če se ne ustaviš sam, te ustavi tvoje telo...

Evo, po dolgem času se spet oglašam, in to iz Slovenije! hehe.. očitno imam več časa kot ponavadi. :)
Pred slabima dvema tednama sem si na tenisu zvila gleženj, ki se zaenket še noče povsem pozdraviti. Tako sem pristala na bolniški in sem bila prvih 10 dni popolnoma odvisna od bergel. Sedaj lahko že tudi stopim na nogo in kratke razdalje premagujem celo brez bergel. jupi, bravo jst :)
No skratka, prva dva dneva sem mislila, da se mi bo zmešalo od posedanja in brezdelja. Kako lahko nekdo, ki sicer non stop nekaj počne, se vozi sem in tja, do zadnje minute zapolnjeni dnevi: služba, šport, kakšna kava, sestanek, morda izlet ob vikendu...pa seveda skok k nečaku in na sprehod z vozičkom... in potem tista trapasta teniška žogica vse ustavi. ni več službe (to niti ni tako slabo), ni več športa, kava je, če ti jo nekdo prinese na mizo, da bi se z avtom odpeljala ko se mi zahoče - pozabi... Skratka katastrofa! kot bi me zaprli za nek zid, počutila sem se totalnega invalida, z dnevnim limitom 3x po stopnicah poskakajoč gor in dol (btw. ob tem sem se spomnila vseh tistih stopnic, ki smo jih preskakovali po eni nogi na treningih odbojke in hokeja). Ampak takrat smo se ob tem vsaj zabavali! sedaj je šlo za to, ali bi res šla v družbo računalnika v zgornjem nadstropju ali pa bi vendarle ostala kar pri branju knjige na terasi. nisem in nisem zdržala dolgo na enem mestu. kako le? Sedeti nekaj ur na istem mestu? jst? Pa saj se mi zmeša. in mešalo se mi je... prve tri dni, potem sem se navadila, četrti dan pa sem začela enostavno uživati.
Že od prvega dne sem si v šali dejala: če se sam ne ustaviš, ko bi se moral, te ustavijo drugi, najverjetneje tvoje lastno telo. Hja, najprej šala, po dveh dnevih sem ugotovila, da sem imela zelo prav. Kar pozabila sem že, kaj pomeni cel dan ne početi nič ampak enostavno brati dobro knjigo. In kako zelo mi je po treh dneh (potem, ko sem se navadila na dejstvo, da pač nikamor ne morem) to pasalo! in kolko dobrih knjig sem odkrila v zadnjih dveh tednih! In sedaj sem že skorajda vesela, da sem si zvila ta prekleti gleženj. Samo zaradi dobrih knjig, ki bi sicer ostale neprebrane. In zato, ker brez slabe vesti zabijem celo dopoldne na terasi s češnjami na mizi in dobro knjigo v naročju. Kaj bi si človek želel boljšega? Seveda, početi vse to tudi če je gleženj popolnom zdrav.
V bistvu mi trenutno razen zvitega gležnja prav nič ne manjka. in ker se premikam zelo počasi, raje ostajam doma v družbi knjig. ker ko hodim naokoli in vlečem za seboj eno nogo oziroma opeltam z dvema berglama... potem od počasnosti postanem živčna... branje knjig pa je za živce in pomiritev precej boljše.

fotke

Evo, kot veste sem že kar nekaj časa spet nazaj v Sloveniji. Sem se že aklimatizirala in v ta paket sodi tudi pomanjkanje časa. No vseeno sem se potrudila in vam an net dala na ogled izbor fotk s Kube. Upam, da boste ob gledanju uživali vsaj pol tolko kot sem jaz med fotkanjem!
lp

Trinidad

Trinidad, za all inclusive resortom Varaderom na severni obali vsekakor za marsikaterega turista najbolj obiskano mesto na Kubi. Center mesta, ki je pod zascito Unesca je fantasticen. S pisanimi kolonijalnimi hisami, belimi ograjami, cerkvijo sv. Trojice (Trinidad je Sv. Trojica) in stopniscem, ozke tlakovane ulice in zvoki glasbe z vsakega vogala. Ampak Trinidad so tudi turisti. Veliko turistov, vec kot domacinov. In so domacini, ki stalno nekaj prosijo in prodajajo. Trinidad je pac turizem. Zato sicer nic manj lep, pa vseeno ni ravno kraj, kjer bi se jaz dolgo zadrzevala.

