dezevno...

dez... ze cel dan dezuje... res fantasticen dan za ogled rimskega mesta Jerash. amapk glede na to, da sem morala biti popoldan ze v Amanu, kjer naj bi ob treh popoldan na avtobusni prevzela pozabljen anorak.

Zjutrej sem torej z deznikom, ki so mi ga prijazno posodili v hotelcku, odcofotala proti rusevinam. Po nekdajem mestu Geras z dznikom v eni roki in fotoaparatom s sposojenim `raincoverjem` v drugi sem se sprehajala mimo rusevin, medtem ko so na zelenem travniku cvetele rumene pomladanske rozice... verjetno so bile tam da so nadomestile sonce na nebu.. o njem namrec ni bilo ne duha ne sluha.

popoldan sem pa krenila proti Amanu.. direkt na avtobusno postajo kjer seveda ne duha ne sluha o mojem anoraku... potem v hotel, poklicem se enkrat soferja.. jutri jutri... ob 10 dopoldan sigurno.... ok.. bom torej jutri se enkrat poizkusila sreco...

medtem pa zunaj se vedno dezuje...

in jaz komaj cakam...



ne, ne! ne da grem domov...

komaj cakam da spet stopim na ulice DAMASKA!!!!! jutri jutri ce bo vse po sreci!!!

Wadi Rum

Ce sem bila navdusena nad Petro, potem ne vem kaj naj recem za Wadi Rum. Ampak ok, mogoce vam pa najprej napisem se kaj o storiji vecera pred odhodam v to magicno pokrajino.

Kot receno, s tremi mladimi beduini in nizozemcem smo se po vecerji napokali v avto, na poti mimogrede kupili pivo in nadaljevali proti `Beduin villagu`. Na koncu smo se tam tudi zaparkirali in zakurili taborni ogenj na dvoriscu Ibrahimove druzine. vas, ki jo je v 80ih postavila vlada v Jordniji da je tja naselila druzine, ki so zivele v jamah v Petri, je ena tistih s pravokotnimi ulicami in brezveznbimi betonskimi hisicami. Ampak ok, tam imajo otroci solo in odrasli mosejo, pa elektriko in se kaj, cesar v skalnih domovih niso imeli. Kljub temu, da so beduini hise dobili brezplacno, da imajo mladi na voljo tudi zemljo v okolici za gradnjo novih his, pa so stanovanja vseeno bolj ali ne podobna tistim v jamah> z malo oziroma brez opreme, `jogiji` na tleh, ki jih poljubno prestavljajo sem in tja in poleti spijo na dvoriscu. Na dvoricu so si celo sezidali dodatno sobo kjer imajo prostor za odprto ognjisce - imitacija jame, kot pravi Ibrahim - jame, ki jo tako on kot njegovi starsi zelo pogresajo. V zameno za selitev jim vlada dovoli delati v Petri brez davkov> prodaja spominkjov, prevazanje turistov na njihovih oslih itd... ampak se vedno, beduini ljubijo pucavo in ljubijo Petro. Tja grejo fantje vak dan samo da so tam, pa cetudi tisti dan nimajo namena kaj pretirano delati. tja gredo ko jim pase, zvecer, ponoci, kadarkoli. in vsake toliko casa gredo v pucavo in tam prezivijo nekaj dni, v miru in tisini, sami s seboj. Njihovo razmisljanje o zivljenju, njihov nacin zivljenja kljub hisam in vasi ostaja samosvoj in svoboden.

Ob toplem ognju in svezem zraku noci smo se zaklepetali in ker taksijev sredi noci ni bilo pa tudi nobenega uporabnega avta fantje niso nasli, da bi naju odpeljal nazaj v mesto, sva prespala kar tam, v eni od tistih novih beduinsksih prenocisc... v sobi brez pohistva, na jogiju in s toplo deko... ze po dveh urah spanja je blo pa itak treba vstat in hop v mesto, kjer sva ob 6 komaj ujela edini bus za Wadi Rum

Wadi Rum je pa svet zase! Fantasticna pokrajina, kjer se rdec puscavki pesek konca ob vznozju visokih skalnatih pecin. Gore, ki se dvigajo do visine 800 metrov in veljajo za plezalski raj. Ker se tega sporta se nisem lotila, sem pac ostajala bolj pri tleh in pri lazje dostopnih visinah. :)
Prvi dan smo prevozili del pokrajine in si ogledali nekaj zanimivosti, popoldan pa parkirali v enem od stevilnih beduinsksih kampov. Po soncnem zahodu nam je nas gostitelj beduin pripravil okusno vecerjo v velikem sotoru in nas ob njej zabaval s svojim prepevanjem in igranjem lutnje. v sredini pa seveda ogenj in na njem veliki cajnik s slastnim beduinskim cajem.

