Trinidad

Trinidad, za all inclusive resortom Varaderom na severni obali vsekakor za marsikaterega turista najbolj obiskano mesto na Kubi. Center mesta, ki je pod zascito Unesca je fantasticen. S pisanimi kolonijalnimi hisami, belimi ograjami, cerkvijo sv. Trojice (Trinidad je Sv. Trojica) in stopniscem, ozke tlakovane ulice in zvoki glasbe z vsakega vogala. Ampak Trinidad so tudi turisti. Veliko turistov, vec kot domacinov. In so domacini, ki stalno nekaj prosijo in prodajajo. Trinidad je pac turizem. Zato sicer nic manj lep, pa vseeno ni ravno kraj, kjer bi se jaz dolgo zadrzevala.

V Trinidadu sem se enega dne odpravila s staro lokomotivo v Valle de Ingenios. To je rodovitna dolina, kjer so nekdaj na veliko gojili sladkorni trs, glavno izvozno blago Kube. To je dolina, v akteri je delala velika vecina suznjev iz Afrike. Suznjev ze dolgo ni vec, tudi plantaz sladkornega trsa ne, ostaja pa tam na sredi doline 44 metrov visok stolp z odlicnim razgledom. V casu plantaz in suznjev ga je uporabljal lastnik plantaz za nadzor svoje 'delovne sile' sedaj pa se tja vozijo turisit z vlakom in avtobusu. Se vedno pa se da poizkusiti 100% sok sladkornega trsa - sicer ful sladko, amapk okusno (btw. Kubanci dejansko vseeeee jejo sladko). Izlet je bil prav zanimiv, ze sam vlak, tak, ki se vedno pravi CU-CU, s katerega se kadi gost crn dim, tak, ki ga je potrebno vmes dvakrat ustaviti da ga nafilajo z vodo iz potoka. Ustavi se tudi kadar se na progi pase govedo ali radovednost pase kaksen konj. Na podezelju ljudje seveda ekstremno prijazni (no sej tuki so v mestih tud). Povabili so me v dve hisi, cisto tako, da so mi pokazali kaj vse imajo. In brez skrbi, imajo in elektriko in vodo, in udobne gugalne stole, ki so obvezna oprema v vsaki hisi, pa mikrovalovne pecice v kuhinji, televizijo seveda tudi. Drugi pac imajo nekoliko manj, ampak zato niso nic manj zadovoljni in gostoljubni, cetudi imajo le dve mali leseni sobici z gugualniki in majhno televizijo v 'dnevni'. Po stenah pa povsod obvezne fotografije druzinskih clanov, tistih, ki so se v Kubi in tisitih, ki so se porocili v Evropo (predvsem hcerke) ali odsli kam drugam.

En dan v Trinidadu pa sem izkoristila za skok na plazo Ancon, baje eno najlepsih plaz na juzni strani Kube. Pac se ena dolga pescena plaza s kristalno cisto, modro-zeleno karibsko vodo, ki je bila kljub vetru mirna, brez enega samega vala. Ceprav nisem ravno oseba, katere smisel pocitnic je polezavanje na plazi, je pasalo, tudi kokos, ki je zgleda da edino sadje, ki ga lahko dobis brez problema, je bil odlicen. Najbolj adrenalinska pa je bila voznja na plazo in z nje. Ko smo skupaj z enim parom iz Anglije ob cesti cakali bus, nam je ustavil tovornjak in nas za 1USD peljal na plazo. In tovornjak ni tak, v katerem se usedes k soferju ampak ima na prikolici ene take provizoris zelezne klopi, pa neko se bolj provizoris lojtro da spelzas gor. Bilo je zabavno in ko smo se vracali s plaze, smo morali izstopiti pred centrom mesta, saj policaji ne smejo videti, da se turisti vozimo s takimi prevoznimi sredstvai, ki so namenjeni kubanskim delavcem. Ampak hej, pacali smo 3x manj kot za bus in 5x manj kot za star taksi. Vem, se zmer smo placali turisti vec kot doamcini, ampak to je pac Kuba, ampak o tem pa drugic...

Sicer pa, vrnila sem se v Cienfuegos... tuki je pac tko zlo fajn :) in glede na to, da nimam casa precesat cele Kube, oziroma bi vse to naredila zelo na povrsno in na hitro, bom raje malo uzivbala tukaj...