V Trinidadu sem se enega dne odpravila s staro lokomotivo v Valle de Ingenios. To je rodovitna dolina, kjer so nekdaj na veliko gojili sladkorni trs, glavno izvozno blago Kube. To je dolina, v akteri je delala velika vecina suznjev iz Afrike. Suznjev ze dolgo ni vec, tudi plantaz sladkornega trsa ne, ostaja pa tam na sredi doline 44 metrov visok stolp z odlicnim razgledom. V casu plantaz in suznjev ga je uporabljal lastnik plantaz za nadzor svoje 'delovne sile' sedaj pa se tja vozijo turisit z vlakom in avtobusu. Se vedno pa se da poizkusiti 100% sok sladkornega trsa - sicer ful sladko, amapk okusno (btw. Kubanci dejansko vseeeee jejo sladko). Izlet je bil prav zanimiv, ze sam vlak, tak, ki se vedno pravi CU-CU, s katerega se kadi gost crn dim, tak, ki ga je potrebno vmes dvakrat ustaviti da ga nafilajo z vodo iz potoka. Ustavi se tudi kadar se na progi pase govedo ali radovednost pase kaksen konj. Na podezelju ljudje seveda ekstremno prijazni (no sej tuki so v mestih tud). Povabili so me v dve hisi, cisto tako, da so mi pokazali kaj vse imajo. In brez skrbi, imajo in elektriko in vodo, in udobne gugalne stole, ki so obvezna oprema v vsaki hisi, pa mikrovalovne pecice v kuhinji, televizijo seveda tudi. Drugi pac imajo nekoliko manj, ampak zato niso nic manj zadovoljni in gostoljubni, cetudi imajo le dve mali leseni sobici z gugualniki in majhno televizijo v 'dnevni'. Po stenah pa povsod obvezne fotografije druzinskih clanov, tistih, ki so se v Kubi in tisitih, ki so se porocili v Evropo (predvsem hcerke) ali odsli kam drugam.

En dan v Trinidadu pa sem izkoristila za skok na plazo Ancon, baje eno najlepsih plaz na juzni strani Kube. Pac se ena dolga pescena plaza s kristalno cisto, modro-zeleno karibsko vodo, ki je bila kljub vetru mirna, brez enega samega vala. Ceprav nisem ravno oseba, katere smisel pocitnic je polezavanje na plazi, je pasalo, tudi kokos, ki je zgleda da edino sadje, ki ga lahko dobis brez problema, je bil odlicen. Najbolj adrenalinska pa je bila voznja na plazo in z nje. Ko smo skupaj z enim parom iz Anglije ob cesti cakali bus, nam je ustavil tovornjak in nas za 1USD peljal na plazo. In tovornjak ni tak, v katerem se usedes k soferju ampak ima na prikolici ene take provizoris zelezne klopi, pa neko se bolj provizoris lojtro da spelzas gor. Bilo je zabavno in ko smo se vracali s plaze, smo morali izstopiti pred centrom mesta, saj policaji ne smejo videti, da se turisti vozimo s takimi prevoznimi sredstvai, ki so namenjeni kubanskim delavcem. Ampak hej, pacali smo 3x manj kot za bus in 5x manj kot za star taksi. Vem, se zmer smo placali turisti vec kot doamcini, ampak to je pac Kuba, ampak o tem pa drugic...

Sicer pa, vrnila sem se v Cienfuegos... tuki je pac tko zlo fajn :) in glede na to, da nimam casa precesat cele Kube, oziroma bi vse to naredila zelo na povrsno in na hitro, bom raje malo uzivbala tukaj...