Naslednjega dne je po zajtrku velika vecina turistov zapusitla kamp. Ostali smo le trije - jaz in starejsi par iz ZDA, celo nas stari beduin je odsel v vas in se vrnil popoldan! Cakalo me je vse tisto, na kar sem upala od samega zacetka poti> mir, tisina, samota. Nasla sem vse to in se vec. Obcudovala sem res enkratno pokrajino, se brez pravega cilja sprehajala po pesku, zlezla na nekaj razglednih ploscadi in uzivala v neskoncnosti, ki jo je zaznalo moje oko. Lica sem nastavila vetru in soncnim zarkom, prisluhnila petju ptic in opazovala puhaste bele oblacke na modrem nebu, se zazrla v oranzkasto obarvane skale, zdaj v daljavi na drugi strani peska, nato tik nad mojo glavo, pa potem pod mojimi nogami. Po dolgem casu mi je spet upelo ujeti moj ritem, sprazniti glavo in ne misliti na nic. In obcutek kar traja in traja... danes zjutraj sem se za slovo se enkrat sprehodila po pucavskem pesku potem pa ze skocila na avto in nato bus proti severu Jordanije.

Ravno ko sem se zacela sprasevati o vsej moji sreci oziroma srecnih nakljucjih, ki jih na tej poti kar ne zmanjka, sem verjetno pozabila na malenkosti in na avtobusu pozabila vetrovko. Ker je bila stvar dovolj hitro opazena (s strani soferja avtobusa), jo bom vseeno baje da dobila nazaj. Jutri ali pojutrisnjem me bo vetrovka cakala na avtobusni postji v Amanu. ja, vseeno imam ocitno sreco, sam vsake tolko me je treba spomnit da vsa sreca ni cist samoumevna :)

Zaradi te nesrecne vetrovke spet rahla sprememba plana> danes sem odsla kar direktno v Jerash severno od Amana, kjer si bom jutri dopoldan ogledala rusevine starega mesta, popoldan pa sibam v Aman in tam pocakam vetrovko :) Glede na to, da sicer v Aman nisem imela namena it verjamem, da je bil pripetljaj z vetrovko le znamenje, da tja vseeno moram.

Sicer pa Jerash po nekaj turisticno naravnanih mestih Jordanije pravi preskok nazaj v pristen Bliznji vzhod> s poceni hrano ob cesti, stojnicami sadja in zelenjave, hupanju avtomobilov in smeteh po nedokoncnaih plocnikih... ampak mene to prav nic ne moti in mi je celo vsec. Sspet sem ena redkih (ce ne celo edina) turitka, hrana je spet poceni in vzdusje pravo. Tud kaplje dezja me niso zmotile (ven upam da se do jutra vsaj priblizno zjasni)... dokler sem itak se vsa blazena od vcerajsnjega miru v Wadi Rumu mi pa pomojm da nc ne more do zivega...

Petra

waaaaw.... sej sploh ne vem kaj naj napisem, ampak tale Petra je zakon! pa ne govorim le o tistih znamenitih kamnitih fasadah ampak o kanjonih, soteskah, vzponih po stopnicah s fantasticnimi razgledi po gorah... skala skala skala... v vseh moznih barvah, rumena, oranzna, siva, bela. ne vem od kod sem crpala energijo ampak kar skakala in letela sem po vseh tistih cudovitih stopnicah in skalah obsijanih s soncem, nad menoj pa neskoncno modro nebo. jutranje vstajanje se je splacalo ker sem res lahko dozivela nekaj tiste tisine in miru preden so prihrumele gruce turistov. mir v vrtincu skal, in na vrhu pri enem od temljev, ko se vedno znova zaves da je svet cudovit!
res sem cist navdusena nad temi skalami v Petri, mi je kar mal zal da si nisem zrihtala karte za dva dni. Jutri tako odhajam v Wadi Rum, se eno baje fantasticno pravljicno pokrajino, kjer bom dva-tri dni odrezana od sveta... upam da malo bolj v miru da koncno ujamem nekaj puscavskega miru. Petra je pac polna turistov, polna Beduinov. Ampak proti BEduinom nimam cisto nic. so cist simpaticni, komunikativni in kuhajo najboljsi caj. Tako da sem z veseljem danes klepetala z zenicami, z njihovimi hcerami, s sinovi in mladimi fanti, ki kruh sluzijo s prevazanjem turistov na svojih oslih. Ravnokar me ena taka skupinica skupaj z nizozemskim sopotnikom caka v lokalu na drugi strani ulice da gremo nekam v mir gledat zvezde in zakurt taborni ogenj...wiiii....
aja, in se ena lepa o Beduinih, ad si boste mal bolj predstavljali kdo so>

