s kolesom na krk?

ja... in iščem sopotnika... če je kdo pripravljen si vzet čas ene par dni za malo bolj aktiven (ampak spet ne tako zelo hiter, bolj tko na izi... no worry no hurry style) skok na morje tam okol 19.8 ga z veseljem vzamem sabo. Kot vse kaže bosta na Krku takrat namreč Aleš in Ana, tko da prenočišče na Krku in morebitni prevoz nazaj z avtom zrihtan... če pa njuni plani padejo v vodo, bo pa treba drugač pokombinirat... Itak je pa to še ena izmed idej, ki so se pojavile v moji glavi tko zelo na hitro ampak za razliko od ostalih je ta čist uresnišljiva, tko da bomo vidl...
prijave sprejemam na mailu, blogu, telefonu, lahko pa me tud ustavite tako na cesti če me slučajno srečate ;)

Bohinj

Medtem ko vsi ostali lepo dopustujejo in preživljajo proste poletne dni nekje ob morju, se jaz zaenkrat hladim na Gorenjsem zraku. Predvsem tisti na vrhu hribov, v gozdovih ali v hladnejših alpskih dolinah je prav res osvežujoč. Zadnje čase pogosto zaidem v Bohinj. Ponavadi sicer samo popoldan, saj mi delavnik do 1 dopušča precej prostega časa in itak po več kot treh urah poležavanja imam brezdelja vrh glave. Včeraj pa, ko sem imela po dolgem času spet na voljo cel dan, je bil izlet nekoliko drugačen. V Bohinj sem se odpravila s kolesom. In to ne po tistih ob vikendih nabito polnih cestah ampak sem jo ubrala kar čez hrib. Čez Jelovico. Običajno je moj kolesarski cilj že Talež, tokrat pa sem morala še nekoliko višje. In čeprav sem imela v spominu, da je od Taleža še kar nekaj vzpona, sem presenečena ugotovila da v bistvu sploh ni tak problem in sem dokaj brez problema pribrcala do križišča na vrhu Jelovice. Od tam sta mi do Vodiške planine na višini 1180m manjkala še 2 km bolj ko ne ravninskega makadama. Vseeno sem Vodiško planino pustila zaenkrat s kolesom še neosvojeno, saj bo za to še dovolj časa in s tem večje motivacije za naslednji vzpon. Do sedaj se mi je zdela ta Vodiška planina s kolesom tako nekje visoko, dosegljiva samo za tiste prave gorske kolesarje s ful kondicije... no, to mnenje sem sedaj malo spremenila. :)

Čakalo me je še nekaj rahlo dvigajočega makadama, nato pa dolg spust proti Selški planini in naprej do Bohinjske Bistrice. Šele ko si enkrat na tisti cesti do jezera pa vidiš, kaj je to gužva. Ko avtomobili stalno prehitevajo tebe, ti prehitevaš druge kolesarje.. obup... Ampak po slabih treh urah kolesarjenja sem se zasluženo osvežila v jezeru z ravno pravšnjo temperaturo vode. Zakon!

Nato smo celo popoldne z napetimi jadri čakali ugodnega vetra, ki pa se je pojavil šele proti večeru, pa še to za kratek čas, tako da ga je uspel izkoristiti samo Aleš. Hja, upam da jst pridem na vrsto drugič.

