makiji

Danes smo delale makije. Urška, Kvina in jaz smo se po moji službi zbrale pri Kvini doma in se lotile dela. Maki, sicer japonska pogruntavščina, je v bistvu nekakšen zvitek iz alg, napolnjen s kuhanim rižem in zelenjavo, lososom ali čem podobnem, v originalu pa seveda sushijem.

Postopek dela: skuhaš riž in na 'palice' narežeš zelenjavo (me smo uporabile kumaro, papriko in bučko). Ko se riž ohladi, ga razporediš po listu alge, potreseš s sezamom, nanj daš zelenjavo in vse skupaj zviješ v rolco, ki jo nato narežeš na majhne koščke. Postrežeš s sojino omako in uživaš v božanskem okusu...

Moj prvi maki je bil še nekoliko debel in razpadajoč, ampak ker 'vaja dela mojstra ako mojster dela vajo', sem kmalu postala pravi ekspert. Na tekmovanju zvijanja najboljšega makija sem bila definitivna zmagovalka.

Ko smo enkrat 'padle not', so se makiji začeli nabirati v kupih. Ker vsega seveda nismo mogle pojest same, smo bile prisiljene dobrote ponuditi tudi drugim družinskim članom. Tako so tudi moji starši lahko ugotovili, da čeprav zgleda nekam čudno, je tole v resnici zelo okusno.

Na koncu smo s skupnimi močmi pojedli prav vse, več o 'maki party' pa si boste lahko kmalu (baje) preberali na Kvininem in Urškinem blogu.

beg pred dežjem

Danes je končno prišlo na račun moje kolesarjenje... jupi.. po več kot 10 dnevih mi je uspelo najti lepo prosto popoldne... bravo jst.... Ampak vsa lepota popoldneva bi se kmalu končala. Takoj ko sem zavila na glavno cesto sem videla na nebu izza Jelovice prihajati velik črn oblak. Spremljal me je tam, tik ob moji levi rami vso pot ob Savi, ko sem gonila v Bodeški klanec se je postavil tik predme, se na vrhu spet zasukal tik ob mojo ramo in ostal tam vse do jezera, kjer je na moji rami pristalo nekaj dežnih kapelj. In ko sem že mislila, da si bom prisiljena poiskati zaklonišče nekje na Bledu in že razmišljala, koga bom poklicala, da mi bo delal družbo, se je od nevemkje prikazalo sonce...tik pred menoj... moj pogled nazaj pa je bil drugačen... temni oblaki, ki so postali eno s pokrajino... zadaj dežuje, sem si mislila in gonila naprej... proti soncu... skozi Gorje, čez Kočno, na Jesenice, skozi Žirovnico, hiter skok v Zapuže in domov... po dveh urah in pol obračanja pedal ter 50 prevoženih km sem prišla nazaj suha in dobre volje... kako tudi ne... saj sem vendar prehitela oblak, odgnala dež in sledila soncu ;)

izgubljeno je spet najdeno

kot veste, zadnje čase precej rada kakšno stvar izgubim ali pa mi izgine neznano kam... že več kot en mesec sem pogrešala izpit za avto in že nekaj dni tudi ključe od avta, garaže in hiše... Glede ključev sem vedela, da ne morejo biti dalač, saj sem jih nazadnje imela ko sem se pripeljala z avtom domov. Drugače je bilo z izpitom... pojma nisem imela ne kje ne kdaj ne od kdaj ga nimam več tam kot ponavadi. Razsulo v moji sobi in predvsem na pisalni mizi, ki je bila že nekaj časa preobremenjena s tonami knjig in papirja kategorije 'treba narediti' pač ni dopuščalo temeljitega iskanja. In ko sem se danes popoldan vrnila domov in čakala, da se končno zlije z neba tisto, kar se mora (in se zato odpovedala popoldanskemu kolesarjenju), sem si vzela čas, da pospravim sobo... in glej glej... kaj sem našla... KLJUČI!!!! jupi!!! Sem bila tako vesela, da si tudi predstavljala nisem, da se bom že čez slabih pet minut dokopala tudi do vozniškega izpita! Tako da... sedaj imam vse.. ključe in izpit.. ostala sem samo brez kolesarjenja :( ... in - vsaj v naši dolini - tudi brez težko pričakovane nevihte, ki bi malo olajšala tole soparno vreme...

