oglasanja, ampak upam da zdej ne boste pricakovali, da se vam bom vedno tako pogosto oglasala. V Peruju je internet v bistvu zelo poceni... 1sol na uro (0,40USD), poleg tega pa sva danes nekak brezdomca. V Nazci cakaca na nocni bus za Arequipo, in glede na to, da je trenutno ura 17.20, morava cakat se 5 ur pa se mal, tako da je tudi internet eden od nacinov kako se da korstno uporabit cas v mestu, ki razen tistega, kar sva ze videla, ne ponuja kaj dosti.
Pa da zacnem tam, kjer sem koncala:
Skratka, z Anzetom sva bila dve noci nastanjena v oazi Huacachinto in sva se poskusla tudi v sandbordingu. Priznat pa moram, da ga ni cez nam bolj poznan snowboarding. Mislm saj je zanimivo, pa verjetn bi blo velik bols ce bi mel prave borde, ampak na tistih cudnih dilah z nekimi improvoziranimi vezmi pac to ni to. Pa OK, sva poskusla, in saj, po eni strani se je zanimivo in veselo tako spuscat po pesku, ampak je pa tako dilo dokaj tezko obvladat, se poebej ce noge niso lih povsem fiksirane, tako da manj ko zavijas manjkrat pades. Ker tega nisem takoj ugotovila, me desna ritnica se danes boli... ampak baje bo to minilo :). No vecina turistov pa si je izbrala kar voznjo v leze in mislim, da so tako dobili tudi gratis porcijo puscavskega peska za vecerjo.
Danes pa sva v Nazci. Dopoldan sva poletela z majhnim letalom nad tistimi skrivnostnimi crtami, ki nihce prav tocno ne ve zakaj in kako so nastale... teorije so zelo razlicne, vse od velikega koledarja, pristanisc za bogove ali za nezemljane, ali pa morda zgolj neki znaki, namenjeni bogovom. Skratka, gre za dolge ravne crte v precej nenavadni pokrajini, izjemno suhi, razbrazdani s suhimi strugami, med njimi pa se pojavljajo tudi liki: opica, kolibri, astronavt in se kaj. Zanimivo, ni kaj, ampak priznam, da na koncu sem od vseh tistih pogledov in krozenjem z leve in desne nad vsakim likom posebej imela dvoboj z mojim zelodcem. No uspleo mi je vseeno zdrzat do konca, in bila kljub temu, da je bila voznja ful zanimiva, vesela tudi, ko se je letalo dotaknilo tal (in nisem bila edina v letalu).
Danes kot sem ze rekla, naju caka nocna voznja v Arequipo, baje eno izmed najlepsih perujskih mest, vec o tem pa drugic. In mgoce vam takrat prilozim ze tudi kaksno fotko... (pa ne me drzat za besedo)
No in ker mam ze ravno cas, vam lahko povem se kaksno zanimivo o Perujcih: v bistvu so zelo prijazni in so naju oba zelo presenetl z 'nevsiljivstjo'. Cene prenocisc so nekje okrog 5USD/os. v dvoposteljni sobi v pensioncku (hostli so bli zaenkrat zelo redko videni), meni (juha ali solata + glavna jed + pijaca) v lokalni restavraciji pa stane okrog 1,5-2USD. V kaksni mal bolj urejeni turisticni restavraciji pa se da za eno jed tudi 4xvec. Aja in brez skrbi, jeva dovolj, lacna nisva, nic nama ne manjka... pa imejte se tudi vi skrajno cudovito in zanimivo!!!!