pismo

čakam, da se ulije pa zaenkrat samo pošteno piha in malo grmi. Ampak ni panike, danes me dež pač ne bo motil. Sem že uspela prit na sv. Petra in nazaj. Sicer zelo kratek podvig ampak vseeno je blo fajn. Po enotedenskem prisilnem športnem dopustu sem bila tudi kratkega sprehoda vesela. In v bistvu sm vesela, da se je po tej pasji vročini zadnjih dni nekolk 'ohladilo'. Včeraj sem sončno popoldne po delavnem vikendu zelo uspešno izkoristila za relaksacijo z dobro knjigo ob Bohinjskem jezeru - zakon. To moram ponovit in poleg knjige vzet s seboj še surf in nekoga, ki mi bo pomagal napeti jadra hehe :)
Sicer pa sem danes doživela kar nekaj prijetnih presenečenj. Od vsega najbolj izstopa pismo, ki me je čakalo v nabiralniku. Ja pismo! Tako ta pravo, v kuverti s pravo znamko, napisano na roke in poslano iz Londona! Kvina hvala!!!! Ful dolg že nism dobila pisma, e-mail pač ne šteje in v nekaterih pogledih niti približno ne more konkurirat pismom stare šole. Res sm ga bla ful vesela. Včasih sem večkrat dobila tkole kako pismo iz tujih dežel, ampak odkar mamo tale internet že prav na vsakem kotičku tega ni več :( Priznam, tud jaz že dolgo nisem napisala pisma, pa bi ga mogoče lahko kdaj. Čist tko, za foro in za spravt nekoga v dobro voljo. Le kdo ni vesel pisma? Ker roko na srce, na roko napisano pismo, pa četudi z grdo pisavo, načečkano in stokrat popravljeno je še vedno veliko bolj pristno in veliko 'lepše' kot katerokoli elektronsko sporočilo. In razglednica iz morja je tudi čisto nekaj drugega kot SMS sporočilo. Določenih stvari pač niti hitrost ne nadomesti. Kvina, ob prvi priliki si bom vzela čas in ti odgovorila... tko old fashion school z znamko in kuverto. Zakon! Ti pa glej da bo na naslednjem pismu znamka s Harryjem Potterjem, glede na žig na pismu so v prodaji od 17.julija!!! Če že filma nism gledala nobenga in niti knjige ne brala, mam lahko vsaj znamko... :)

cirkus in mnjami sladoled

Že v petek sem si po doooolgem času ogledala cirkus. Sploh se ne spomnm kdaj sem bla nazadnje v cirkusu, vem samo, da sem bla enkrat kot otrok v cirkusu v Ljubljani. Ampak tokrat ni šlo za klasičen cirkus z živalmi (teh sploh ne maram ker ne morm gledat kako na nečloveški način mučijo živali in jih razstavljajo kot kake predmete... obup!!! včasih si kar želim da bi sredi predstave kak slon koga pohodil ker slon ne sodi v cirkus in naj jih že enkrat pustijo tam kamor pašejo!!!). No skratka Radovljico je prejšnji teden obiskal Cirkus Tvaers, ki prihaja iz Danske in v njem so glavne zvezde mladi, ki so jih bolj ko ne pobrali iz ulice in jih naučili poulične umetnosti (žongliranje, diablo...), sedaj potujejo naokoli, vsako leto pa te mlade zamenjajo novi. In moram priznat, da mi je bila vsa stvar zelo zelo všeč! Celoten koncept cirkusa in sama predstava prav tako. Vse čestitke takim projektom!!! Lahko si ogledate tudi nekaj fotk.
In danes sem odkrila, da imajo v Lescah v Ojrotu ful dobr sladoled!!! Predlagam vsem, ki ga še niste poizkusili. Res je božanski!

Kriški podi

Včeraj je bil čudovit čudovit dan... fenomenalen dan... Točno ob 6.00 se je pred hišo ustavil bel clio. Darja in Jaka že čakata, jaz pa še vedno praznim kartico na fotoaparatu... Ampak ni panike, ob 6.04 tudi jaz sedim v avtu, z nahrbtnikom, palicami in pohodnimi čevlji v prtljažniku. Po poti poberemo še preostele tri hribolazce in se odpravimo proti Vratom. Od tam pa peš zagrizemo proti vrhovom. Naš cilj: Pogačnikov dom na Kriških podih.

Čeprav smo prvi del poti prehodili zelo hitro in kmalu dosegli gozdno mejo, smo se proti vrhu ustavljali vse pogosteje: bolj zaradi lepih razgledov, dobre volje, klepetanja in preprosto uživanja kot pa zaradi utrujenosti ali potrebe po okrepčilu. Pot je bila res enkratna in je ob dobri družbi minila kot bi mignil.