Zofka

pa še to....

danes goduje Zofka, natančneje 'ta uscana Zofka'... če slučajno niste vedeli, zakaj smo imeli toliko dežja... sedaj veste

nekaj v tri krasne in selitev

Zadnje čase opažam, da precej manj časa preživim pred računalnikom, vsaj v prostem času. In sem ful vesela zarad tega. Prav lepo je, če prva stvar ko jo naredim ni pregledovanje elektronske pošte (ker če je kaj nujnega, sem dosegljiva na telefonu, vse ostalo pa lahko počaka). Razlog verjetno tiči v pomladi in vremenu... začenja se sezona z malo več dela in kolesarjenje, in spet sem začela laufat (in upam, da me kmalu ne izda koleno). Kako bi človek lahko v sončnih dneh posedal doma? Tako da, že sedaj se opravičujem, če moja pisanja prek poletja ne bodo več tako pogosta. Ampak po drugi strani se pa vedno najde kakšen deževen dan ali večer, ko se mi enostavno zljubi nekaj napisati, pa čeprav niti ne vem kaj, zakaj in za koga. Kot na primer danes. Ravno sem se vrnila iz Radovljice, kjer sem po zanimivem potopisnem predavanju mimogrede skočila še na sok s Kvino in ob smehu se naju je obeh polotil 'pisateljski navdih'. Tako Kvina v tem trenutku nekje na drugi strani vasi ustvarja svoj blog, ki upam, da bo kmalu na ogled tudi nam, jaz pa pišem kar tako, nekaj v tri krasne.

Mimogrede, prejšnji teden smo tako na horuk in zelo na hitro preselili pisarne. Ne, nismo šli daleč, in ne, nismo šli na bolje. V bistu so nas iz naših starih pisarn v graščini stlačili skupaj z muzejskimi depoji v eno dvoranico v drugem nadstropju. V naših starih pisarnah so tako že v ponedeljek začeli podirati stene, v prostorih pa naj bi se tam nekje do konca leta postavila Linahrtova zbirka. Končno! Mi pa smo začasno v dvorani, ki je prvotno namenjena razstavam. Logično je, da nam ni dovoljeno zabiti niti enega žeblja, kaj šele postaviti kakšne pregradne stene. Tako so edine pregrade med pisarnami omare (ki btw stojijo na kartonu - da ne bi poškodovali tal). Nekoliko moteče in smešno, če vsi slišimo vsakega, ki govori po telefonu in nenamenoma spremljamo vse 'sestanke' ki jih ima kdo od sodelavcev. Reakcije obiskovalcev ob vstopu v pisarno so nekje med 'O moj bog' in 'Uuuuuffff'. Ampak OK, saj je znano da večina muzealcev dela v zelo 'socialnih' pogojih. In verjetno sem v vsej tej zmešnjavi v naših prostorih jaz edina, ki sem mogoče vsaj malo na boljšem: dobila sem računalnik, ki je mlajši od 10 let.. in celo internet ima! In baje dobim tudi telefon!!! In mam tud zelo veliko mizo zdej... vse to pa samo zato, ker mi je v pomanjkanju prostora pripadel računalnik, ki je bil do sedaj namenjen skupni uporabi. :)
Bomo videli, kako se bo obneslo delo v novi pisarni... Selitev je bila kar 'prijetna' (dober in poceni team building), odprtje pa ob skledi jagod zelo sladko...
:)

