prvomajsko jadranje

Kot veste, sem praznike preživela nekje med otoki in valovi, pod sončnimi žarki, tik nad morsko gladino Dalmacije. V dobrih petih dneh jadranja se je zgodilo precej zanimivega in omembe vrednega za tale blog, tako da niti ne vem, kje naj začnem.




Čeprav marsikdo misli, da je voda še premrzla za kopanje, jo je prva poizkusila Kvina še preden smo prvič dvignili jadra. Zaplavala je kar v pristanišču in baje je bilo hladno :) Nekaj ostalih članov naše posadke je temperaturo vode poizkusilo popoldan naslednjega dne... tokrat prostovoljno in v kopalkah :) Morje je bilo res osvežilno, ne preveč mrzlo, prav toplo pa tudi ne (baje je imelo 18°C), tako da sem se po nekaj zamahljajih hitro povzpela nazaj na naš plavajoči apartma.





Prvi večer je flota Jadralnega kluba Prepih iz Ajdovščine, ki je štela 9 jadrnic zasedla pomol v PALMIŽANI na Paklenih otocih. Na pomolu se je zvečer razvilo druženje in poizkušanje primorskega vina, ki se je seveda spet končalo z neprostovoljnim kopanjem enega izmed jadralcev. Naslednjega dne smo si na otoku LASTOVO ogledali minsko polje, akumulator v morju in zanko na drevesni veji... res lepo... :) Brez tega bi bilo Lastovo še lepše kot je.


Skok nazaj v civilizacijo smo doživeli prek KORČULE - moja vsakoletna postojanka v zadnjih treh letih. Ampak zato nič manj zanimiva in lepa. Korčula je sicer majhno mestece, ampak ima zato toliko večjo dušo. Morska večerja v eni izmed uličic in jutranja kava ob obali posadki naše 'Mateje' nista ušli.
Zadnji večer smo imeli nekaj problemov z iskanjem primerenga sidrišča oz. marine, saj nas je bilo za zaliv na Biševu preveč, nekaj marin je bilo polnih in tako smo se šele v mraku privezali na ribiški pomol v zalivu na severni strani HVARA in upali, da ribičev danes ne bo. Nismo še dobro pojedli, ko so v zaliv pričele ena za drugo prihajati ribiške ladje... očitno jih nismo kaj dosti motili na njihovem pomolu.

Tako je potekalo naše vijuganje po Jadranskem morju, POT je bila res čudovita, polna smeha, dobirh šal in prijetnih ljudi. Čeprav smo se zelo trudili, da bi ujeli kakšno tuno za večerjo, nam ni uspelo. Smo pa zato z Lennyjem Kravitzem zvabili k nam delfine, ki so nam uprizorili veličasten ples.
Primorci so me spet prepričali, da so nek 'svoj narod', ki me vedno znova s simpatičnim naglasom in odprtostjo navduši, in če dodamo še simisel za humor, potem sta dobra volja in pravo razpoloženje zagotovljeni.