Krško in Franja (oziroma kar je od nje ostalo)

Za mano je spet en zanimiv vikend. Udeležila sem se etnološke delavnice v Krškem. Delavnica je bila zame sicer zanimiva, glede na to, da pa je bila v osnovi namenjena ljubiteljskim zbirateljem, pa bi bile določene zadeve bolj kritično argumentirane s strani organizatorjev. Zbirke ljubiteljev, ki smo si jih ogledali so bile namreč zelo zelo amatersko (če sploh dosegajo to raven) predstavljene (ne vem točno kaj tale lisica dela v okviru postelje in kaj vidi v tistem ogledalu???). Saj vem da je vsakemu, ki se vsaj malo spozna na stroko jasno, da to ni primer dobre postavitve, ampak vseeno so nekatere tete ljubiteljice ob vsem vzdihovale...'joj kako lepo'.... (mislim, da jih je ves občutek za estetiko in zdravo pamet zapustil skupaj z zadnjo plačo). Sicer pa, tudi etnološka zbirka v muzeju Brežice je katastrofalno zasnovana, in verjetno nespremenjeno tisti neimenovani predmeti visijo po grajskih stenah že 40 let. Ampak OK, recimo da je tudi amaterjem tale vikend dobro služil. Ampak vse skupaj je bilo meni všeč in mi je zelo pasalo se odklopiti od gorenjskega vsakdana. Nastanjeni smo bili v sobah ob ribnikih, ki naj bi bil bolj mirna lokacija, izkazalo pa se je, da ob sobotah v gostilni pod sobami prepeva lokalni 'one-man-band'... In smo bili obsojeni na spoznavanje cvička do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur, ko smo prišli celo do svojega kosa torte (ki je bil sicer namenjen glasbeniku, pa je ta nanj pozabil in odšel domov), ki je ostala od praznovanja sedemdesetletnice mame Angelce. Temu primerna je bila utrujenost naslednji dan, ampak sama sem se kar dobro držala, ob 8 zvečer pa sem zaspala kot ubita.

Zjutraj je bilo treba spet na teren. S kolegi iz Kovaškega muzeja Kropa smo se odpravili na Muzeoforum v Cerkno, kjer smo si na terenu ogledali tisto, kar je bila nekoč Partizanska bolnišnica Franja, kar je pač tam ostalo. Katastrofa. Ostali sta res samo dve kolibi in kupi desk. Prvič in zadnjič sem Franjo (ko je še stala) obiskala lanskega oktobra in o tem ste lahko brali tudi tu. Po vsem, kar se je zgodilo, sem še bolj vesela, da smo se takrat odpravili ravno tja, saj Franja ne bo nikoli več taka kot je bila. Mnenja o tem, kaj narediti, jo postaviti na novo z replikami stavb in predmetov, narediti nekje v bližini njej posvečen muzej ali kaj podobnega, so si različna. Vsak trud postaviti v soteski Pasice nove zgradbe bi verjetno prej ali slej doletela enaka usoda kot originale, tako da se mi zdi bolj smiselna ureditev nekega spominskega muzeja, ki bi bil na eni strani veliko bolj varen tako za zbirko kot tudi za obiskovalce, hkrati pa bi bil lahko bolj vizualno podprt in ravno tako zanimiv, hkrati pa bi bil možen tudi ogled same soteske. Ampak OK, forum smo zapustili pred zaključkom, tako da ne vem, kaj so dognali strokovnjaki.

Med predmeti, ki so ostali celi, pa sem v prostorih muzeja v Cerknem zasledila tudi plakat, ki je bil povod za učno uro zgodovine. Stavba, v kateri je visel, je namreč edina, ki je ostala cela in na svoji pravi lokaciji.