iz Palmyre do Evfrata

ok... najprej bom pojamrala nad temi internetnimi povezavami k so rekordno pocasne in nezanesljive in si z njimi bolj pocas pa le deloma lahko pomagam... grrrr.... traja sto let da se odprejo...

Ne vem vec kaj sem nazadnje pisala, pa ceprav je blo to sele tri dni nazaj. tolk stavri se dogaja, da ne morem verjet da je to sele prvi teden. Ampak verjetno sem ostala nekje v Palmiri... No v glavnem Palmira je bla cist spektakulrana tud v zgodnjem jutranjem soncu. sem samo sedela in uzivala na enem od templjev in na soncku ter pozabila na cas... wiiii!!!!!
Sicer je bil plan da s spopotnikom, ki sem ga srecala na busu v Palmiro ujameva soncni vzhoda, ampak ga v bistvu niti ni blo ker so bli oblaki tam kjer je vstajalo sonce, ampak vsen je bilo lepo... samo biti tam in nikogar drugega naokli, pa mir.. in potem, ko se je sonce pricelo kazat izza oblakov je bilo enoastavno fantasticno vse skupaj.
Popoldan sva se sprehodila se na grad in na poti nazaj mimogrede sprejela povabilo druzine, ki je imela na bliznjem `travniku` ravno piknik... okusen caj, na zalost pa premalo zananja angelscine da bi se kaj konkretnega domenili. Tukaj je pac tako da vsak dan prejmes nesteto povabil na kavo ali caj, ali v trgovino, ali domov, kamorkoli pac. obcasno pac kaksneag tudi sprejmem. prijaznost in odprtost ljudi me preseneca vsak dan znova. In njihov caj, sicer zelo sladek in turska kava, kot bi ji primesali se nako zelisce... v steklenem kozarcku, na pogrnejni dekci, ob dveh mladih materah z rutami na galvah... fajn fajn

naslednejga jutra sva skupaj z nizozemcem odsla proti Evfratu, ko sva v Deir ez zuiru izstopila na postaji najprej kontrola in popis potnikov. brez kaksnih pomislekov so me takoj po ogledu sopotnikovega pasusa proglasili za gospo Van den nevemkajze in sem mogla posebej razlagat da ne nisva porocena in ne jst nism iz iste drzave :).. in potem oni brsat celotno tisto vrsto z mojimi napacnimi podatki v veliki knjigi...
No amapk po ene pol ure cakanja in popisovanja sva uspela priti v mesto in najt prenocisce. Deir ez zur pa cist nova Sirija, z zivahno trznico sadja in zelenjave, ljudmi ki komaj cakajo da ti lahko stopijo pred fotoaparat, ampak vsi tako ocitno pozirajo da kakih hudo dobrih fotk ravn ni...
Zvecer sem ob pohajanju ob Evfratu videla enega lepsih soncnih zahodov, tako da je bil dan ze skorajda popoln, ampak vseeno se je najdla se smetana za na vrh.
Ob vecerji sva dobila povabilo k eni druzini, kjer naj bi neko dekle se ucilo anglescino. OK, pa sva sla, v stanovanje ob glavni ulici, tam pa vsa familija: mama in tri hcerke, pa dva sinova, pa stric, ki naju j etja pripeljal... in smo klepetali... no ja, v bistvu vsen bolj krilili z rokami, ker tista anglescina ni bla ravn prvovrstna. ampak vsen super izkusnja, en mali pobic, Muhamed (itak) star 4 leta je bil cist navdusen in mi je ful zagreto razlagal se danes ne vem kaj vse... zal zal... nisem razumela niti besede, ampak ok, mi je dal lupcka in je blo vse ok :)

danes pa sem jaz navsezgodaj na vlaku zapustila Dar ez zuir in se pripravila na prvi dan, ko bom resnicno sama na poti.. in glej glej... takoj ko stopim v hotel v Aleppu se zaklepetam z nekim starejsim avstralcem, pa potem se en italijan, pa se en anglez, pa nizozemec, pa japonka... in evo... spet nimam casa da bi bla res sama... amapk zaenkrat se se ne pritozujem. V bistvu mi je zlo fajn da sm naletela na to kompanijo k si bom ojutri delili taqksi do enega gradu, pa nekih rusevin. sicer bi me vse skup prslo zlo drago, zdej pa ne sam da mi ni treba nc organizirat ampak bo tud precej ceneje. tko da, jutri spet zgodnej vstajanje, potem pa si privoscim en dan zase... z zgubljanjem po ulicah, tavanjem in uzivanjem.

Danes smo se precej zabavali v malo vecji posadki med sprehodom po Souqu (trznici), spili caj pri enem od trgovcev, se malo zgubljali, trgovali in se pomenkovali... Vec odkrivanja Aleppa torej pojutrisnjem, ko vecina danasnje kompanije zapusti mesto...