Strong as a desert,
soft as a sand
moves like a wind
forever free!

Ja, res se majo cist fajn in uzivajo tudi tisti, ki se vedno prebivajo v jamah - ti se imajo verjetno se najbolje, s spanjem na prostem, ko je nad njimi res samo neskoncno nebo posuto z zvezdami in okrog njih vrhovi gora...

Madaba & Kings highway to Petra

Jordanija... nocna voznja je bila, ce odstejem dejstvo, da smo startali eno uro prepozno kar ok... na meji seveda dve uri formalnosti... pregledat vse potne liste in vse kufre v busu pac traja. Ampak ok, prvi vtis o Jordaniji zelo pozitiven, s kombi-busom iz glavnega mesta v Madabo, tam pa dozivim en manjsi sok> po dokaj redkih turistih v Siriji je tukaj ves cas na vidiku vsaj eden... druga stvar so cene, ki so seveda po turisticno navite (ce jih priemrjam s Sirijo). Ko sem oboje sestela, sem se odlocila, da Jordanijo zapusti po najhitrejsi mozni poti (ko si ogledam nekaj nujnih stvari)

Ampak ok, v hotelu ze na recepciji naletim na enega tipa ki se ravno meni za turo do Mrtvega morja... zaradi prakticnosti se zmenva da greva skup - najameva taksi in soferja in ta naju je potem res lepo cel dan vozil naokoli in cakal in spet vozil... Najprej iz Madabe na Mont Nebo, potem do Mrtvega morja, kjer sva se za kratek acs namakala v rekorno slani vodi. Res smesen in nenavaden filing lebdeti na vodi, ko v bistvu sploh ne mors plavat. Ker se nama res ni zdel da bi placevala 15 E za dostop do plaze, sva se sla robinzona in francoza in sla k vodi na drugi strani ograje... se mi zdi da je bila odlocitev prava, ker ni bilo zive duse, zastonj je bilo pa se bolj pristno kot tisto kopalisce z dezniki in bazenom.
Ker pa to najino kopalisce ni imelo tusa, morje pa je res ekstremno slano, smo se kasneje ustavili se v termah. hudo!!! naravna savna v luknji v skali, z vonjem po fosforju, para, ki se dviga iz izvira in vroc naraven tus z majhne skalne odprtne nad glavo... pred luknjo pa slap, ki pada v kamnit bazencek nekoliko nizje. NORO! ko sem se navelicala savnanja, skocim se v bazen pod tus na masazo ramen, pa potem namakanje med muslimankami, ki tudi v vodi seveda ne pozabijo na svoja oblacila in rute.
vmes seveda se nekaj razglednih tock in od vseh 'zdravilnih ucinkov' sem totalno pozabila da sem na busu spala max 4 ure... zato po prihodu nazaj v Madabo se sprehod po mestecu in ogled cerkve z najstarejsim zemljebvidom Bliznjega vzhoda, ki je v bistvu mozaik... MOzaiki v Madbvi so fantasticni! mene so cist navdusl in kr zapakirala bi kaksno uno kovano mizico s fantasticnim drevesom na sredini. :)

