Uyuni

Iz rudarskega mesta sva prispeli na sam jugozahod Bolivije. Po 7 urah voznje in prevozenih 215 km slabe makadamske in pescene ceste naju je pricakalo majhno mestece Uyuni, ki je poznano predvsem po okolici, ki ga obdaja. Ze dopoldan naslednjega dne smo se odpravili v terenskih vozilih na tridnevno pustolovscino po JZ Bolivije. V avtu smo se nasli zelo internacionalna druscina: dve Argentinki, dva Svicarja, en Kanadcan in medve Slovenki, uradni jezik je bil nekje med Spanscino in Anglescino, odvisno od stevila vkljucenih v pogovor. No, pa da preidem k bistvu. Iz Uyunija smo se podali najprej na ogromno slano jezero, oziroma je to ogromna povrsina soli (mislm da tm ene 120.000 km2), ki pa jo v dezevni dobi prekrije voda. V susni dobi naj bi bilo to glede na LP vodnik 'the greates nothing possible'. Trenutno je gladina vode slabih 10 cm, ravno prekriti s sengom, med vsem tem pa puscave ali pa jezera z vodo. In to jezera polna planktona, ki ob soncnem vremenu spremenijo gladino v divje rdeco ali zivo modro, z belimi solnimi lisami ob straneh. In drugod spet se gladina obarva zivo zeleno. Sama temu se danes tezko verjamem, in prav torej, da smo si namocili gleznje in bili vseeno potem do kolen vsi beli od soli. Salar de Uyuni je fantasticen, neskoncno dalec seze pogled, tam nekje na horizontu se posamicno dvigajo stozcaste piramide, njihov odsev pa se vidi na gladini jezera, skupaj z belimi oblacki. Prekrasno soncno vreme, modro nebo in belina brez konca - kot bi pristal na drugem planetu! Ampak kmalu sem ugotivla, da je po malem celotna JZ Bolivija planet zase: gore nenavadnih barv, od oranzne do rdece, preko rumene, pa potem stozci vulkanov, tud vam ne zamerim, ce mi ne verjamete, da je gladina jezera rdece barve. Spali smo dve noci v malih vasicah sredi nicesar, ki so bolj ko ne namenjena zelo osnovnim prenociscam za vseh 20 in vec terencev, ki se jih na dan sprehodi skozi te planjave. V teh krajih na visini priblizno 4000 metrov pa je tudi nocno nebo drugacno. Milijone zvezd ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno. Stetje utrinkov se ne izplaca ker jih je prevec.
Ampak na tej visini je seveda kljub temu, da cel dan sije sonce ponoci zelo hladno. Ko smo danes zjutraj ob pol5 cakali, da se nasi nahrbtniki nalozijo na streho vozila, smo zaviti v vsa mozna oblacila zmrzovali. V avtu ni bilo precej bolje, a ko smo ob svitu prisli do gejzirjev, smo vseeno zbrali moc in zapustili brezvetrje vozila. Tusi gejziri seveda svet zase, v nadaljevanju pa cudovit soncni vzhod za eno izmed planot nad jezerom, ki ga je v zgodnjem jutru prekrivala tanka plast ledu. Ko sonce se ni bilo visoko na nebu, smo se ustavili ob malem termalnem bazenu, kjer smo se v topli vodi koncno segreli. Pika na I tej dogodivscini se zelena laguna, nato pa samo se pot proti meji s Cilom. V bistvu to sploh se ni meja, ker te tam nekej sredi nicesar ob dveh kolibah iz terenskih vozil samo spravijo v bus in te peljejo proti San Pedro Atracama, kjer je carina. Na carini pregledajo ne samo tvoj pasus (in ja, itak jim spet ni blo jasno al Slovenci rabmo vizo al ne in kje sploh smo) ampak tud vso prtlago. Sama sem imela precej srece s carinikom, ki ga je ocitno bolj zanimalo koliko prebivalcev ima Slovenija kot moja prtljaga, Petra pa je naletela na zoprno policistko, ki ji je pobrala nekaj spominkov narejenih iz semen (absurd: cez mejo ne smes nest nobenih organskih snovi, pa tud ce gre za stara posusena semena). Ampak OK, sedaj sva tu, v precej drazji dezeli s cisto pravo cesto :). In v trgovini prodajajo Milko in u glavnem, kot bi prisel nazaj v Evropo, ampak poleti... tukaj je baje 30 stopinj. Prav zanimivo in kar malo odresujoce je spet hoditi naokoli v kratkih hlacah in natikacih.
Aja, pa se to, na potovanju po JZ Bolivije, sva srecali prve Slovence: par iz Gorice :) In saj veste tisto zgodbo, da se slovenci ali poznamo, ali smo v sorodu ali pa imamo skupne prijatelje ali sorodnike. Tudi tokrat smo nasli skupne prijatelje, v Gorici seveda.
Jutri se razgledava mal tukaj naokoli, kjer naj bi bilo precej cudovitih zadev, zvecer pa sibneva z nocnim busom na skrajni sever, kjer bova preckali mejo in spet vstopili v Peru.

ps.slikce bom dodala spet v Peruju, kjer bo to nekoliko ceneje in kjer bom spet zapekla vseh nekaj 100 poslikanih fotk...
ps2: evo slikce so, ampak jih je samo nekaj, ker neki zajebava tale kompjutr, tko da sorry, ostalo kasneje oziroma doma...