kaja

SPREAD YOUR WINGS - FOLLOW YOUR HEART

petek, januar 25

Jungle trek to MachuPicchu

Juhuhu! Osvojila sem Machu Picchu, no ja, ce sem cisto natancna, osvojila sem samo rusevine s tem imenom, ne pa tudi vrha nad njimi. Ampak gremo lepo pocasi...
Zacetek mojega treka bi moral biti v ponedeljek, ampak ker so se v nedeljo zvecer spet zacele tezave s prstom, sem morala narest en preventivni zdravstveni kompromis... odpovedala sem se downhillu v jungl0 in namesto tega zjutraj obiskala zdravnika. Glede na izkusnje od prejsnjic sem sla tokrat v privat kliniko (itak mam mednarodno zavarovanje, ki sodeluje s to kliniko). Vseeno pa sem se ze popoldan spravila na bus za Santa Mario, kjer je bil konec kolesarskega spusta za ostale udelezence treka. Panoramska voznja z busom prek prelaza sredi Andov je bila seveda cudovita. Se posebej v tej dezevni dobi, ko za vsakim vogalom ozres sredi zelenja hudournik, slap, vodo... res cudovito med tistimi visokimi vrhovi Andov. Nekateri hudourniki in potocki pa se v taksnih vremenskih razmerah pogosto prevec razsirijo. Na kar precej predelih je cesto preplavila voda, vendar se vozniki s tem kaj dosti ne obremenjujejo.. pac peljejo cez, problem je nastal le enkrat, ko je voda na cesto nanaesla tudi zemljo. Takrat smo morali cakati kaksno uro, da so spucal cesto. Ja tudi to je Juzna Amerika (se posebej v dezevni dobi). Pozno zvecer smo vseeno prispeli v Santa Mario, kjer me je pricakala cela grupa, skupaj s Petro in Anzetom. Ze pogled na Anzeta sredi ceste v zavihanih hlacah in brez cevljev mi je bil nekoliko cuden, ampak kmalu sem izvedela zakaj. Bolj kot kolesarjenje, so si vsi skupaj zapomnili preckanja potokov s kolesom na ramenih, do kolen v vodi... vsi mokri do kolen, umazani do glave so tako koncali downhill, nad katerim je bil navdusen baje samo Anze. Vecina ostalih (vseh skupaj 25) bi ta del treka najraje izpustila... Jaz nisem ravno prepricana ali bi ga izpustila ali ne, vsekakor sem se ga zelo veselila, je pa res, da ce bi sla na downhill bi tako kot ostali se tri dni hodila naokoli v mokrih cevljih, kar pa pri treku ni ravno dobrodoslo.
Naslednjega jutra nas je zbudil dez... katastrofa.. lilo je kot iz skafa, bi se po nase temu reklo. Predviden odhod ob 7 smo nekako zavlekli za kaksne pol ure (baje so spet cakali samo slovencke, ampak nam res ni bilo do treka v takem vremenu). Pocasi je dez vsaj nekoliko popustil in s ponci vseh barv in kapucami na glavah smo se odpravili po blatni poti. Kmalu smo naleteli na naslednjo oviro: plaz.... in ne plaz, ki se ga da prehoditi, ampak plaz, s katerega se se vedno vsuva kamenje... hoja spodaj je podobna loteriji ali dobri adrenalinski igri (v Sloveniji bi seveda bilo preblizevanje takemu obmocju strogo prepovedano, ampak na tem treku sem ugotovila da meja rizika in nevarnosti ni povsod ista). V parih smo se pocasi, v kratkih sprintih pomikali pod plazom... vsekakor polno adrenalina in boljse od jutranje kave (btw.. kava tukaj je obupna, priporocam mate de coca). No, ko nas je polovica prisla na drugo stran, sta vodica vseeno sklenila, da je prenevarno za ostali del posadke. Tako smo prvi odsli naprej z enim vodicem, ostali pa so se lotili drugega podviga: preckanje vode v 'zaboju' na zajli in naredili krog skozi drgo vas (vsi smo taksno preckanje reke sprobali se enkrat istega dne zvecer - kul!!!). Kaj je bolj adrenalinsko, tek med padajocim kamanjem ali voznja v zaboju prek deroce reke, presodite sami. Po kaki uri hoje smo prisli na Inca trail, se pravi pot, ki so jo uporabljali in uredili inki. Vzpenjali smo se skozi junglo, spoznavali floro in favno (kava, mango, avokado, papaja in seveda plantaze koke). Vzponu je sledila kratka pavza, nato se enkrat vzpon in spust po stopnicah ob robu kanjona... cudovito! od tam pa ob reki skozi dolino do term. Namakanje v vroci vodi pod skalami je bilo izvrstno. Zvecer smo se tisti najmanj utrujeni in najbolj zagnani (seveda med njimi spet mi trije Slovenci, par iz Cila in Pedro iz Brazilije) sprehodli se do vasi Santa Teresa, ostali so prisli za nami z avtobusom. Prvi dan smo naredili 22 km, a se vedno nekateri ne dovolj utrujeni, da zvecer kar na ulici ne bi imeli hitrega tecaja brazilske capoeire in v diskotu velikoti 10x5m obnove znanja salse.
Naslednji dan zjutraj ni dezevalo. juhuhu! Tokra smo se odpravili ob reki proti Aguas Calientes, izhodiscni tocki za vzpon na Machu Picchu. Nasa skupinica: Anze, Petra, Pedro in par iz Cila smo bili seveda spet prvi na vseh tockah postaje. Drug del poti tega dne smo prehodili po zelezniskih tirih. Ja prav po njih, ne ob njih, ker po tirih je laze hoditi kot po kamenju ob njih. Na koncu se nam je sicer ze kar malo bledlo od stalnega gledanja v tire... ampak vseeno zanimivo., vse skupaj tega dne 18 km, pretezno ravninskih. V Aguas Calientes, ki smo jih takoj poimenovali Gringolandija zaradi hotelov in totalno neperujskega izgleda, smo dobili celo tus s toplo vodo. Zvecer pa spet ni slo brez capoeire, za namecek pa se nam je pridruzila se skupina starejsih iz Argenitne (baje nek klub smeha), ki nam je pokazala se nekaj njihovih zanimivih smejalnih vaj. hehehehe.... ja smejal smo se na ves glas...
Zjutraj pa.... budilka ob 4.00, zaradi premalo spanja takoj zaspimo nazaj se za 15 min... potem pa...ups... skoraj bi zaspali. Ob 4.30 smo vseeno na trgu, poberemo zajtrk v vrecki in gremo na pot. Vzpon na Machu picchu je bil zame najbolj naporen od vseh treh dni. Strme stopnice na vrh, s Petro sva rabili priblizno 1 uro in 15. Na vrhu smo se kaksne pol ure cakal ostale, postemplali nase pasuse (ja ce na carini ne dajo vec zigov, si pa kar samo postrezemo) in vztopili v eno izmed najvecjih atrakcij sveta. Machu Picchu nas je pricakal v oblakih, ki pa so se v nekaj uricah umaknili tudi soncnim zarkom in bilo je prav lepo in toplo. Splezali smo se na WaynaPicchu, na katerem je del rusevin in razgledna tocka za MachuPicchu in sirso okolico. Res neverjetno! Sicer ravno tako strm vzpon po inkovskih stopnicah, ampak definitivno vreden vsakega truda. Razgled s 4 ogromnih skal na vrhu je nepozaben!
Machu Picchu pa po pricakovanjih: veliko mesto, ki pa zaradi velikega stevila turistov ne more pustiti impozantenega pecata. Sama imam pac raje bolj neoblegane kraje. Tak je bil bolj vrh WaynaPicchu, ki mi je zato bolj vsec. Ampak ja, seveda je MP tudi vreden ogleda in si zaslusi naziv enega izmed 7 cudes sodobnega sveta. Mesto je ogromnao, zelo zelo dobro ohranjeno, hise, terase, templji sonca, lune in kondorja, observatorij... vse to.. odlicno! Ampak pac.. temu primerno tudi prekomerno stevilo turistov, ki ne dovolijo pravega uzivanja med rusevinami.
Tako, nas trek na MP smo zakljucili vceraj. Vseh dogodkov se ni bilo konec... Na vlaku nazaj proti Cuzcu smo doziveli ples, ki je najbolj spominjal na perujskega dvornega norcka (slo naj bi za folkoro) in modno revijo s puloverji iz volne Alpake (en tak pulover je stal enako kot pa 4 dnevni trek).
Sedaj pa smo spet v Cuzcu. Kako smesno se mi je zdelo ko sem se zjutraj spustila proti glavnemu trgu.. kot bi prisla spet v neko domace mesto... (ne mami nc bati doma sem se vedno v Slovenij).