Danes pa ze ponovno na poti... ceprav sem prvotno mela namen ostat v Madabi dva dni, sem plane zaradi prakticnih razlogov in ker sem popolnoma nepricakovano ze prvi dan videla vse, zaradi cesar sem sploh sla tja, pot nadaljevala proti jugu. Stvar v Jordaniji se pac zdi taka da je seveda najboljsi nacin potovanja avto, ce ga nimas najetega si obsojen na avtobuse,... sicer ce imas dovolj casa s tem ni nic narobe, ce bi pa rad kaksn dan prisparal, se pa vse mal zakomplicira in seveda postane mnogo drazje. Ampak ce zelis res videti vec stvari kot le glavne punkte, se vseeno verjetno splaca sezt mal globje v zep. In ceprav sem mela najprej namen v Jordaniji obiskati samo tri punkte> Mortvo morje, Petro in Wadi Rum, sem plane spet spremenila. Danes zjutraj smo se z nizozemcem Georgem in enim avstralskim Cehom odpeljali v taksiju po King's Highway proti Petri. Vmes smo se razgledali nad dvema fantasticnima kanjonoma, si ogledala grad v Karaku (se eden od tistih z ogromnimi kamnitimi oboki, skritimi sobami, kletmi in razglednimi ploscadmi) in poceni jedli nekje ob cesti - ker ja, v turisticnih krajih so cene res navite in cist evropske... v lokalni restavraciji ob cesti smo pa se zmer dobil okusno kosilo za 1,50 evra.

Proti veceru smo torej prispeli k preddverju Petre. Komaj cakam, da se jutri ob soncnem vzhodu zapodim med njene templje in kamnite soteske. ampak treba bo zgodaj vstat da se ze na vhodu ne zaletim v eno od turisticnih skupin.
btw... v Madabi sem srecala prve slovence na poti... celo grupo nekih romarjev pomojm, in vsi so mel rdece kape... :)

na poti v Jordanijo

Tako, zaenkrat imam Sirije dovolj.. dalec od tega da sem se je navelicala , se dlje od etga, da sem videla vse, ampak glede na preostanek casa in moje zelje, se je treba kdaj cemu tud odpovedat.. v dobro cesa drugega...

Danes sem bila na slovitem Qalat`al Hosn oziroma Krak des Chevaliers v okolici Hame - ogromen grad, ki je, tako kot marsikaj v Siriji, prehajal iz enih do drugih lastnikov tako kot celotno okolje. Ta grad velja za enega najbolje ohranjenih k\gradov krizarjev, ki so ga nato seveda zavzeli arabci in okrog njega zgradili se eno obzidje, tako da gre zdaj skorajda za grad znotraj gradu. mene so cist navdusli ogromni prostori polni velikih kamnitih obokov, kjer se pocuti clovek res tako zelo majhnega... prav nic vecja nisem bila na vrhu visokih obrambnih stolpov, kjer sem se kar mal ustrasla sunkov mocnega vetra (zares mocnega! - mislim da v Sloveniji bi ob takem vetru zaprli dostope na nezavarovaen ploscadi). se dobr da nism pr tanajbl suhih in lahkih in me vsen ni mogu odpihnt med zelene grice Sirije. Ja, to je se eno presenecenje zadnjih dni. ne vem zakaj, ampak jaz sem imela v glavi da je Sirija bolj ko ne ena sama puscava. kako zeloooo sem se motila! Kar sem je do zdaj videla bi samo za Palmiro in morda notranjost lahko rekla da to drzi. tu pa povsod naokoli zelena polja, polna zita, pa sadovnjaki in nasadi oljk. kamor seze oko, vse zeleno, zeleno zeleno - mam prav rada to zeleno :) le tam na koncu se zeleno spremeni v hribovje, ki ga redko porasca nizko drevje in grmicevje. v soncu se ziva zelena barva kar blesci in res je cudovito. ne pretiravam!

no ampak da se vrnem k zacetko danasnejga posta. danes tocno ob polnoci naj bi se na busu odpeljala direktno v Aman, prestolnico Jordanije. iz amana mam namen tud prav tako hitro krenit se malo bolj na jug, v eno od manjsih mestec, od tam pa v resnici zacnem odkrivati to drzavo - ki pa naj bi resnicno bila bolj puscavska... v Sirijo se pa vrnem na koncu se za zadnjih neakj dni tavanja po Damascu, tako da tole niti ni popolno slovo od Sirije, sam vmes bom skocila k sosedom na dopust :)

