Yerbabuena

Kot receno storjeno. Vstala sem vceraj ob 3.50 in ob 4.00 na glavnem trgu ujela kolektivo kombi proti Yerbabueni. Makadamska luknjasta cesta in nizka naslonjala pac nista nudila ravn velik pogojev za nadaljevanje kratkega spanca, ampak poskakovanje po eni najbolj obupnih cest v mojem zivlejnju pa da enak ucinek kot jutranja kava. Po treh urah voznje smo prisli v malo vas sredi nicesar, kjer so se nabirali kmetje iz okolice, nekateri oddaljeni tudi 8-10ur jeze na konju. Kmetje so prihajali s konji, tovornjaki, kombiji, taksiji, vse nalozeno do zadnjega koticka, s stvarmi, ljudmi ali zivalmi. Stojnice so se sele postavljale, ampak cez kaksno uro se je stvar ze posteno odvijala. Prodajali so seveda vso mogoco zelenjavo in sadje, pa kokini listi niso manjkali, pa tudi razno plasticno saro, oblacila, orodje, pa stare knjige in neka naravna zdravila, pa kure in peteline. Ampak prevladovali so poljedelski pridelki. No tam zadaj, malo skrito na prvi pogled, pa se je odvijal najbolj zanimiv del. Kmetje so tja pripeljali svojo zivino naprodaj.. bike, krave, konje, prasice... predvsem bike in krave, bike tud take zelo zelo ogromne. Medtem ko so na prvi strani trznice prodajale predvsem zenske, so bili tukaj glavni moski. Ogromno zivine na enem travniku, deloma na strikih, dvecina ne, nekatere bike so bolj s tezavo umirili, drugim se kaj dosti sploh ni dalo. Med njimi pa lastniki in kupci, sprasujejo, zmigujejo z glavami dokler ne pridejo do skupne cene.. prodano. In potem se kupt strik (ki jih seveda prodajajo takoj poleg za 2 sola) in gremo, z novim bikom na pot proti domu.
Skratka, bilo je zanimivo opazovat taksno trznico, poleg mene sem tam opazila celo se dve turistki. :)
No s trznice, ki se se pred poldnevom zacne zakljucevat, sem sla se kako uro vozne naprej v Leymabambo v muzej kulture Chachapoya. Zanimiv in ful lepo urejen muzej, ki so ga financirali predvsem skladi iz Avstrije. Na poti nazaj proti Chachapoyasu pa sem spet ugotovila kaksno sreco imam jaz v zivljenju. Zamudila sem zadnji bus, ki pelje ob 12.00 (jaz sem bila prepricana da gre ob dveh popoldan). Ampak na mojo sreco se je izza vogala pojavu tip ki je sel do Yerbabuene. V upanju, da tam ujamem se kaksne prevoz do Chachapoyasa sem sla z njim in res tam med ze podrtimi stojnicami in nekaj preostalimi kmeti nasla avto do Chachapoyasa - zadnji taksi, v katerega se nas je ze cez 5 min nabasalo 7 odraslih in dva otroka. Ja, vem, ful mam sreco, ampak tud verjamem vanjo. Ampak OK, ce pac ne bi dobila prevoza bi to pomenilo samo to, da bi fuuul drago placala za taksi alpa prespala v Leymebambi.
Danes zjutraj pa sem koncno odsla na pot proti Ekvadorju. Po treh zamenjanih kolektivotih in 7 urah po asfaltiranih in neasfaltiranih luknjastih cestah sem trenutno v San Ignaciu, zadnjem vecjem kraju pred mejo z Ekvadorjem. Tukaj sicer nimas kaj pocet, ampak sem prisla sem prepozno, da bi lahko danes nadaljevala pot (in nocem izzivat moje srece s prevozi prepogosto oz. ostat nekje na meji sredi selve) Tako da, jutri zjutraj odrinem cez mejo in koncam v Vilcabambi.