Oznake:

4 Comments:

  • At 25/1/08 22:35, Blogger tea said…

    Dokler noči preplešeš in podnevi hodiš po stopnicah, pa medtem pozabiš na prst se ni bat zate. V Sloveniji je pa še v klet daleč.
    Kje so slikce, a ti je aparat zamočil? Ne vem kaj silite v tisti dež, tukaj pa sonce in v hribih sneg, zjutraj in zvečer nebeški pogled - to je pa Slovenija.

     
  • At 26/1/08 18:37, Anonymous sandra said…

    Kaja ... pr nas je sooooonceeeek. Sam jz moram lezat, ker mam gripo. ;(

    "=)(!/$(/%(!/"?%)/ )"()/"$)

    Uzivej se naprej in nas obvescaj o svojih dogodivscinah!

    Pogresamo te! ;)

     
  • At 27/1/08 13:02, Blogger Punčkica said…

    Živjo!
    Od Anžeta tamala tle:) Matr vm dogaja:)
    Res je fajn brt tko da nj vam še naprej na veliko dogaja:))
    Alenka:)

     
  • At 27/1/08 20:36, Blogger kaja said…

    glede fotk je tako da jih vedno ne nalagam na racunalnik, tako da sorry ce kdaj pridejo z zamudo :).. sej evo... zdele jih mate...

     

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home