CUBA...za zacetek..

Hola... evo koncno... spet na poti, spet v Latinski Ameriki, kot da res ne bi mogla brez nje. Ampak tokrat je spet vse drugace. Tu ni Andov iz Peruja, tu ni razkosja, kupov sadja, sadnih jugov na vsakem vogalu. Tu so na pol prazne izlozbe, vrste za kruh, je vrocina, je glasba, salsa in reageton odmevata na ulicah, po katerih vec ljudi hodi kot vozi... in tu so stari avtomobili iz ameriskih filmov, in mladi kubanvci, ki jih sraufajo, barvajo, ki zvizgajo in vedno znova mahajo meni, za menoj... Hola guapà, hola que linda, hez ladyz... to je pac Kuba in to so pac Kubanci ki zvizgajo prav vsaki, ki gre mimo. In se sploh ne zmenis zanje. Ampak nekateri so pa prav prijazni. ko sedis na obzidju in gledas svoj Lonly Planet te pametno ogovorijo, da zakaj, ce te kaj zanima, ne vprasas njih, da le tako iszves kaj o Kubi. In res, potem ti zacnejo pripovedovat o tem, da morajo pridobiti dovoljenje za selitev iz juga na sever, da jih ne smejo slisati ko tako govorijo o komunizmu, da slabo zasluzijo.. in potem vedno in povsod vprasanje: "je sedaj bolje?" "Je bilo bolje v Jugoslaviji?" pa saj sploh ne vem kaj naj jim odgovorim. Ko jih vidim, kako nimajo prakticno nicesar bi takoj rekla ja, seveda je bolje. Ko pa pomislim na imperializem in kapitalizem, na oglase o tem in onem na vsakem koraku, se pa kar malo vprasam o smislu vsega tega, ce bi lahko enostavno dali glasbo na glas in pred zmajanim blokom zaplesali salso...
Amopak ok, dva dneva Kube sta ocitno premalo da bi poznala odgovore na ta vprasanja. In se nekaj, vedno ko sem kam sla sem si pred odhodom rekla, da ni problem ce kaj pozabim, saj lahko vse tam kupim. Tokra tis tega ne bi smela reci...
In preden mi zmanjka casa se nekaj o Havani: staro mesto je enkratno, sicer polno turistov, ampak pisane ulice so cudovite. Ze dve ulici sran, Centro Havana.. tam, kjer se odvija zivljenje domacinov, med poulicnim nogometom, preprostimi kavarnami, basebolom v parku... Lepo je in prijazno je!
.. nadaljevenje sledi...