Lima-Paracas-Huachanito

Evo naju... zdej sva pa prav res na poti. najina izgubljena razaka sva dobila takoj naslednji vecer in seveda sva bila neizmerno vesela. Tako sva se ze vceraj zjutraj odpravila iz Lime proti jugu. Najprej sva zelela v Pisco na obali juzno od Lime, ampak mesto je 15.8. prizadel mocan potres, ki je med drugim unicil tudi kar nekaj turiticne infrastrukture (beri penzionov), tako da sva se odpeljala v Paracas. Tam nastaja na obrobju narodneg parka nekaksen turisticni rezort, ki je trenutno sicer malo popotresno v razsulu, pa tud sicer mi ne deluje kot kraj, kamor bi se ljudje zatekali po oddih. Na vseh koncih so namrec vidne razni industrijski obrati povezani s crpanjem nafte. da o tem, da je na polotoku, ki je nacionalni park plinska ploscad, niti ne izgubljam besed. Ampak ok, z Anzetom sva se tam ustavila predvsem zaradi otocja Islas Ballestas. Danes zjutraj so vse turiste, ki so jih nabrali po imvozecih in ustavljajocih avtobusih nabasali na enih 5 ladjic, nam nadeli florestencne resilne jopice in smo sli... S precej hitri colnom po morju mimo polotoka, kjer smo si ogledali risbo v skali, nato pa naprej do cilja. Islas Ballestas so znani kot ''Galapaski otoki za revne'', ampak ok, ker se isem cist odlocena, al bom sla na Galapagos al ne, sem se zaenkrat odlocila vsaj za tole manjso verzijo. No na otokih smo videli kolonije morskih levov, kormoranov, tjulnov, pelikanov in manjsih pingvinov. Zanimivo je bilo tako sao skalnato otocje s cermi, toliko bolj pa seveda ves zivalski svet na njih.
Popoldan pa sva se ze odpravila nekoliko dlje, naprej na jug. Poleg mesta Ica se nahaja oaza Huachanito (tako nekakao vsaj, mogoc se trenutno ne spomnm tocnega imena). Majhna oaza z jezerom (no ja, bolj mlako rjave vode) v sredini in nekaj prenocisci ob njem, bistvene pa so sipine. Sipine sipine sipine. Danes sem se zgolj povzpela na eno, da sem se malo razgledala, jutri pa se greva z Anzetom spuscat z bordi.... juhuhu... ce ze ne bom SNOWboardala letos, bom pa SANDboardala, mislm da bo se bolj zabavno enkrat za spremembo.
Sicer pa, tukaj je kar malo prevec vroce, predvsem zaradi sopare, tko da, trenutno se ne bi branila kaj zimskega mraza. Ljudje so prijazni, spanscina laufa, tako da ni panike. Jutri popoldan ali naslednji dan greva v Nazco... saj veste, une skrivnostne crte pogledat, da vidim ce se meni pojavi kak razlog, zakaj so jih naredili.
LP!

Ljubljana-Lima

evo naju.. prispela v Peru.... pot je bla sicer kar utrujajoca in na koncu sem si res zelela samo se posteljo in tus... glede na to, da sem ze dve noci prej spala v pòvprecju 5 ur, je blo res naporno... ampak vsen sva prezivela. Ze na letaliscu v parizu se je mal zavleklo saj francozi pac znajo stvari zakomplicirat... smo vzleteli z zamudo ampak vsen pristali v Caracasu dovoj zgodaj da sva ujela let v Limo. To pa ocitno ni uspelo najinima ruzakoma. Sta ostala nekje sredi poti, trenutno se ne veva, ali v Caracasu ali ze v Parizu. Ampak upam da ju kmalu dobiva. Sploh nisva bla presenecena ko ju ni bilo, v bistvu sva to kar pricakovala glede na lovljenje vseh letov. tudi brez prtlage je namrec tukaj cist ok, sva vse skup vzela zelo z lahkoto ker itak nimava kej. sam kaka frisna majca bi mi prav prsla, pa mal vecja brisaca... tako sva obsojena na bivanje v enem mini penzioncku, kjer mava vsaj obleko za posteljo in brisace. Ampak ni panike, tud to stane 12 USD za 2. In dokler ne dobiva prtljage ostaneva v Limi, potem sibava naprej...

To je to, vroce je, toplo je, vse je kul... in komaj cakam da se odparviva proti jugu, ceprav tud Lima izgleda zelo zanimivo.