Trujillo

No, po skoraj enem mesecu in pol kolovratenja sem spet uspesno prispela do plaze. Po vrocem Cilu, Arequipi in Limi se mi je zdelo to edino pametno. Zapeljala sem se do Huanchaca pri Trujillu, se nastanila v simpaticnem hostlu ter odsla na en skok v morje. Na pesceni plazi, ki sicer ni nic posebnega (pac dolga pescena plaza) sem po dveh (ne)prespanih noceh na busih zaspala na plazi za skoraj dve uri in temu primerna je bila zvecer barva mojega hrbta in nog. Ampak OK, ocitno tudi to sodi zraven.
Ko sem se nekako spocila sem naslednjega dne odsla spet odkrivat stara cudesa tega kontinenta. Chan Chan je se eno od res fantasticnih predinkovskih mest, zgrajeno iz opeke. Baje naj bi bilo to najvecje mesto iz opeke na svetu in pripada kulturi Chimu. Je res fantasticno, zgradbe sredi puscave, hodniki, reliefi in velika dvorisca.
Tudi mestece Trujillo, na robu katerega je ChanChan je simpaticno. Sem si ga ogledala sicer bolj na hitro, ampak sem bila prijetno presenecena nad pisanimi kolonialnimi stavbami okrog glavnega trga ter vsesplosno, ne ravno perujsko urejenostjo. Ampak vseeno v teh krajih pogresam vsaj delcek perujske ali andske kulture. Ni vec tistih zenic s pisanimi rutami in otrocki na hrbtu, ni prodajalk sadja na trgu, pa se prevec je vorce. Tako da je vceraj padla hitra odlocitev. Nazaj v hribe grem. Oziroma naprej v hribe. Plan, da pridem v Ekvador ob morju sem rahlo spremnila. Ob morju je namrec vroce za znoret, plaze niso nic posebnega, lezat ob morju pa se mi ne da. Trenutno mi bolj pase pohajat. Se vedno sicer imam rada morje in obozujem zvok valov na obali, ampak v zadnjem mesecu med gorami je bilo ocitno prevec lepo da bi to zamenjala za pesek in vodo. Tako da, cez eno uro imam avtobus v Cajamaco, mestece na visini 2000 in nekaj metrov.