Franja in idrijski žlikrofi

Dobro jutro Jure!

Ja no, sej tud vsi ostali lepo pozdravljeni, ampak tokrat sem Juretu obljubila, da ga bo v ponedeljek zjutraj, ko bo spet surfal po netu na mojem blogu čakal en post, v katerem bo dejansko tudi nekaj teksta (hja eni so res zahtevni). In evo, Jure se je za tole objavo prav posebej potrudil, saj je delni krivec za njegovo vsebino.

V soboto zjutraj, no ja, ni bilo več jutro, ker se je ura že pošteno nagibala k poldnevu, ampak u glavnm: takoj ko smo vstali, smo se z Darjo in Juretom (ja, mi trije smo najboljši par) odpravili proti Cerkljansko-Idrijskemu hribovju. Cilj: Bolnišnica Franja

Vreme sicer ni bilo ravno najbolj sončno, ampak zato smo se še toliko bolj razveselili vsakega sončnega žarka, ki je občasno posijal izza oblakov. No pa pustimo vreme, saj nismo šli na izlet zaradi vremena. Naš cilj je bil preprost: izkoristi dan, ne oziraj se na vreme. In mislim da nam je kar lepo uspelo.

Bolnišnica Franja (ime je dobila po dr. Franji Bojc Bidovec) je obratovala med decembrom 1943 in majem 1945 v soteski Pasice v bližini Cerkna. V tem času se je v njej zdravilo 522 ranjencev in še okoli 480 v njenih dislociranih enotah.

A koga kaj boli?





Ah, pa ta naš Joško...


Zaradi tehničnih težav, bomo z uro človeške zgodovine nadaljevali jutri.

Sedaj pa nadaljujmo z našim potepom:

Po prebijanju skozi sotesko Pasice smo postali pošteno lačni... ampak naš načrt se s Franjo ni končal... Idrijski žlikrofi!!!! Skočimo torej še v Idrijo na kosilo, hitro najdemo dobro gostilno z božanskimi žlikrofi z jurčki...mnjami. Siti in zadovljni pa za konec še na Grad Gewerkenegg v Idriji, ki pa smo si ga ogledali samo od zunaj. Za muzej ni bilo časa, ampak sej... Imam vsaj dober razlog da se vrnem na žlikrofe :)

Pa lep dan vsem skupaj!