Wadi Rum

Ce sem bila navdusena nad Petro, potem ne vem kaj naj recem za Wadi Rum. Ampak ok, mogoce vam pa najprej napisem se kaj o storiji vecera pred odhodam v to magicno pokrajino.

Kot receno, s tremi mladimi beduini in nizozemcem smo se po vecerji napokali v avto, na poti mimogrede kupili pivo in nadaljevali proti `Beduin villagu`. Na koncu smo se tam tudi zaparkirali in zakurili taborni ogenj na dvoriscu Ibrahimove druzine. vas, ki jo je v 80ih postavila vlada v Jordniji da je tja naselila druzine, ki so zivele v jamah v Petri, je ena tistih s pravokotnimi ulicami in brezveznbimi betonskimi hisicami. Ampak ok, tam imajo otroci solo in odrasli mosejo, pa elektriko in se kaj, cesar v skalnih domovih niso imeli. Kljub temu, da so beduini hise dobili brezplacno, da imajo mladi na voljo tudi zemljo v okolici za gradnjo novih his, pa so stanovanja vseeno bolj ali ne podobna tistim v jamah> z malo oziroma brez opreme, `jogiji` na tleh, ki jih poljubno prestavljajo sem in tja in poleti spijo na dvoriscu. Na dvoricu so si celo sezidali dodatno sobo kjer imajo prostor za odprto ognjisce - imitacija jame, kot pravi Ibrahim - jame, ki jo tako on kot njegovi starsi zelo pogresajo. V zameno za selitev jim vlada dovoli delati v Petri brez davkov> prodaja spominkjov, prevazanje turistov na njihovih oslih itd... ampak se vedno, beduini ljubijo pucavo in ljubijo Petro. Tja grejo fantje vak dan samo da so tam, pa cetudi tisti dan nimajo namena kaj pretirano delati. tja gredo ko jim pase, zvecer, ponoci, kadarkoli. in vsake toliko casa gredo v pucavo in tam prezivijo nekaj dni, v miru in tisini, sami s seboj. Njihovo razmisljanje o zivljenju, njihov nacin zivljenja kljub hisam in vasi ostaja samosvoj in svoboden.

Ob toplem ognju in svezem zraku noci smo se zaklepetali in ker taksijev sredi noci ni bilo pa tudi nobenega uporabnega avta fantje niso nasli, da bi naju odpeljal nazaj v mesto, sva prespala kar tam, v eni od tistih novih beduinsksih prenocisc... v sobi brez pohistva, na jogiju in s toplo deko... ze po dveh urah spanja je blo pa itak treba vstat in hop v mesto, kjer sva ob 6 komaj ujela edini bus za Wadi Rum

Wadi Rum je pa svet zase! Fantasticna pokrajina, kjer se rdec puscavki pesek konca ob vznozju visokih skalnatih pecin. Gore, ki se dvigajo do visine 800 metrov in veljajo za plezalski raj. Ker se tega sporta se nisem lotila, sem pac ostajala bolj pri tleh in pri lazje dostopnih visinah. :)
Prvi dan smo prevozili del pokrajine in si ogledali nekaj zanimivosti, popoldan pa parkirali v enem od stevilnih beduinsksih kampov. Po soncnem zahodu nam je nas gostitelj beduin pripravil okusno vecerjo v velikem sotoru in nas ob njej zabaval s svojim prepevanjem in igranjem lutnje. v sredini pa seveda ogenj in na njem veliki cajnik s slastnim beduinskim cajem.

Naslednjega dne je po zajtrku velika vecina turistov zapusitla kamp. Ostali smo le trije - jaz in starejsi par iz ZDA, celo nas stari beduin je odsel v vas in se vrnil popoldan! Cakalo me je vse tisto, na kar sem upala od samega zacetka poti> mir, tisina, samota. Nasla sem vse to in se vec. Obcudovala sem res enkratno pokrajino, se brez pravega cilja sprehajala po pesku, zlezla na nekaj razglednih ploscadi in uzivala v neskoncnosti, ki jo je zaznalo moje oko. Lica sem nastavila vetru in soncnim zarkom, prisluhnila petju ptic in opazovala puhaste bele oblacke na modrem nebu, se zazrla v oranzkasto obarvane skale, zdaj v daljavi na drugi strani peska, nato tik nad mojo glavo, pa potem pod mojimi nogami. Po dolgem casu mi je spet upelo ujeti moj ritem, sprazniti glavo in ne misliti na nic. In obcutek kar traja in traja... danes zjutraj sem se za slovo se enkrat sprehodila po pucavskem pesku potem pa ze skocila na avto in nato bus proti severu Jordanije.

Ravno ko sem se zacela sprasevati o vsej moji sreci oziroma srecnih nakljucjih, ki jih na tej poti kar ne zmanjka, sem verjetno pozabila na malenkosti in na avtobusu pozabila vetrovko. Ker je bila stvar dovolj hitro opazena (s strani soferja avtobusa), jo bom vseeno baje da dobila nazaj. Jutri ali pojutrisnjem me bo vetrovka cakala na avtobusni postji v Amanu. ja, vseeno imam ocitno sreco, sam vsake tolko me je treba spomnit da vsa sreca ni cist samoumevna :)

Zaradi te nesrecne vetrovke spet rahla sprememba plana> danes sem odsla kar direktno v Jerash severno od Amana, kjer si bom jutri dopoldan ogledala rusevine starega mesta, popoldan pa sibam v Aman in tam pocakam vetrovko :) Glede na to, da sicer v Aman nisem imela namena it verjamem, da je bil pripetljaj z vetrovko le znamenje, da tja vseeno moram.

Sicer pa Jerash po nekaj turisticno naravnanih mestih Jordanije pravi preskok nazaj v pristen Bliznji vzhod> s poceni hrano ob cesti, stojnicami sadja in zelenjave, hupanju avtomobilov in smeteh po nedokoncnaih plocnikih... ampak mene to prav nic ne moti in mi je celo vsec. Sspet sem ena redkih (ce ne celo edina) turitka, hrana je spet poceni in vzdusje pravo. Tud kaplje dezja me niso zmotile (ven upam da se do jutra vsaj priblizno zjasni)... dokler sem itak se vsa blazena od vcerajsnjega miru v Wadi Rumu mi pa pomojm da nc ne more do zivega...