zdej bo šlo pa zares...

Kar ne morem verjet... ravnokar sem rezervirala letalske karte za Limo. In počutim se odlično, kar razganja me. Saj skušam najti primerjavo mojega trenutnega počutja, pa je ni oziroma je ne najdem. Trenutno se mi zdi vse tako zelo lepo, tako zelo enostavno in tako zelo odlično. Kot da ni nobenih ovir, nobenih napak, nobenih problemov. Plavam v svetu med realnostjo in iluzijo... Svet se zdi popoln, moje življenje in tisto, kar me čaka na drugi strani oceana kot pravljica, ki čaka svojo Alico. Neverjetno. Sem že pozabila, kakšen je občutek, ko narediš korak v neznano ali bolje rečeno tja, kamor te vodi nek nevidna roka. Nikdar si nisem mislila, da bom tako vesela zato, ker kmalu ne bom več imela službe. he. In to je tisto, o čemer je pred kratkim govorila Kvina. Jaz nekako živim v prepričanju, da v življenju pač ne morem imet vsega, da mi ne more vedno in povsod in stalno it vse kot po maslu, ampak da tudi vedno ne more iti vse po zlu. Nekje se vse skompenzira, prej al slej. Ni človeka na svetu, ki bi mu bilo na vseh področjih postlano z rožicam. Vem recimo, da če ne bi dobila službe samo za eno leto, si trimesečnega potovanja v Peru ne bi mogla zorganizirat. Vem tudi, da če bi šla lani na to potovanje, ne bo mogla za tri mesece, ker ne bi imela denarja. Tako da, na koncu je morda res vse tako, kot je najbolje zame. Res je, pri nekaterih stvareh mam ful srečo, pri drugih pač ne, ampak v končni fazi se mi zdi da sem vseeno visoko nad tisto srednjo mejo. Seveda pa je tudi vsem in tudi meni kristalno jasno, da brez nič ni nič.

Torej, z Anžetom poletiva skupaj z letališča Jožeta Pučnika zgodaj zjutraj 2.januarja 2008. On se vrne v začetku februarja, jaz pa 31.marca. Trenutno imam v planu Peru, Bolivijo, severni Čile in Ekvador, se pa zna zgodit da se bo plan še kej spremnil, saj se poglobljeno s kakimi informacijami, vodniki, literaturo še nisem ukvarjala.

In danes sem bila po več kot letu dni spet na PUMu. So me klicali na pomoč. In sem šla enga pumovca učit italijanščino. Sicer simpatičen dečko je pač mal zabluzil v srednji šoli, ampak se mi zdi, da je danes delaval kljub vsemu veliko bolj skulirano in z veliko veliko več volje za učenje kot nazadnje, ko sem ga videla. Upam, da mu bo uspelo zdelat tole italijanščino, ker bom res vesela. In nama je šlo danes res dobro. Zgodilo se je celo to, da sva pozabila na uro in namesto 1 ure, kot učna pomoč ponavadi traja, šele po uri in pol prvič pogledala na uro. Moram priznat, da sem tudi po skoraj dveh urah italijanščine odšla od tam bolj polna energije kot prišla. Definitivno je iskrena hvala in interes, ter slastni domači pumovski piškoti veliko boljše plačilo kot tistih nekaj evrov več na računu.