Djerba

Ja, tudi jaz občasno zaidem v kakšen turističen kompleks, a redko po poplnoma lastni izbiri. Razlog, da sem se po 15 letih ponovno odpravila na 'dopust' s turistično agencijo v hotel, je bil obarvan voluntersko. Kot prostovoljka sem spremljala skupino 11 odraslih oseb s posebnimi potrebami, s katerimi sem občasno delal že prej. Čeprav sem imela pred odhodom nekaj pomislekov predvsem na račun hotelskih kompleksov in množičnega turizma sem bila kmalu prijetno presenečena. Nastanjeni smo bili namreč v dokaj majhnem hotelu s pridihom lokalne kulture v vsaki sobi. Ker tudi na Djerbi še ni čas glavne sezone, tudi gužve ni bilo, niti ne prehude vročine. Prav tako so bili vsi delavci lokalci, ki za povrhu niso znali angleško. No niti ne vem al je bil to plus al minus. po eni strani se je bilo teže sporazumevati, po drugi strani pa je to nekak dokaz da sem vseeno nekje daleč. Pa še trenirala sem mojo nemščino in italijanščino, kar pa sploh ni bilo slabo.

Ker se mi ne da razlagat vseh podrobnosti preteklega tedna, si lahko ogledate slike z nekaj komentarji tukaj.

Vseeno pa moram povedati kaj o ljudeh. Zakaj? Ker so me prijetno presenetili. Pripravljena sem bila na vsiljive arabske moške, ki ne dajo miru, dobila pa sem prijazne in simpatične ljudi berberske in arabske krvi. Ja, priznam, bili so vsiljivi in so mene in drugo spremljevalko ogovarjali na vsakem koraku. A bili so nekako simpatično prijazno vsiljivi in če si reagiral le s kopico smeha in dobre volje, si se lahko ob vsem skupaj prav prijetno zabaval. Povabila na kavo, kus-kus, v diskoteko, na sok, kupčije s kamelami in fereriji (ja, ceno za ženo izražajo tudi v številu

ferarijev) in stalno ime, ki ga verjetno nadajo vsakemu dekletu oziroma ženski, ki nima poleg moža ali fanta: Shakira. Poleg tega, da so prijazni in polni humorja, so pravi poligloti in izjemno hitro se učijo novih jezikov. Najpogosteje poznana slovenska beseda je bila sicer 'Ježeš Marička', za katero mi ni jasno kje so jo pobrali. Pri pozdravih pa so nas s povsod poznanim 'Ahoj!' tudi tu prehiteli Čehi. Vseeno smo nekatere zelo hitro naučili osnov slovenščine: Živjo, Kako si, znamka... dobro jim je šlo, ni kaj... V bistvu so včasih kot papige. Enostavno ponavljajo za teboj in kmalu povejo tudi kaj smiselnega, čeprav ne vejo kaj govorijo, ampak njihova izgovorjava je res izvrstna.

Tudi imena si nenormalno hitro zapomnijo. Medtem ko sem si jaz v enem tednu zapolnila samo dve imeni oseb, s katerimi smo imeli največ opravka, so moje ime kar naenkrat poznali vsi. Razlog za to pripisujem ostalim iz naše skupine, saj je bilo ob vsakem nesporazumu ali potrebi barantanja hitro na tapeti moje ime: 'Kaja, pridi pomagat!' iz vseh koncev trgovine... in na koncu barantanja so trgovci namesto mojega imena izgovorili le še 'bandito!'. :)

Skatka: vsi skupaj smo se imeli lepo, uživali smo, stregli so nas kot bi bili sultani in nismo se kaj preveč upirali. Smo pač uživali dokler se je dalo, nato pa smo iz 39 stopinj priletela na Brnik v dežju! Katastrofa!!!