Pull and Bear & Crocsi v Ljubljani

Danes sem med šopingom v Ljubljani doživela dve presenečenji. No ja, za trgovini Pull and Bear in Bershka sem že vedela in sem se nanju pripravila (vseeno se nakupovlani evforiji nisem mogla popolnoma upreti), druga stvar pa so bili CROCSi na prodaj v Hervisu. Na jadranju nas je z v Ameriki zelo popularnimi čevlji, ki najbolj spominjajo na plastične cokle, seznanila Tanja, in evo, očitno je ameriška moda zajela tudi Slovenijo. Sama si jih vseeno zaenkrat nisem kupila, predvsem zaradi cene ne (stanejo okrog 40€ se mi zdi), sem pa kljub temu videla kar nekaj ljudi, ki jih je neslo iz trgovine. In ja, Crocsi so res fuuul udobni. Me pa zanima, kdaj se bodo začeli množično pojavljati na ulicah ljubljane in ne zgolj na plaži.
Sem si pa v Hervisu nabavila nove superge, že druge v desetih dneh. Pa ne, da sem izgubila že druge čevlje letos... včeraj me je oče presenetil z novico, da nama je rezerviral eno uro tenisa tedensko, in ker so moje teniške batke že zdavnaj odlužile namenu, sem si pač morala kupiti nove.

prvomajsko jadranje

Kot veste, sem praznike preživela nekje med otoki in valovi, pod sončnimi žarki, tik nad morsko gladino Dalmacije. V dobrih petih dneh jadranja se je zgodilo precej zanimivega in omembe vrednega za tale blog, tako da niti ne vem, kje naj začnem.




Čeprav marsikdo misli, da je voda še premrzla za kopanje, jo je prva poizkusila Kvina še preden smo prvič dvignili jadra. Zaplavala je kar v pristanišču in baje je bilo hladno :) Nekaj ostalih članov naše posadke je temperaturo vode poizkusilo popoldan naslednjega dne... tokrat prostovoljno in v kopalkah :) Morje je bilo res osvežilno, ne preveč mrzlo, prav toplo pa tudi ne (baje je imelo 18°C), tako da sem se po nekaj zamahljajih hitro povzpela nazaj na naš plavajoči apartma.





Prvi večer je flota Jadralnega kluba Prepih iz Ajdovščine, ki je štela 9 jadrnic zasedla pomol v PALMIŽANI na Paklenih otocih. Na pomolu se je zvečer razvilo druženje in poizkušanje primorskega vina, ki se je seveda spet končalo z neprostovoljnim kopanjem enega izmed jadralcev. Naslednjega dne smo si na otoku LASTOVO ogledali minsko polje, akumulator v morju in zanko na drevesni veji... res lepo... :) Brez tega bi bilo Lastovo še lepše kot je.


Skok nazaj v civilizacijo smo doživeli prek KORČULE - moja vsakoletna postojanka v zadnjih treh letih. Ampak zato nič manj zanimiva in lepa. Korčula je sicer majhno mestece, ampak ima zato toliko večjo dušo. Morska večerja v eni izmed uličic in jutranja kava ob obali posadki naše 'Mateje' nista ušli.
Zadnji večer smo imeli nekaj problemov z iskanjem primerenga sidrišča oz. marine, saj nas je bilo za zaliv na Biševu preveč, nekaj marin je bilo polnih in tako smo se šele v mraku privezali na ribiški pomol v zalivu na severni strani HVARA in upali, da ribičev danes ne bo. Nismo še dobro pojedli, ko so v zaliv pričele ena za drugo prihajati ribiške ladje... očitno jih nismo kaj dosti motili na njihovem pomolu.

Tako je potekalo naše vijuganje po Jadranskem morju, POT je bila res čudovita, polna smeha, dobirh šal in prijetnih ljudi. Čeprav smo se zelo trudili, da bi ujeli kakšno tuno za večerjo, nam ni uspelo. Smo pa zato z Lennyjem Kravitzem zvabili k nam delfine, ki so nam uprizorili veličasten ples.
Primorci so me spet prepričali, da so nek 'svoj narod', ki me vedno znova s simpatičnim naglasom in odprtostjo navduši, in če dodamo še simisel za humor, potem sta dobra volja in pravo razpoloženje zagotovljeni.