Na vrhu nas je čakal čudovit razgled na Trento, hladna pijača in nekaj na žlico, za povrhu še pehtranova potica. Nepričakovano sem spet naletela na Primorce, tokrat na Vesno in Samota in jih bila seveda zelo vesela. Ne moreš verjeti, kje vse srečaš ljudi, ki jih poznaš. Ker je bil dan čudovit, sonce toplo, pogovor pa je ob obilici smeha kar tekel in tekel so hitro minile tri ure ob posedanju in poležavanju in treba je bilo nazaj v dolino. Ideje, da bi pa morda vendarle kar tu prespali vseeno nismo uresničili, morda pa jo drugič. Ker nekako še nismo imeli povsem dovolj, smo se odločili za drugo pot, pot čez Gamsovec in Luknjo.

Bovški Gamsovec (2392 nmv) je, kot smo ugotovili (in kot morda pove tudi ime) namenjen bolj gamsom kot neizkušenim planincem, ampak OK, na vrh smo prispeli skoraj vsi. Sestop v dolino je bil vsaj kar se mene tiče zelo težaven, saj me je desno koleno ob vsakem koraku opozarjalo na njegov obstoj in težavo. Kljub bolečinam mi je počasi, korak za korakom uspelo priti do doma v Vratih. Ker smo se tam seveda spet zaklepetali je bila ko smo se odpravili proti domu ura 9 in vsi člani posadke smo odpovedali vse preostale večerne plane (edino Anže in Kaja sta prvotni žar skrajšala samo na pijačo... ali pa sta se še temu izognila?).

Kljub vsemu sem se imela čudovito, naša družba 6 hribolazcev se je odlično ujela, se veliko smejala... razgledi, sonce, gore ... vsega na pretek. Bilo bi seveda še mnogo bolje, če ne bi bilo težav s kolenom, ampak OK, vseeno mi glede na to, da mi desno koleno danes ne povzroča nobenih težav ni žal, da sem šla. Mogoče je bila tura za otvoritev sezone nekoliko pretirana, ampak po drugi strani pa je bila prelepa da bi se ji lahko uprla. Ravno zaradi tako lepih tur, razgledov in družbe je v hribih tako zelo lepo. In to je odlična motivacija za naslednji vzpon.

Kam gremo naslednjič?

Ampak, ej Jaka, ke s nas gonu!?!

Samo nekaj ugotovitev preteklega vikenda:

• večeri na Bledu bodo letos poleti končno, enkrat za spremembo, nekoliko bolj pestri. Potem, ko sem pred kakšnim tednom prisluhnila ruskemu duetu, smo v petek na zelo miren način uživali in se relaksirali ob ritmih salse. Kaj vse še sledi, si lahko pogledate tukaj. btw... je jutri kdo za kanček irske glasbe?


• na kroparskem Kovaškem Šmarnu zaradi slabega ozvočenja (ali nekaterih preglasnih obiskovalcev) gledališke predstave ni bilo mogoče povsem razumeti.


• koncert Perpetuum Jazzile na festivalu Carniola v soboto je bil še ena odlična izbira. Z Urško sva res uživali. Bravo Kuka!


• otroci pa so mi v treh dneh letanja in igranja z njimi dokazali, da so še vedno polni energije, in so zame še vedno najbolj prisrčna bitja na planetu Zemlja.

... lahko si pogledate fotke s kolesarjenja po Istri in Krasu...

kaplja

Streha nam pušča... ja prov res... mislm sej ne morm vrjet. Sem pršla domov iz službe in v mojem štuku slišala iz sosednje sobe nek čuden zvok kaljic, pa ne tako kot naj bi padal dež po strehi ampak malo drugače... odprem vrata in sredi sobe vidim na tleh dve luži!!!! Groza! Grem pogledat še v 'ropotarnico' na podstrehi in tam vidim samo eno ogromno lužo in kapljice, ki polzijo po deskah. Odpravim se še skozi neka čudna vrata, ki jih do sedaj nisem nikdar odpirala in pristanem med tramovi in osirji. Tam nekje bi bil lahko samo kakšen cegel malo postrani položen... ampak jst luknje nisem našla... Vsen se mi pa zdi da zdej ne kaplja več tolk, ampak verjetno zato, ker je tud dež mal nehal. Skratka za vse nadaljnje ukrepe bom počakala strica (ker našadva sta itak na morju), do tedaj pa bodo lavorji na tleh pač morali zadostovati... Ampak zdej res ne kaplja več četudi je dež spet začel padat... mhm... mogoče je blo pa dost da sm se odpravila na podstrešje...

istra, kolo, morje, osmica, kras...

