ekvadorska selva prvic

Uspesno sem prestala prvo dogodivscino v ekvadorskem tropskem gozdu oz. selvi. Aja, po prejsnjem postu je nepricakovano prislo do spremembe plana. V termah smo namrec srecali nekega avanturisticnega vodnika iz Bañosa in stvari so se malo zasukale. Z Nadine sva ostali se en dan v Bañosu in z Matteom oz. Matthewom iz Alaske, ki sva ga srecali ze na busu iz Cuence naredili en obhod po planoti nad mestecem, ki se je izkazal za prav prijetnega. Ampak nisva zato podaljsali najineg bivanja. Razlog je bila v bistvu selva. Vodnik Milton nama je namrec kar tam v bazenu predstavil njegov potep v selvo in slisati je bilo zanimivo. Tako smo v sredo zjutraj odrnili na pot. Najprej z enim busom do Puya, tam v trgovino po hrano in vodo za tri dni, pa naprej z busom do odcepa za malo vas sredi selve. Vse skupaj je ze na zacetku delovalo zalo zanimivo saj ni dajalo vtisa organizirane ture, vse smo se zmenili sproti in z Nadine sva bili edini turistki. V vasi smo se nastanili v cabañah lokalnega vodnika, ki nas je naslednja dva dni spremljal po selvi. Za uvod v zivlejnje v selvi in za zascito proti zlim duhovom sva seveda takoj prejeli svojo porcijo poslikave obraza in ramen - obraz samo zacasno, na ramenih z barvo, ki ostane tam nekej 8 dni (ja, se vedno imam rozico na levi rami). Popoldan smo imeli uvodni sprehod skozi selvo.. po blatu in vodi mimo zanimivih dreves (ena izmed njih recimo 'hodijo') do reke, kjer smo se okopali v osvezujoce hladni vodi. Zvecer sta nama Milton in Irir pripravila 'maito', ribo, ki jo skupaj s cebulo, papriko in nekaj zelisci zavijejo v ogromen list, odtrgan direktno iz selve, in specejo na zaru. In ceprav naceloma ne maram rib, je bilo okusno in mislm da sm se dokoncno premislila glede mojega nejedenja rib.
Naslednejga jutra sva se prebudili v kljub dezevni noci dokaj lep dan. Po obilnem zajtrku (tokrat se mi je se uspelo izogniti rizu za zajtrk - ja, tukaj je riz za zajtrk nekaj najbolj navadnega). Pridruzil se nam je se Luis, Ekvadorec iz Quita, ki ze nekaj mesecev zivi pri druzini Irira (preucuje hrano Achuarov) in odrinili smo v selvo. Obvezna oprema gumijasti skornji in maceta. Ze po dveh urah hoje gori doli smo prisli do cabañe (no v bistvu ta cabaña ni imela sten, samo streho in dvignejno lezisce), kjer smo tega vecera spali. Waw.. divjina brez elektrike, brez vode, naokoli sama selva. Ker je bil dan dolg smo se nekoliko kasneje odpravili v bliznjo vas, kjer nas je prijazno sprejela zenica blizu 100 let Luz Clarita Sanchez in se nekaj. Ujeli smo jo ravno pri izdelovanju glinene posodice. Eden izmed vnukov (ali pravnukov?) je takoj skocil na najvisje drevo v blizini, odsekal eno izmed vej, ki je na dvorisce priletela z vsem svojim sadnim bogastvom. In smo izmenjali.. svincnike za sadje in ne vem kdo je bil bolj vesel, oni, da imaj v gosteh gringote ali mi ki smo jih srecali. Z bliznjega drevesa se rdece barvilo in abuelita je s poslikavo zascitila sebe, najmlajsega vnuka (ali pravnuka) in seveda nas pred zlimi duhovi selve. Zvecer so nama spet postregli z okusno vecerjo, ob zanimivih zgodbah obeh vodnikov pa niti opazili nismo, kdaj smo spili vse zganje iz sladkornega trsa. Spanje na lesenem podestu pod mrezo proti mrcesu ni bilo ravno udobno, ampak se mi je uspelo dovolj naspati, da sem se vesela zbudila v novo jutro. Po zajtrku (tokrat sem bila tudi jaz delezna sklede riza) smo se spet odprvili na pot. No ja, tokrat ta pot ni bila pot, saj je Irir sproti ugotavljal, kam zaviti na razpotjih. Ampak bilo je zanimivo. Bili sva prvi turistiki, ki sta prespali v tisti cabañi in prvi, ki sta hodili po tej poti (poskusna zajcka bi se reklo) in zadovoljni smo bili vsi. Zgodaj popoldan smo prispeli do lagune s krokodili, ki pa so bili seveda vsi skriti. Nadaljevali smo do reke in preko nje naprej do se ene vasi, se nekaj svincnikov v roke otrockov, slikca in gremo naprej. Po hlodih cez mocvirje, ki mu kar ni bilo konca...kdor pade v vodo da za pivo... en kup adrenalina se za konec in ze smo zagledali most do makadamske ceste, kjer je cez 20 minut mimo pripeljal bus v civilizacijo ('perfect timming' bi se ob pogostosti busev temu reklo).
Dogodivscina je bila res kulska, poti ki jih ni in so, spanje ob zvokih vseh zivih insektov v selvi, pa metluji vseh moznih barv, drevesa ki se lahko premikajo, pa drevesa z zdravilinimi sokovi, brodenje prek potokov, lovljenje ravnotezja med hojo prek mocvirij (ne nism padla), plezanje cez podrta drevesa, hoja po blatu navzdol in navzgor (tudi v tej rubriki sem uspela 'ne past')... in ob vsem tem se pristem Achuar oz. Shuar... saj pozate tisto o ljudstvu iz amazonske jungle, ki pomanjsuje glave svojih premaganih nasprotnikov... no to so (bili) oni...
Jutri se z Nadine spet odpravljava v selvo, tokrat v eno mal bolj civilizirano v okolice Tene... za par dni se bova nastanili v enih izmed lodgev, ki si jih lastijo in z njimi opravljajo domacini.

ps. slikce se cist prevec pocas nalagajo na net oz. se sploh ne nalagajo, tko da sem obupala... sorry... jih vidte ko pridem domov, sej bo kmal