pogled v 2008

pravijo, da je uspešno tisto leto, za katero si na koncu želiš, da bi se ponovilo... moje 2008 je definitivno bilo tako!
Danes mineva eno leto in en dan, odkar sva z Anžetom na Brniku vstopila v letalo in preko Pariza in Caracasa odletela v Limo. Tam so se kljub izgubljeni prtljagi, ki je bila že nasledenjega večera spet z nama, pričeli moji trije sanjski meseci. Trije meseci, ki bi se lahko ponavlajli v nedogled, pa se jih ne bi naveličala: pohajanje z nahrbtnikom na ramah, fotoaparatom v roki, iskricami v očeh in nasmehom na obrazu. Povsod naokoli pa novi prijazni obrazi, čudovita mesta in pokrajine: jezera, puščave, zelena gorovja perujskih Andov, stožci ekvadorskih ognjenikov, deroče reke, zeleni, blatni tropski gozd, kanjoni, hudourniki, pa slane puščave, jezera in flamingoti, in razposajeni otroci črnih las in črnih oči.

Kulturni šok ob vrnitvi v svet, kjer se vsem nekam mudi, kjer je treba loviti roke, se držati nekih Povratek je bil bolj naporen kot odhod, začrtanih pravil družbe, kjer po cestah drvijo dragi avtomobili, po pokrajini pa se kot gobe po dežju širijo nepotrebni trgovski centri. Tu je le še potrošništvo... ni več nasmejanih prijaznih ljudi, ni več razposajenih otrok, ni več brezskrbnih dni... tu so le ljudje, ki ne vejo kaj bi sami s seboj, ki srečo iščejo v nakupovanju, v dragih avtomobilih, ki si jih sploh ne morejo privoščiti, v alkoholu, drogah... kje so tisti čudoviti ljudje, ki imajo mnogo manj, pa vendar toooliko več od življenja in sreče???

Ko sem preživela začetni šok, sem pričela spet delati. Delo je steklo odlično, tudi ponovnega življenja v Sloveniji sem se navadila. Maja smo z Alešem in Ano skočili na podalšan vikend v Rovinj in Fažano. Po letu 1991 sva z Alešem prvič obiskala kamp, v katerem sva kot otroka preživela vsa poletja. Marsikaj je ostalo nepsremenjeno in ugotovila sem, da bom tudi v prihodnje sem še prišla.

Ob koncu julija, istega dne, ko sem se vrnila z vzpona na Triglav, se je prismejal naš Voranc. Čudovito dete skravžlanih las in rjavih očk, moj prvi nečak.

Septembra je sledil kratek obisk v Dubrovniku in Črni Gori, oktobra (ali pa je bilo septembra?) kratek vikend z avtodomom v Rovinju. Potem sem se pripravljala na strokovni izpit in ga tudi opravila.


Potem je bil kmalu tu veseli december, ki ga ob vsem delu niti nisem izkoristila. No ja, vseeno sem skočila tik pred božičem za tri dni na Roglo in se predala zimskim radostim. Tik po Božiču pa še skok v Sarajevo, ki me je še enkrat prepričal da se bom tja vsaj dokler bodo na Baščaršiji bosanske kafane, buregdžinice in čevabdžinice, z veseljem še prihajala....

In vmes so bile še male lepe dogodivščine, čudoviti trenutki, dnevi s prijatelji, njihovimi malimi otročki, večeri v družbi prijateljic, ki še vedo kaj je dobra zabava. Vse skupaj začinjeno z gorami smeha, kavicami na sončku, klepeti s starimi prijatelji, sprehodi okrog blejskega jezera, pa še kakšen skok v Piran, Bohinj, na Cerkniško polje, v hribe in še kam po Sloveniji.


JA, z veseljem bi to leto ponovila še enkrat! Upam, da mu bo 2009 vsaj malo podobno oziroma da bom ob koncu spet lahko rekla, da ga želim še enkrat zavrteti. Upam, da tako letos kot naslednje leto vi lahko storite isto!