pa se to> da se en obste razvadl ker sem bla v zadnjih dveh dneh tako zelo pridna z mojimi posti... morm zabit cajt tm do polnoci v enem majhenm kraju kjer se nc kej posebnga ne dogaja, se ta pravega souqa (trznice) nimajo in sem vse ulice ze 5x obhodila, povecerjala (in mimogerde ponovno naletela na Nizozemca iz Pamire - ja tud Sirija je majhna), si prvosla sladico (ja tuki so vse tko dobre da se jim res tezko uprem), pa potem se sveze stisnjen sok iz pomaranc - mnjaaaamiiii... ja, res mi ni hudega :)

hamam

torej... ko sem ze hotla zapustit net brez osvezitve bloga, ker enostavno stvar ni delala, se mi vseeno ob zadnjem poskuso posrecill bravo Sirija!

trenutno sem v Hami, se enem mestu v Siriji. in pred kako uro sem se vrnila iz hamama... zanimiva izkusnja morm rect.. ce sem morda pricakovala miren prostor, kjer se zenske posvecajo sproscno umivanju in pocitku, sem ibla zelo presenecena. v tisem malem hamamu sredi hami me je namrec presenitilo vrescanje in glasno govorjenje. v bistvu bi glede na razpolozenje haam - javno kopalnico - se najlazje priemrjala z nasim letnim kopaliscem. s to razliko da v hamamau ni bazena in da je ob dolocenih urah vstop dovoljen zenskam, ob drugih urah pa moskim. izjema so majhni otroci, ki se seveda lahko pridruzijo komurkoli. in potem je tu se hrana in pijaca in nisem jim uspela dopovedat da sem sita in sem mogla spet iz vljudnosti jest neke sicer zelo okusne piskote in piti kokakolo... ker nisem mela pojma kaj naj tam sploh pocnem in kako s\vse skup poteka, in ker nobena ni znala anglesko, sem mela kar mal problemov in verjetn sm zgledala prov zares smesno in tud pocutila sem se ko marsovc na zemlji... no ok, pa mi je vsen uspelo ugotovit kaj naj bi bila savna in zakaj so mi ob vstopu v roke porinili zajfo, malo krpo in skledo. tam v eni od manjsih temnejsih sob (kli za razliko od ostalih ni modernizirana z elektricnimi lucmi) sem nasla svoj mir, svojo pipo s toplo vodo in star kamnit `ceber`. ma je blo prov fino! in bi kar tam sedela in sedela, ampak nisem bila dolgo sama... ze je bila guzva pri pipi, me je pa ena od gospa prosila, ce jo zmasiram po hrbtu. ob prvem zacudenju sem seveda z veseljem privolila in morm rect da mi je blo prov zelo zelo fajn se it maserja tam na kamnitih ploscicah hamama. in morda sem koncno lahko nekomu vrnila za vse tiste piskote in caje in ne vem kaj vse kar mi tu vsi ponujajo...

Dead Cities & Aleppo

... medtem ko v internet kafeju cakam, da mi `sef` sprazni polno kartico fotografij, se spet malo spomnim na moj blog...

Kot receno smo se vceraj z mednarodno druscino odpravili na izlet v okolico Aleppa. Najprej zgodaj zjutraj do trdnjave Simeon, in ker smo bli zjutraj cist prevec pridni smo bili tam eno uro preden se trdnjava sploh odpre... ker se nam ni dal ravn stat pred vrati, smo sicer naredil en krog okol obzidja in z visine pokukali za ogromne zidove, potem pa smo se napokali nazaj v nas modri kombi (s soferjem seveda) in krenili proti mrvtim mestom nekoliko juzneje. Vmes obvezen pit stop za kavo in ze smo vijugali po ozki cesti mimo nasadov oliv. Prvo `Mrtvo mesto` me je cist navdusilo... pokrajina me je skor spominjala na nas kamniti kras, polja oljk, ampak tukaj so med temi oljkami na rdeci prsti se kupi ogromnega kamenja, in ne le majhne kamnite ograde. in ti kupi kamenja ponekod se vedno stojijo tako kot so jih pred stoletji postavili bizantinci... cela mesta, ki so nekoc zivela, potem pa bila iz nepojasnjenega razloga zapuscena in danes rusevinam druzbo delajo oljke, koze, ovce, kaksen domacin in seveda turisti. Neskoncna mesta, kjer bi lahko taval in taval. Drugo tako mesto je se nekolk bolj ohranjejno, ali pa samo tako izgleda glede na to da je urejeno, da med stavbami ni nasadov oljk, da so poti urejene in postavljene celo informacijske table. nekdanja gostilna, cerkev, terme... kar predstavljala sem si dogajanje pred stoletji, tisocletji... kamnite hise in med njimi ozke ulice, ki se vzpenjajo na hrib, trgovci na majhnem trgu, bogata druzina, ki je prebivala v veliki nadstropni stavbi na vrhu hriba, pa gostilna, kjer so v zadnjem prostoru konji cakali svoje gospodarje... med sedenjem na enem od tistih nestetih kamnov, ko me je grelo `pomladasko` sonce, sem domisljiji res pustila, da je ustvarila svojo zgodbo preteklosti :)
zadnji kraj je bil Apamea, sicer precej podobna Palmyri, ampak z veliko ve ohranjnimi kolonami stebrov, ampak zato toliko manj ohranjanih stavb iz helenisticne dobe.

