kaja

SPREAD YOUR WINGS - FOLLOW YOUR HEART

torek, februar 5

Tiawanako - Potosi

Evo, zaradi edinstvenosti karnevala v Oruru, sem mu namenila en post, sedaj pa naprej z najinim potovanjem. Karneval sva torej preziveli v dobrem, ceprav mokrem stanju. Ze zvecer sva se morali na zalost vrniti v La Paz (prenocisc v Oruruju v casu karnevala zmanjka, pa malo naju base cas, saj ima Petra ze 14. februarja let iz Lime). Ze naslednjega jutra sva imeli v planu ogled rusevin mesta in kulture Tiawanako. Kraj sva si imele namen ogledat z agencijo, ki pa je zjutraj ni bilo na spregled. Sva se pa odpravili sami, z lokalnim kombijem. Mesto je sicer ful zanimivo in lepo, vendar imam obcutek da potem, ko sem videla Machu Picchu in se nekaj fantasticnih majevskih mest v Srednji Ameriki, me manjsa mesta ne morejo vec tako zelo navdusiti. Vseeno pa je bilo vredno izleta ven iz La Paza, med voznjo nazaj pa nas je ustavila policijska kontrola, ki je iskala droge. Ne vem, kaj so oziroma cesa niso nasli v tistih dveh minutah, ko smo morali vsi potniki zapustiti kombi (razen starejse tetke - abuelite, ki je vso pot veselo zvecila kokine liste). V La Pazu se je se vedno odvijala norisnica z imenom karneval, ki je postajala vedno hujsa. V tistem hrupu, guzvi, vpitju in vodi nisva vec zeleli ostati, zato sva se istega vecera zapustili La Paz z dokaj udobnim nocnim avtobusom. Zgodaj zjutraj sva prispeli v Potosi, rudarsko mesto. Mesto, v katerem so Spanci nasli svoje srebro s katerim so zalagali spanski dvor. Potosi je bil v casu razcveta in velikih zalog srebra eno najvecjih mest Juzne Amerike. Mesto mi je bilo takoj vsec - pisane hise v ozkih ulicah, kolonijalna arhitektura pod Cerro Rico (rdeco goro z rudniki) je res cudovito. Ze vceraj sva se odpravili na ogled rudnika. Na zalost je bil tudi vceraj praznik in nihce ni delal, vendar pa je bil spust v rudnik posebna dogodivscina. Adrenalina tudi tukaj ni manjkalo, saj se je treba ponekod 'sprehajati' po vseh stirih, drugod pa plezati po navpicnih rovih. Edini varnostni ukrep je seveda celada (ja dobili pa smo tudi hlace, jakno, skornje in lucko - smo izgledali kot pravi rudarji). V Sloveniji v takih pogojih niti delati ne bi smeli, kaj sele da bi tja vodili turiste. Ampak bilo je zanimivo, dosti dlje pa zaradi obupnega zraka, vode in pomanjkanja svetlobe tam tudi ne bi ostala.
Aja in kot zanimivost: v rudniku imajo svojega 'Tia' oz. hudica (ali boga). Verjamejo namrec, da je hudic gospodar tega dela sveta (podzemlja). V casu pred Spanci so namrec Inki poznali bozanstvo podzemlja, ki so ga ob pokristjanjevanju prenesli na hudica. Tiu, oz. velikemu rdecemu hudicu, ki sedi na koncu enega izmed rovov, se tako vsak petek rudarji zahvaljujejo za dano rudo, za dovoljenje dela v njegovem svetu. Ker je cas karnevala, pa tudi njemu nakazejo vec pozornosti - tudi mi smo ga okrasili s pisanimi trakci in mu v usta dali cigareto.
Danes, na pustni torek, pa je tu najvecji praznik. V celi Boliviji nihce prav zares ne dela, javnega prevoza ni, odprti sta morda dve restavraciji v celem mestu, v agencijah, ki vseeno ostajajo odprte, pa se pije in plese. Preden pa se spije kozarec rdecega vina, pa se ga malo zlije v vsak kot sobe - daritev Pachamami oziroma materi zemlji. Prav zaradi tega ne-dela, sva s Petro ostali se en dan v Potosiju, saj avtobusov danes pac enostavno ni. Na ulici pa se vedno vodni baloni, pistole in pena... prav zaklonisca je treba iskati pred napadi celih oborozenih vojsk na prikolicah mini tovornjakov...
Jutri zjutraj odhajava v Uyuni, od tam ze naslednji dan na 3 dnevno turo po Salar de Uyuni, najvecji slani puscavi na svetu, z zakljuckom v mestu San Pedro de Atacama na severu Cila.

Oznake:

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home