Quilotoa

Za zacetek se se malo posvetim Otovalu: v nedeljo zjutraj sva z Nadine najprej opazovali procesijo s ''kristusom'' na oslicku in zenicami v tradicionalnih oblekah z zelenimi vejami in koruzo v narocju, spredaj seveda zupnik z ministransti, tam nekje na sredi pa orkester. Po tem kratkem dnevnem uvodu pa sva se odpravili na turo po okoliskihi vaseh. V bistvu sva si v vsaki vasi ogledali po enega obrtnika pri delu. Tudi tokrat je bilo ful zanimivo, prizorcki v malih hisicah in dvoriscih so bili spet idelani za kaksno dobro fotko. Ob opazovanju dela in lepih izdelkih se spet nisva mogli upreti nakupovalni mrzlici. V nedeljo popoldan se zadnji obsik trznice v Otovalu, po kateri bi se kar sprehajala in sprehajala Vse tiste barve, pa ljudje, pa vedno kaj novega zanimivega. In spet sem si dokazala, da se s te trznice ne morem vrniti brez cesa novega. Zvecer sva med sprehodom po mestu naleteli na zanimivega tipa iz Kolumbije, ki je bil sicer rojen v Quitu, in sedaj pravi da je doma tam, kjer se trenutno nahaja. S klepeta na ulici smo se prestavili v bliznjo diskoteko in ob 10 zvecer je bil tam ze pravi zur. Z Nadine seveda takoj v akcijo, glede na to, da sva bili edini turistki, sva bili seveda tudi najbolj zanimivi. Meni pa je bilo zanimivo to, da so lokalna dekleta tudi v diskoteko prisla v svojih nosah, dolgih crnih krilih, belih cipkastih bluzah in ruti prek ramen. Tipi pa seveda z dolgimi crnimi lasmi, na temenu spetimi v cop - in ja, nekateri zgledajo zelo zelo dobro. No skratka, zabava se je zacela, ob nekaj odlicnih plesalcih pa se je koncala ze ob polnoci. Na zeljo smesnega in hrati zanimivega tipa iz Jamajce so za nas, zadnjih nekaj plesalcev zavrteli se dodate tri komade.

Na zalost sva imeli obe z nadine plane za ponedeljek zjutraj. Medtem ko je Nadine odsla v hribe v okolici Otovala, sem jaz na zalost morala obrniti svoja jadra proti jugu.

Iz Otovala z vso saro po cudoviti panoramski cesti v Quito, po Panamericani med vulkanskimi stozci v Latacungo. Iz Latacunge pa v Quilatoo. Quilatoa je v bistvu jezero v kraterju nekdanjega vulkana. Ko sem popoldan prispela tja, je bil krater prekrit z gostimi oblaki. Ampak OK, itak sem imela namen vsaj eno noc prespat v majhni vasi na vrhu kraterja. Popoldan in zvecer sem si zapolnila s klepetom z ostalimi popotniki: smesnim Francozom ki hiti okoli sveta (v bistvu laufa iz mesta v mesto) in zanimivim starejsim parom iz Kanade, ki ze 35 let vsako leto nekaj mesecev potuje z nahrbtniki po svetu. Zjutraj nas je pricakalo modro nebo in sonce. Zakon! In laguna tam doli na dnu kraterja je fantasticna! Zeleno zeleno zeleno... svetlo temno, svetlikajoce, migajoce... zeleno zeleno zeleno... Cudovito!!! Odlocila sem se za skoraj 5urni sprehod okrog kraterja. Vso pot sem imela priliko opazovati cudovito pokrajino. Na eni strani pod menoj veliko zeleno jezero, na drugi strani pa odprti pogledi prek siroke doline, posejane s pasovi zelenih in rjavih pasnikov in obdelovalnih povrsin. Res ful ful lepo, gori doli po robu, dokler se nisem navelicala hoje navzgor in sem enostavno zavila po poti navzdol. Cez nekaj casa sem pristala direktno na dvoriscu ene izmed familij, ki je na vrecah krompirja ravno jedla kosilo. Nekaj casa sem posedela na njihovem dvoriscu z razgledom na jezero, oni pa so zelo ocitno zeleli oddati svojega najstarejsega sina. Izgovor, da imam fanta je bil dovolj. Sicer pa so me v tem hribovskem predelu presenetili neakteri ljudje in predvsem otroci. Na videz delujejo sicer zelo prijazno, se nasmihajo in pozdravljajo, ko pa se nasmehnes nazaj takoj izkoristijo priliko in zelijo 'un dolarito' ali 'un regalito'. Popoldan sem se spustila se na dno kraterja, prav do jezera, ki pa seveda potem, ko si ga enkrat videl od zgoraj, spodaj ni tako zelo poseben. Za pot navzgor sem si izbrala lazjo varianto - na hrbtu mule, in mula ni mula ce ni trmasta. Ni ji bilo ravno v interesu sodelovat pri tej druzinski ekonomiji. Dvakrat bi kmal poletela z njenega hrbta, ampak na sreco mula ni konj in ne dvigne svoje riti tako visoko.

Danes zjutraj sem se s Kanadcanko sprehodila po okolici in nekje na poti naju je ustavila deklica z bratcem na hrbtu. Pogovor in idelna priloznost za fotko... seveda, in ne samo to... Povabila naju je z njo do pasnika z ovcami. Z velikim veseljem seveda sva takoj za. Z 12letno Herlindo in njenim 9 mesecnim bratcem Danijem smo se torej spustili navzdol do staje z ovcami. Se prej je Herlinda odvezala presica s kola pod drevesom in ga prestavila nizje v dolino. Nato je v staji z ovcami vsaki posebej zavezala vrv za zadnjo taco. Nato pa gremo, odpret stajo, ovce pa do bliznjega travnika z grmicevjem. Tam je zabila v zemljo nekaj palic in nanje privezala svoje ovce. In ja, brez skrbi, nisem samo stala tam in fotografirala. Za strike sem vlekla ovce do kolov, jih podila nazaj na pasnik ce so usle in ja.. bilo je prav zabavno. Se mi zdi da sem prvic v svojem zivljenju podila ovce pred seboj... hehehe... in res si nism misla da bom to kdaj pocela tam nekje visoko v Andih. Za konec naju je deklica povabila se pogledat hiso, kjer stanujejo, potem pa smo se poslovaili. No ja, se zmenili smo se da ji poslem nekaj slikc in seveda, na koncu je zelela 'un dolarito'... ampak ona si ga je pa zasluzila.In s tem nekako se je zakljucila tale hribovska dogodivscina. Z busom sem se nato spustila do najbilizjega vecjega mesta. Trenutno sem v Latacungi, ampak zamo prehodno. jutri zjutraj grem v Ambato in od tam spet nazaj v hribe, v Salinas.