Canyon de Colca

Ja, ne boste verjeli, treking je bil odlicen! Se vreme nam je bilo kar naklonjeno! Ko smo zjutraj prispeli v vasico Cabanaconde nad kanjonom, se je ravno pricelo jasniti. Oblaki so se priceli umikati in odkrivati zasnezene vrhove gora v daljavi, sonce je postajalo vse toplejse.. se zajtrk s kokinim cajem in vse je bilo nared da se spustimo v enega najglobjih kanjonov na svetu. Ko smo prispeli na rob kanjona, sem sele zacutila vso velicino teh skal, tiste reke Colce tam dalec spodaj pa se ni ne videlo, ne slisalo... WAW!!!!! fantasticno, kaksna globina! Sledila je pot navzdol in reko smo dosegli po dobrih dveh urah spusta. Preckali smo reko in nadaljevali med zelenjem do prve vasi. Tam nama je najin vsestranski vodnik Remy skuhal okusno kosilo medtem ko sva z Anzetom polezavala na travi. Po kosilu takoj naprej skozi se eno vas, pa vzpon, ki je meni osebno delal kar nekaj problemov in sem mocno podvomila v pripravljenost na vzpon naslednjega dne. Zgodaj popoldan smo na drugi strani kanjona pa slapove, pod nami pa zeleno oazo, ki je bila nas cilj. V oazi je bila obvezna osvezitev v t.i. termalnem bazenu, ki pa ni imel ravno tople vode. Kmalu zatem je seveda zacelo dezevati, ampak tega smo ze navajeni in mene niti ni bistveno motilo. Oaza je bila tako ali tako brez elektrike in smo se zgodaj spravl spat. Se pred tem pa nama je Remy razkril se eno skrivnost oaze... ob popolni odsotnosti luci je na nebu migetalo tisoce kresnick... res fenomenalno... tega ne more nadomestit noben ognjemet, in baje ljudje res prihajajo sem dol za bozic in opazujejo ta 'ognjemet' narave.

Drgac pa tale najin vodic Remy je bil res faca. Ne samo, da je pac dober vodnik, ki ve ful o zgodovini, naravi, ljudeh, pa se dobr kuha, za pred spanjem pa zna povedat tud kako zanimivo srhljivo zgodbo (in vse naj bi bile resnicne.. mhm... naj verjame kdor noce spat zvecer).

Naslednjega dne smo na pot krenili ze ob 3.00. pot na vrh naj bi trajala 3-4 ure, ujeti smo morali avtobus ob 7.00. Priznati moram, da sem na zacetku hitro postala utrujena in sem kar malo dvomila v moje fizicne sposobnosti, ampak potem je nekako postajalo vedno lazje. Anze je itak kmalu ubral svoj ekstra hitri tempo, midva z Remyjem pa lepo pocasi... pa vseeno sva prehitela nekaj drugih odprav in bila v vasi ze ob 5.45.... juhuhu... uspesno in to pred predvidenim casom... baje da bi bla nared tud za na Chicheni :) Ne morem povedat kako fantasticno sem se pocutila, ko sem dosegla tisti zadnji vrh ravno v trenutkih, ko se je pricelo daniti. Res noro!!! Spet stati na vrhu kanjona je bilo res odlicno. Tudi vas se je ze zdavnaj prebujala, domacini in domacinke v tradicionalnih nosah so hitele na trg, klepetale in prijazno pozdravljale.

S Cabanacondeja smo odsli z busom na Cruz de Condor, kjer smo cakali na kondorje. Na zalost smo kondorje, vladarje Andov, opazovali zelo od dalec, ampak ze sam razgled na kanjon je bil cudovit. Za Inke so kondorji vladarji gora, sinovi gora. In gore so za Inke predstavljale bogove... tako so kondorji sinovi bogov. In res so bozanski v svojem letu med vrhovi. Sledil je se postanek v Chivayu, kjer sem se spet zrelaksirala v termalnem bazenu (ki pa je bil tokrat zame prevroc), poizkusili pikantno Rocoto relleno (jst sm pojedla smo sredico, pikantni del sem prepustila tistim, ki jim je to ljubse).

V Arequipi pa nic novega. Dan je bil zanimiv, odpravila sva se na podezelje, kjer sva si v eni taki lokalni gostilni odprtega tipa (se najbolj bi se dalo primerjat z nasim veselicam) privoscila med drugim tudi specialiteto: pecenega morskega presicka. Okus moram rect da je dober, precej podobno piscancu, ampak na celem morskem presicku, ki ga dobis, je mesa bolj malo, tako da... ni ravno jed za zelo lacne.
btw... vidite ga tukaj na tej fotki levo spodaj: tako nekako izgleda ko ga dobis na kroznik.. z zobmi in pljuci vred...

Jutri Anzeta caka nov gorski podvig: vulkan Chachani, jaz se bom temu pac odpovedala, bom pa sla vseen na panoramsko voznjo dokler ceste ne zmanjka pa potem nazaj v Arequipo, mislm pa, da se bom ze popoldan odpravila sama naprej, mogoce proti Titikaki za en dan, alpa direkt v Cuzco, kamor 16. zjutraj prileti Petra.... bomo videli kako se bo dan pricel in iztekel...