Cienfuegos - Trinidad

O Cienfuegosu sem vam nekaj ze pisala, ampak se enkrat najbolj glavno: simapticno mestece, kjer ni veliko turistov, tudi ne poka po sivih od raznih muzejev in ogledov v samem mestu. Ima pa nekaj odlicnih stvari - odlicna lokacija za skok na plazo in odlicna zabava ter ljudje. V mestu sem se imela res fajn. En dan sem sla na izlet v park El Nicho. gre za reko v gorovju Escambarray. Tolmuncki, slapovi, brzice... ful lepo, obdano z zelenim gozdom, ze pot do tja pa prava adrenalinska voznja. najprej eno uro v kombiju, kar je pravi luksuz, potem pa eno uro po zrukani cesti na tovornjaku z dvema lesenima klopema ob straneh. Ampak ob poskakovanju smo obcudovali razgled in tudi to je bilo fantasticno. El Niche me je prav tako prijetno presenetil, za piko na I smo se okopali v dveh tolmunckih in voda, ki je imela 20 stopinj, je bila zame po prvem soku cist OK, med tem ko je za Kubance seveda popolnoma nesprejemljivo, da bi se spustili vanjo.
Ugotivla pa sem, da ce bi se kaj takega nahajalo v Sloveniji, bi drle tja gore ljudi in prav gogtovo bi bili canyoningi najbolj popularni. No na sreco temu tukaj ni tako in vse skupaj izgleda se zelo nedolzno.
Vceraj sem sla spet na plazo, isto kot zadnjic ampak nastanila sem se na drugem koncu in neverjetno kako topla je bila tam voda. za moj okus cist prevec, ampak bilo je pa vsen fajn.
Aja, in Cienfuegos in zabava - fantasticno. Kubanci plesejo podnevi, ponoci, v ponedeljek in v nedeljo. Povsod, kadarkoli, otroci in mladina... vsi vse povsod.... Tako da zabave v Cienfuegosu res ni manjkalo, v bistvu se je bilo tezko odociti kam sploh iti na ples ali pa samo pozlusat kubansko glasbo.
Vse bolj tudi spoznavam pravo Kubo, tisto, ki jo je vzpostavila revolucija. In neverjetno, kako si ljudje zaupajo, kako si vse delijo, kako se imajo v bistvu prav fajn.
Trinidad, kjer sem se znasla danes, pa je nekaj povsem drugega kot Cienfuegos, pa ceprav le 80 km stran. Trinidad je sicer cudovit, hisice so enkratne v pisanih barvah, galsba prav tako odmeva po ulicah, sem pa tu tudi prvic kar sem na Kubi videla pravo turisticno trznico in prvic se dogaja, da domacini dobesedno skacejo okrog vsakega turista, ki ga vidijo, in prosijo za denar, za bombone, za kulije... cist tu mac in vsi bi samo nekaj radi imeli, kar mi je v popolnem nasprotju s tem kar sem dozivela do sedaj. In tega res ne maram. Razumem, da nekdo, ki ga fotografiras, zeli placilo, ampak da postavijo se celo ceno, in sicer 1 CUC (skoraj 1 E) je pa mal tu mac, se posebej ce vem, da oni v svojih restavracijah za ta denar lahko jejo kosilo. In ce vsakemu, ki pride mimo in prosi nekaj das, bi v dveh dneh bankrotirala oziroma zanje zaravila vec kot za prenocisce.

Santa Clara - Cienfuegos

Evo takole, trenutno sem v Cienfuegosu, na juzni obali Kube. Mestece je prav simpaticno in nasploh zivljenje mi je kar vsec. Zabava, vrocina, obala blizu, ni da ni. No in v Cienfuegosu sem srecala Ano in Damjana (z Ano sva bili sosolki na faxu). potem ko so me prvo noc nastanili v eni sobici z zrukano posteljo pri treh gejih sem se naslednejga dne preselila v caso kjer sta tudi Ana in Damjan, kjer kraljujem v ogormni sobi za isto ceno. In odlicno kuhajo! vceraj smo vecerjali jastoga! Slastno, odlicno!!!!
Vceraj smo cel dan razlezavali na plazi in bilo je sicer odlicno, amapk nisem ravno tip za polezavat, tko da nekej sred dneva mi je blo ze mal zal ker sem postajala vedno bolj lena. Tud plaza sicer ni bla lih s kakega velikega plakata, ampak je vsen pasalo pocit v sencki, s kokosovim orehom v roki in se namakat v karibskem morju. Drugace pa tukaj tudi zvecer veliko zabave. En vecer smo se odlocil tko skupinsko poskust zabavat tako kot kubanci, se pravi sli smo v eno trgovino, oz. bar in kupili flaso ruma. Ampak ker vsen nismo ravn Kubanci, smo zravn kupil se 2 l nekaksne lokalne kokakole. Za vse skupaj smo dali 4 CUCe kar je manj kot 4 Evre... Srecal smo tle tud kr nekaj SLovencev, tko da ja res nas nikjer ne manjka. Smesno pa je, ko te lokalec predstavi svojim prijateljem turistom, in mal govoris v anglescini, dokler na vprasanje Where are you from ne odgovorijo Slovenia...
Danes sem si pa zelela ogledat El Nicho, slap in jezercev Sierri de Escombraz, ki naj bi bil vreden ogleda. Zgodba pa se je mal zakomplicirala ker sem zvecer prisla prepozno do agencije, ki je bila ze zaprta, ampak sem hotla poskust sreco in zjutraj enostavno ujet bus. In glej glej, ravn dans busa sploh ni blo... Ampak ker verjamem, da je vse za nekaj dobro verjamem, da bom tudi danasnji dan dobro prezivela. Malo naokoli in mimogrede bo vecer. V el Nicho grem pa lahko se vedno jutri, ampak niti ni med mojim top ogledi, tako da tudi ce ne, ne bo nic narobe.
Odlocili smo se, da v Cienfuegosu ostanemo do nedelje, ker je v soboto baje tu neka velika zabava na trgu in je pac ne bomo izpustili, v nedeljo pa z Ano in Damjanom odhajamo v Trinidad.
Ker si mesta sama niso prav posebej razlicna, ulice povsod skoraj identicne, sicer ni ravn pomembn kolk casa kje ostanes, ampak tale Cienfuegos je sigurno manj turisticen kot Trinidad, tko da ostajam malo dlje tu.
In danes ni ravno dan za pisanje, tako da se orpavicujem, sem se vam sam na hitro javla, zdej pa morm it ker me caka druzba...