Danes sem se predvsem sprahajala po Aleppu, ker imam to smolo, da so v torkih vse stvari *citadela (utrdba) in nekaj `muzejev` zaprti, bom tu ostala se jutri, da si pogledam se to. Danes pa sem zato najprej naletela na labirint cudovitih, takrat se praznih ulic, na nekdanjo madraso, kjer se ucenjaki se vedno s Koranom v rokah sprehajajo med stebri in se citate ucijo na pamet, popoldan pa sem dobila povabilo v se eno mosejo... 85 let staremu muslimanu z dolgo belo brado, debelimi ocali in belo cepico na glavi pac nisem mogla reci ne... sele kasneje sem ugtovila, da je bil tisti mladenic s prav tako kapico in dolgo sivo haljo mujezin, ki se je po klepetu povzpel po stopniscu in odpel klic k molitvi... moseja se je pricela polniti in mene so s dolgo haljo (kar je za turistke obvezno) in ruto na glavi `skrili` v zadnji del moseje. ampak do konca vseeno nisem pocakala, ceprav sem dobila tudi povabilo na vecerjo... ce bi tukaj sprejela vsa povabila na caje, kave, domove, klepete v parku bi pac ostalo samo pri tem in v bistvu potem ne bi mela sploh casa karkol drugega pogledat.

evo, upam da so fotke gotove.. ampak videli jih boste pa vsen seleko se vrnem...

iz Palmyre do Evfrata

ok... najprej bom pojamrala nad temi internetnimi povezavami k so rekordno pocasne in nezanesljive in si z njimi bolj pocas pa le deloma lahko pomagam... grrrr.... traja sto let da se odprejo...

Ne vem vec kaj sem nazadnje pisala, pa ceprav je blo to sele tri dni nazaj. tolk stavri se dogaja, da ne morem verjet da je to sele prvi teden. Ampak verjetno sem ostala nekje v Palmiri... No v glavnem Palmira je bla cist spektakulrana tud v zgodnjem jutranjem soncu. sem samo sedela in uzivala na enem od templjev in na soncku ter pozabila na cas... wiiii!!!!!
Sicer je bil plan da s spopotnikom, ki sem ga srecala na busu v Palmiro ujameva soncni vzhoda, ampak ga v bistvu niti ni blo ker so bli oblaki tam kjer je vstajalo sonce, ampak vsen je bilo lepo... samo biti tam in nikogar drugega naokli, pa mir.. in potem, ko se je sonce pricelo kazat izza oblakov je bilo enoastavno fantasticno vse skupaj.
Popoldan sva se sprehodila se na grad in na poti nazaj mimogrede sprejela povabilo druzine, ki je imela na bliznjem `travniku` ravno piknik... okusen caj, na zalost pa premalo zananja angelscine da bi se kaj konkretnega domenili. Tukaj je pac tako da vsak dan prejmes nesteto povabil na kavo ali caj, ali v trgovino, ali domov, kamorkoli pac. obcasno pac kaksneag tudi sprejmem. prijaznost in odprtost ljudi me preseneca vsak dan znova. In njihov caj, sicer zelo sladek in turska kava, kot bi ji primesali se nako zelisce... v steklenem kozarcku, na pogrnejni dekci, ob dveh mladih materah z rutami na galvah... fajn fajn

