Chachapoyas

waw! Ze tretji dan sem v Chachapoyasu pa se mi zdi da bi lahko ostala se nekaj casa. Sicer v teh treh dneh se nisem imela prav zares casa pregledat tega majhnega mesteca sredi Andskih hribov, ampak vse v njegovi okolici je enostavno cudovito.

Prvi dan sem odsla v Huancas, vasico malo nad Chachapoyasom. V taxi colectivo sva se nasli ob treh domacinih dve turistki antropologinji. Pred kratkim diplomirana antropologinja iz Belgije, ki po diplomi ni dobila sluzbe (kako tipicno za antropologe) se je odlocila odkrivat juzno Ameriko. Huancas je tukaj znan po keramiki, izdelujejo namrec cudovite glinene posode ki jih nato se lepse z enostavnimi geometrijskimi vzorci poslikajo. Mala vasica pa ima tudi cudovito lokacijo na vrhu kanjona reke Utcuybamba. Razgled na kanjon je res enkraten! Po dnevih na ob obali in v mestih je bil pravi balzam za duso spet zagledat vse tiste hribe razprte pred mojimi ocmi, bucanje rjave vode v globini s prizvokom slapa v enem izmed stranskih kanjonov pa je bil prav pomirjujoc. Pa naj dodam se to, da sva bili z Belgijko na razgledni tocki sami, brez turistov, v cisti tisini... le konji so naju prisli pogledat. Res uzitek. Za povratek v mesto sva si izbrali pes varianto. Hoje je bilo za priblizno uro in pol, da so bili razgledi spet cudoviti, v barvah prihajajoce nevihte, pa ni treba posebej poudarjat ane?

Za drugi dan sem imela v nacrtu obisk Kuelapa, predinkovske trdnjave v blizini mesta. Ker pa je dezevje na cesto naneslo plaz, je bil dostop onemogocen in izlet je bilo treba prestaviti za en dan. Tako sem se vceraj odpravila na izlet (skupaj s parom iz Anglije, ki je ravno tako moral odpovedati Kuelap) do slapa Gocta, ki naj bi bil s 771 metri globini tretji najglobji slap na svetu, Ne vem sicer, kako merijo te globine, ampak v resnici gre za dva zaporedna slapa, ki skupaj merita 771 m. Ampak OK, najglobji ali ne, nima pomena, slap je bil res ogromen oin bucanje ob zgornji, krajsi polovici je bilo skorajda oglosujoce, voda izpod slapa pa nas je prisilila, da smo si nataknili ponce. Do slapa smo se prebijali v gumijastih skornjih do kolen, ki so poskrbeli za to, da so bile moje hlace ob povratku umzane samo od kolen navzgor. Hoja po blatu, vodi in kamenju skozi tropski gozd je bila dozivetje zase. Ce smo se na zacetku se nekoliko izogibali blata, sem na koncu dobila obcutek, da vecja ko je bila luza, z vecjim veseljem sem stopila vanjo. Sedaj razumem, zakaj otroci radi skacejo po luzah in blatu, res je fino, tko da drag starsi, pustite svojim otrokom skakat po luzah in hodit po blatu!

In danes sem koncno docakala ta moj Kuelap. Verjetno se vam stvar slisi precej tuje, tako da, vam na hitro razlozim: Kuelap je utrjeno mesto, ki ga je kultura Chachapoya zgradila nekje med leti 500 in 1500. Mesto je torej precej starejse od Machu Picchuja, in tudi nasli so ga precej prej. Ampak do danes o tem mestu in celotni kulturi ni veliko znanega. V okolici Chachapoyasa je ogromno rusevin in predvsem grobnic, ki pa so tezko dostopne. Kuelap je fantasticen! Po tem, kar sem danes slisala o mestu in o kulturi Chachapoya, ki je se precej zavita v dvome in meglice, je enostavno neverjeten. Obzidje na vrhu enega izmed hribov, v notranjosti pa mesto, v katerem je bilo nekoc 450 okroglih his. Danes je mesto deloma rekonstruirano, vecina pa je se prekritega z drevjem in pisanim cvetjem. Obcutki ob sprehajanju skozi to noro, pisano, kamnito misteriozno notranjost so nepopisni. Kraj me je precej bolj impresioniral kot MachuPicchu, morda ravno zaradi te neodkritosti, prvinskosti in divjosti, ki jo ponuja tistim redkim turistom, ki sem zaidejo. Danes je bilo vseh turistov tam morda 25. V celem letu 2007 jih je prislo 15.000, leto poprej 10.000. Precej manj torej kot na slavnega naslednika, ki jih toliksno stevilo sprejme v nekaj tednih.

Aja, in med potjo smo seveda spet parkrat mogl pocakat da so vsaj priblizno naredili cesto rpevozno, ampak na to sem se sedaj ze navadila. Novost je bila ta, da so enkraty celo turisti iz kombija pred nami premikal skale, ki so se posule na cesto, ampak ko smo prisli mi, je bila stvar ze bolj ko ne spucana... :)
Jutri pa... ze zdavnaj bi se morala odpraviti v Ekvador, pa mi nekako kar ne uspe. Plan sem prestavila se za en dan. Jutri namrec tri ure voznje od tu poteka sejem, na katerega pridejo domacini s hribov, prinesejo svoje pridelke in jih menjajo. Ja, sejem brez denarja, blagovna menjava kot v starih casih. In ker tukaj ni veliko turistov seveda ni busov ki bi vozili tja. Vozijo pa lokalni kolektivo kombiji, ki pa odhajajo ob 4 zjutraj, ampak se bom potrudila in odsla s prvimi trgovci. Upam, da bo dogodivscina se ena tistih, ki bodo posteno popestrile tole potovanje.