Y PARA TODOS QUE NO ENTIENDEN EL ESLOVENO: CUBA ESTA UN MERAVILLHO DE CIUDADES Z PERSONAS. talvez quando regreso a mi pais escrevo algo en espanol o ingels tmb.

en compania del Che

No glede na to, da sme vam zadnjic res napisala sam nekaj prvih vtisov, bom tokrat sla lepo po vrsti. In recimo da zacnem na letaliscu v Havanni. Prva slika Kube, ki sem si jo vtisnila v spomin je prizor temnega mladenica v uniformi. Stoji naslonjen na portal vrat na hondiku letalisca, kjer dere gruca prav kar prispelih turistov z letalom iz Madrida. Ena noga cez drugo, v roki pa cigaret... ja uradnik na letaliscu...
Nastanila sem se v eni Casi Patucular (se pravi pri domacinih) v Centro Havanna. V mestu sem se sprehajala tam nekje med Havanno Viejo, Centro Havanna in Maleconom ob morju. Vse skupaj bi sicer lahko bilo tudi eno samo obmocje, ker so meje zabrisane, ampak vseeno je Havanna Vieja tisto, kar privlaci turiste: obnovlojene kolonialne stavbe, muzeji, galerije, trgci, aktedrala in restavracije (kjer jedo itak samo turisti). Havanna kar pokalo od vseh muzejev in galerij. Med drugim sem mimogrede odkrila mini galerijo ekvardorskega slikarja Guayasamina, ki je bil bojda dober Fidelov prijatelj (btw. njegova dela so me navdusila lani v Ekvadorju). In muzej revolucije, pa fantasticen mestni muzej, pa se drugi, za vse seveda nisem imela casa. Navdusila pa me je nasploh Havanna. Centro Havanna, kjer se odvija zivljenej preprostih ljudi, ki je prav navdusujoca. Ko sem se nekako navadila na ljudi, na mesto, na to, da pac ni za vsakim vogalom trgovine in da so izlozbe prazne, zacela uzivati v teh na pol podrtih ulicah, luknjastih cestah, pa ljudeh, ki sicer stalno prosijo za kulije (ki sme jih tokrat pozabila doma), dolarje... karkoli. Navadila sem se ze na zvizganje in neke cudne glasove ki jih ustvarjajo kubanci.. in potem sem sla rezervirat avtobusno karto za nadaljevanje poti proti Santa Clari, na Plazi de la revolucion z ogromnim spomenikom Jose Martiju in podobo Cheja na stavbi notranjega ministrstva mi je bilo kar malo zal da zapuscam mesto. V dveh dneh sem se tam pocutila prav odlicno. No zvecer sem na nocnem sprehodu naletela na nekega francoza, ki sicer dela v Mehiki. Znasla sva se skupaj v Bodega del medio, najbolj slavnem pubu, kjer strezejo izvrstni kubanski mojito in pojejo dobro kubansko glasbo. Ko je glasba utihnila sta se tam nekje pojavila se dva Urugvajca, studenta medicine v Havanni (vsi latinoamericani lahko na Kubi studirajo brezplacno in predvsem medicina je na Kubi dobro razvita) in vsi skupaj smo krenili malo po nocnih ulicah Kube. Bilo je prav zabavno in zanimivo spoznat kako se zabavajo ti studentje in poslusat zgodbe o kraji toaletnem papirju iz nekega visoko letecega hotela, o iskanju sladkorja, za katero je Paulo nekoc porabil 4 ure. Vino, kupljeno pri nekem tipu, ki ga pac lih slucajno ima, pa zbor na stopniscu in potem debatiranje gori in doli. Pac poceni zabava, ki je za marsikaterega kubanca edina mozno. Ampak vseeno, imeli smo se odlicno.
naslednjega dne sem zjutraj odsla z busom proti Santa Clari. Santa Clara, mesto, ki si je prosvojilo verjetno najvecjo ikono Latinske Amerike, Argentinca Ernesta Guevaro de la Sierra, bolje poznani kot EL CHE. Njegova podoba, tako tipicna: z baretko in kustravimi lasmi me na Kubi spremlja prav povsod, tukaj pa je enostavno vedno poleg. Santa Clara, ki jo je Che leta 1959 osvobodil je postala eno glavnih mest kubanske revolucije. Medtem ko sem vceraj bolj krozila po mestu in se sprehajala po ulicah, sem se danes odpravila do spomenika, muzeja in mavzoleja Cheja. Dober muzej in mabvzolej, v katerega so l.1997 prinesli ostanke Cheja in se 17 njegovih kamaradov, ki so jih zajeli in ustrelili v Boliviji so me se enkrat prepricali o neizmerni moci, volji, pogumi in moznosti vpivanja na preproste ljudske mnozice, ki so mu sledile. Podoba, ob kateri se vsak pocuti majhnega, te pac ne more pustiti ravnodusnega.
Aja, in dodatni dokaz, da sem tukaj res v druzbi Cheja: spim v sobi, kjer je v letih 1959-60 prebival on, kadar se je zadrzeval v Santa Clari... to sem sicer ugotovila cist slucajno, ampak zse mi je pa potem takoj cena 20 CUC (priblizno 19 E), zdela kar naenrkat zelo nizka in prav ponosna sem na tisto sobico sredi Santa Clare... hehe.. mislm kaj pa ce spim celo na isti postelji? :)