naslednejga jutra sva skupaj z nizozemcem odsla proti Evfratu, ko sva v Deir ez zuiru izstopila na postaji najprej kontrola in popis potnikov. brez kaksnih pomislekov so me takoj po ogledu sopotnikovega pasusa proglasili za gospo Van den nevemkajze in sem mogla posebej razlagat da ne nisva porocena in ne jst nism iz iste drzave :).. in potem oni brsat celotno tisto vrsto z mojimi napacnimi podatki v veliki knjigi...
No amapk po ene pol ure cakanja in popisovanja sva uspela priti v mesto in najt prenocisce. Deir ez zur pa cist nova Sirija, z zivahno trznico sadja in zelenjave, ljudmi ki komaj cakajo da ti lahko stopijo pred fotoaparat, ampak vsi tako ocitno pozirajo da kakih hudo dobrih fotk ravn ni...
Zvecer sem ob pohajanju ob Evfratu videla enega lepsih soncnih zahodov, tako da je bil dan ze skorajda popoln, ampak vseeno se je najdla se smetana za na vrh.
Ob vecerji sva dobila povabilo k eni druzini, kjer naj bi neko dekle se ucilo anglescino. OK, pa sva sla, v stanovanje ob glavni ulici, tam pa vsa familija: mama in tri hcerke, pa dva sinova, pa stric, ki naju j etja pripeljal... in smo klepetali... no ja, v bistvu vsen bolj krilili z rokami, ker tista anglescina ni bla ravn prvovrstna. ampak vsen super izkusnja, en mali pobic, Muhamed (itak) star 4 leta je bil cist navdusen in mi je ful zagreto razlagal se danes ne vem kaj vse... zal zal... nisem razumela niti besede, ampak ok, mi je dal lupcka in je blo vse ok :)

danes pa sem jaz navsezgodaj na vlaku zapustila Dar ez zuir in se pripravila na prvi dan, ko bom resnicno sama na poti.. in glej glej... takoj ko stopim v hotel v Aleppu se zaklepetam z nekim starejsim avstralcem, pa potem se en italijan, pa se en anglez, pa nizozemec, pa japonka... in evo... spet nimam casa da bi bla res sama... amapk zaenkrat se se ne pritozujem. V bistvu mi je zlo fajn da sm naletela na to kompanijo k si bom ojutri delili taqksi do enega gradu, pa nekih rusevin. sicer bi me vse skup prslo zlo drago, zdej pa ne sam da mi ni treba nc organizirat ampak bo tud precej ceneje. tko da, jutri spet zgodnej vstajanje, potem pa si privoscim en dan zase... z zgubljanjem po ulicah, tavanjem in uzivanjem.

Danes smo se precej zabavali v malo vecji posadki med sprehodom po Souqu (trznici), spili caj pri enem od trgovcev, se malo zgubljali, trgovali in se pomenkovali... Vec odkrivanja Aleppa torej pojutrisnjem, ko vecina danasnje kompanije zapusti mesto...

Damask - Palmyra

evo, sedaj se sele resnicno pocutim da sem spet na poti. Ko sem danes dopoldan z nahrbtnikom na ramah hodila po takrat se dokaj praznih ulicah starega Damaska, na Bob Touma pocakala taksi in se odlpeljala na avtobusno postajo. Se vedno ob tem pogresam znanje jezika... vrjetn prvic v zivljenju dejansko tud uporabljam tistih nekaj `lingvisticnih strani` v Lonely Planetu (ki so pa res zelo zelo skromne)

Pa ker sem Damask prejsnjic tako na hitro odklenkala, mu bom sedaj namenila se kaksn odstavek. Skratka, tistega mojega prvega vecera v Siriji je brat mladoporocenca poskrbel za odlicno vecerjo, ki so jo prinesli na dom in v eni kletni sobi hise smo jo z uzitkom pojedli... v Sirijskem stilu seveda: riz, piscanec, jogurtov preliv, arabski kruh, pa neke solate, ocvrtki...alkohol pa je seveda nadomestila coca-cola, ampak nic za to, Arabci in Italijanke so ocinto tega navajeni in so poskrbeli za nekaj pevskih vlozkov.. takih priblizno kot jih pri nas zasledimo po litrih popitega piva ali vina :)
Naslednjega dne sem se ponovno zgubljala po starem Damascu, si sla ogledat tud Narodni muzej, kjer je glavna tema seveda arheologija, pa potem da sem nekolk potesila mojo bolj etnolosko naravnanaost se Kazam palace v centru, ki je pac bila v rabi muslimanskih druzin, zato temu podobna delitev prostorov itd. Sicer to zame nic pretirano novega, pa vsen je palaca ogromna in se je splacal.

