Titicaca

Tako, slovo od Cuzca sva preziveli. In takoj po ponorelem mestu naju je cakalo cudovito jezero. Titicaca, baje na 3800 m nm najvisje lezece plovno jezero je res enkratno. Mesto Puno na perujski strani sicer prav nic lepo, pa se elektrike in tople bvode mu manjka, ampak takoj smo se od tam odpravili z ladjico na plavajoce otoke. Islas Flotantes... Saj ste verjetno ze slisali za tisto cudno ljudstvo Uros, ki si za svoje domovanje ni izbralo trdnih tal pod nogami temvec otoke narejene iz trsja. Na zalost ta njihova kultura danes ne sluzi nicemer drugemu kot turizmu. Vsi so tam samo zato, da se pokazejo turistom, razen tega da izdelujejo bolj ali manj kicaste spominke in jih prodajajo, se nasmihajo turistom v upanju za fotografijo za 1 sol, ne pocnejo nicesar. zalosten propad kulture na racun turizma.. seveda, s turizmom je vse lazje, z bogatimi in naivnimi turisti pa sploh.
Na sreco pa to ni bil edini otok prvega dne na Titicaci. Med trsjem smo se na strehi ladnjice, obsijani s toplim in mocnim soncem odpeljali se na otok Taquile. Ta je bil precej bolj vreden obiska. Veliko vecji seveda, z 2000 prebivalci, ki dejansko imajo tam kaj poceti. Na otoku uspeva precej vrst krompirja in ostale zelenjave :). Otocek ful lep, hribotiv, z zelenimi terasami, vasicami in seveda domacini s svojo noso ter decki, ki pridno strikajo kape in rokavice, za kaksen sol pa tudi pozirajo pred fotoaparatom (eh, pa ta turizem). Ja, tudi sama sem se tega dne pocutila kot turist.
Naslednjega dne pa sva, se vedno tik ob Titicaci prestopili mejo z Bolivijo. Meja po poricakovanjih precej pod merili EU, ampak OK, tokrat vsaj nismo zgresili izstopne carine (to se mi je zgodilo pred leti na meji Mehika-Gvatemala). S prestopem meje prestopiva tudi cas. Kar naenkrat sva eno uro blize Sloveniji. Za eno noc se ustaliva v Copacabani. Pa ne tisti Brazilski, ima pa tudi ta bolivijska plazo. Lezi namrec ob jezeru Titicaca, ki ga nekako kar ne moreva zapustiti. Copacabana je za spremembo od Puna precej lepsa in bolj zanimiva. V njej prakticirajo precej krscansko-poganskih obredov. Pred cerkvijo v maverskem stilu ujameva blagoslov z umetnim cvetjem okrasenih vozil, pri cemer ne gre brez petard. Ko se vzpenjava na hrib z razgledno tocko ujameva pri delu samana (?), ki pomaga (zdravi, prerokuje? ocetu in sinu) ... pri tem popije precej piva, kar ostane pa zlije po tleh. Na vrhu hriba pa oltarcek pri oltarcku, na njem pa daritve, plasticni avtomobilcki, fotokopije bankovcev, svece, cvetje... cemu in zakaj je vse to... nimam pojma, ocitno za sreco.
Iz teh nenavadnih in nam ne povsem razumljivih obredij pa se naslednjega jutra odpeljeva na Isla del Sol - najvecji otok na Titicaci. Pristanemo na severnem delu otoka, od tam pa se s Petro sprehodiva po kamnitih poteh najprej do rusevin na severu. Ravno ko prispemo do ostankov labirinta, se oblaki na nebu zacnejo trgati, pokaze se sinje modro nebo, se malo, in spet posije toplo sonce... juhuhu. Zasediva se na eni izmed skal sredi labirinta, s pogledom na cudovit pescen zaliv, za njim pa otocek. CUDOVITO! Isla del Sol s stevilnimi majhnimi hribotivitmi otocki spominja morda celo na Dalmacijo ali Kornate. Kako lepo bi bilo jadrati po tej temno modri vodi... :) Ampak tudi posedati na tej skali je lepo. Seveda ne uideva skusnjavi da sprobava vodo.. ampak res samo sprobava... do kolen... baje ima 10 stopinj, ampak tega dne jo je sonce ze malo ogrelo, tako da se jo da primerjat z Bohinjskim jezerom. Potem pa je vseeno treba na pot... caka naju sprehod do juga otoka, pravijo da precej v breg, vse skupaj 3 ure. Medve vas na jugu dosezeva v 2 urah in pol, in ja, klanci so naju kar utrudili (pa se kisika manjka na tej visini, pocutim se, kot da bi dihala s polovico pljuc oz. bila totalno brez kondicije). Na jugu pa na prvi pogled precej turisticno naselje, ampak OK, najdeva sobico, se zrelaksirava, na zalost pa upanje na lep soncni zahod prepodijo oblaki.
In tako sva se danes zbudili na enem najlepsih otokov, sredi cudovitega jezera, ki deluje kot neskoncno morje tik pod oblaki, z ze kar nerealnimi odtenki modre. Ampak otok sva videli, treba je naprej. Z ladjico nazaj na celino, od tam pa v La Paz, glavno mesto Bolivije. Prihod v mesto precej kaoticen. Ulice v centru so v zadnjem tednu zazivele. Stojnice povsod, kjer jih ponavadi ni, prodaja se vse v barvah karnevala: maske, kostumi, vodne pistole (ja, ful se radi spricajo za karneval), pa vse sorte zadevic za metat, se obmetavat in skratka.. vse za karneval kot se spodobi. Veliki dan je baje sobota. Medve se bova odpravile prav v Oruro... meko bolivijskega karnevala. V Oruru, slabe 3 ure juzno od La Paza, je namerec najvecji Bolivijski karneval, poznan dalec naokoli, s sprevodom, ki traja od 8 zjutraj pa tja pozno v noc... juhuhu.. medve bova pac samo dve opazovlaki tam v vrsti, ampak to je stvar, ki je res nocem izpustuiti... celo kolesarskemu spustu po najnevarnejsi cesti na svetu se bom zato verjetno odpovedala....