CUBA...za zacetek..

Hola... evo koncno... spet na poti, spet v Latinski Ameriki, kot da res ne bi mogla brez nje. Ampak tokrat je spet vse drugace. Tu ni Andov iz Peruja, tu ni razkosja, kupov sadja, sadnih jugov na vsakem vogalu. Tu so na pol prazne izlozbe, vrste za kruh, je vrocina, je glasba, salsa in reageton odmevata na ulicah, po katerih vec ljudi hodi kot vozi... in tu so stari avtomobili iz ameriskih filmov, in mladi kubanvci, ki jih sraufajo, barvajo, ki zvizgajo in vedno znova mahajo meni, za menoj... Hola guapà, hola que linda, hez ladyz... to je pac Kuba in to so pac Kubanci ki zvizgajo prav vsaki, ki gre mimo. In se sploh ne zmenis zanje. Ampak nekateri so pa prav prijazni. ko sedis na obzidju in gledas svoj Lonly Planet te pametno ogovorijo, da zakaj, ce te kaj zanima, ne vprasas njih, da le tako iszves kaj o Kubi. In res, potem ti zacnejo pripovedovat o tem, da morajo pridobiti dovoljenje za selitev iz juga na sever, da jih ne smejo slisati ko tako govorijo o komunizmu, da slabo zasluzijo.. in potem vedno in povsod vprasanje: "je sedaj bolje?" "Je bilo bolje v Jugoslaviji?" pa saj sploh ne vem kaj naj jim odgovorim. Ko jih vidim, kako nimajo prakticno nicesar bi takoj rekla ja, seveda je bolje. Ko pa pomislim na imperializem in kapitalizem, na oglase o tem in onem na vsakem koraku, se pa kar malo vprasam o smislu vsega tega, ce bi lahko enostavno dali glasbo na glas in pred zmajanim blokom zaplesali salso...
Amopak ok, dva dneva Kube sta ocitno premalo da bi poznala odgovore na ta vprasanja. In se nekaj, vedno ko sem kam sla sem si pred odhodom rekla, da ni problem ce kaj pozabim, saj lahko vse tam kupim. Tokra tis tega ne bi smela reci...
In preden mi zmanjka casa se nekaj o Havani: staro mesto je enkratno, sicer polno turistov, ampak pisane ulice so cudovite. Ze dve ulici sran, Centro Havana.. tam, kjer se odvija zivljenje domacinov, med poulicnim nogometom, preprostimi kavarnami, basebolom v parku... Lepo je in prijazno je!
.. nadaljevenje sledi...