Drugac pa Damask res mesto raznolikosti, med minareti in dzamijami se skrivajo grske ortodoksne cerkve, mini `kapele` z Marijo in Jezusom, judovski predeli... vse to znotraj starega mestnega jedra, vse to vsi sprejmejo in skladno zivijo.

Ker je Damask in tudi njegova okolica mesto, kjer bi lahko prezivela se kar nekaj dni, sem se pa vseeeno odlocila, da to storim na koncu (ko bom videla koliko casa mi je preostalo za zgubljanje in tavanje po ulicah). Tako sem se danes dopoldan odpravila proti Palmyri in evo mene, tukaj sem. V popoldanskem soncu sem na hitrico sla obcudovat rusevine rimske naselbine, kej vec o zgodovini si pa preberte v knjigah :). U galvnem ful ful lepo, modro nebo s komaj opaznimi belimi oblaki, sonce ki se spusca za hribom in rumeno obarva dolge kolone rimskih stebrov... fantasticno! jutri si grem vse skupaj ogledat ob jutranjem soncu, ampak glede na to, kako me je ze danasnji sprehod tja navdusil se zna zgodit, da bom vandrala tam naokoli se tudi popoldna in zvecer. Navdusuje me tisti obcutek velikega mesta, ki je nekdaj bilo, pa ga ni vec. Velike civilizacije ki pridejo in grejo. ponavlajajoc vzorec tega planeta... in ostane le rusevina, le spomin...

Salaam!

Damascus, Syria

... wiiiii.. pocas zgleda da dojemam da sem spet na poti...
Sirija, Damask.. trenutno sedim v enem kofi shopu, tipkam na laptop Italijanke, ki se je danes popoldan porocila s Sirijcem... in zvecer imamo vecerjo v hisi, katere lastnik je ta Siriijec... ok, kako sem pristala v hisi, polni Italijanov, ki se tu ucijo Arabscino? na letaliscu v Istanbulu me je pred vkrcanjem na letalo ogovoril nek tip, lastnik turisticne agencije v Damasku... po nocnem pristanku v Damascu se je izkazalo, da ima njegov brat hiso, v kateri oddaja sobe turistom in studentom. Prvo noc so me gostili brezplacno, potem pa sem se zaradi prijaznosti in 'dobrega spirita' odlocila kar ostati dva dni v krogu treh Italijank in enega profesorja zgodovine in arheologije iz Buenos Airesa.... svet je majhen, Damask pa cudovit.

Danes sem se predvsem zgubljala po ulicicas starega mesta. Navdusile so me cudovite disave zacimb, posusenega cvetja in dobrot na trznicah, uzivala sem ko sem se namenoma izgubljala v ozkih prehodih, ulicicah in ulicah... super super supeer... tavala sem brez cilja in konca, isckala koticke, ki so me navdusevali in mi lepsali trenutke, bosa sem z ruto na glavi pred eno od malih mosej cepela na perzijski preprogi in opazovala dogajanje. samo oazovala. V najvecji in jnabolj fantasticni moseji v mestu sem na marmornih ploscicah velikega notranjega dvorisca opazovala otroke, ki lovijo balon, ze v naslednjem trenutku pa pred menoj naredi mimohod skupina starejsih domacink, ogrnjenih v crna pregrinjala.... in ne morem drugega kot da sem enostavno vesela v tistem trenutku, na tistem kraju, s soncem obsijanimi arkadami nad menoj, nad njimi pa modro pozno popoldansko nebo.
in potem spet mimo vseh trznic in trgovinic, pa delavnic, kjer s ponujenim kozarcem caja opazujem gospoda pri brusenju nozev...

Ja, fantasticno je in Sirija je bila za umiritev pravi kraj. Kljub dnevnemu hitenju in mnozici ljudi na ulicah.

ja, jst mislim da se bom mela lepo tele tri tedne...
Toliko na hitro, ker sem ob druzbi za mizo mal asocialna... sam tolk da vas ne bo skrbelo zame ;)