Zdi se mi, da na tem blogu pišem samo še o kolesarjenju, ampak trenutno se mi zdi, da je vse, kar se zanimivega dogaja nekako povezano s kolesom. Kot vam je verjetno jasno si zadnje čase zelo rada vzemem čas za potep s kolesom... na vprašanje, kaj imam raje: lokal zvečer ali kolo zjutraj, bi v 80% izbrala kolo zjutraj. Ker pa vseeno na račun tega nočem zanemarti prijateljev in postati totalno asocialna, sem ob vabilu na osmico na Kras takoj dobila dobro idejo. Morje, kolo, Kras, osmica... vse se da zelo dobro zdužit v en super vikend.
Tako sva v petek zjutraj z Urško napokali kolesa na moj avto in se odpravili proti Kopru. S kolesi sva se nato odpravili skozi Vanganel in Babiče v dolino reke Dragonje. Ob suhih strugah pritokov, skozi gozd, mimo vinogradov in travnikov, po makadamo vse do Sečovelj, po kolesarski stezi do Seče in po cesti skozi Lucijo in Portorož. Tam nama je nekaj problemov povzročilo iskanje skritega tunela do Strunjana a nama je uspelo. Sledil je zaključek skozi polje mad Strunjanom in Izolo ter obalna pot do Kopra. Da je bil izlet na morje popoln, sem morala seveda dobiti tudi porcijo morske hrane in skok v morje. Oboje je bilo odlično in rahlo utrujene, a dobre volje sva se lahko odpravili proti Krasu.

Nekaj sošolk s faksa osmice vestno obiskuje že nekaj let, jaz pa se jim do sedaj iz meni trenutno nepojasnjenega razloga nisem uspela pridružiti. Tokrat se nas je na Osmici pod kostanji v Brjeh pri Komnu zbralo 8. Verjetno ni treba posebej razlagati, kako je, ko se za mizo zbere 8 punc, ki se že nekaj časa niso videle... hja.. ob obilici klepetanja je bilo tudi precej smeha. Piko na I čudovitemu dnevu so dodali Matjaž, Vasco, Nataša in Jernej, ki so me presenetili pri osmici.

Z Urško sva se odločili, da prespiva v šotoru in naslednji dan izkoristiva za kolesarjenje po Krasu. Šotor so nama dovolili postaviti kar tam, sredi vasi, za zidom ob cesti, tam blizu kurnika :) S klini se nisva prav posebej matrali, ampak ko so naju sredi noči prebudili dežne kaplje na šotoru, sva morali poskrbeti tudi za to. Za silo sva pribili nekaj klinov (ne boste verjeli, kako enostavno je bilo pribiti kline v kraška tla) in kmalu nato je pričelo pošteno deževati. Zjutraj je bil šotor vseeno suh, nebo pa brez oblačka.

Kolesarsko turo sva začeli v Komnu, se odpravili do Temnice in od tam na Trstelj. Vzpon na najvišji vrh Krasa je bil nagrajen s fenomenalnim razgledom, ki je segal od morja do Julijcev. NORO!!! Po grebenu sva se proti zahodu zaradi slabega makadama ali kolovoza prebijal bolj počasi, v civilizacijo pa sva se spustili v Lokvici. Nato skozi Brestovico nazaj v Komen, kjer sva si v gostilni Špacapan privoščili zares božansko solato.

Tako, prvi del vikenda je bil več kot odličen, pester in zanimiv. Tudi nedelja pa je bila nekaj posebnega, vendar o tem mogoče jutri...

in link do ostalih fotk tudi...