I need a break
Jupi! Uspelo.. in končno je mimo. :)... zadnja dva tedna, alpa še več... vse od mojega rojstnega dneva v bistvu je bilo precej napeto. V zraku je bilo toliko stvari, da včasih že nisem več vedela, kje se me drži glava. problem pri vsem skupaj je verjetno ta, da je šlo za toliko različnih stvari, ki ponavadi med sabo nimajo nobene veze, razn tega seveda, da morajo biti narejene pravočasno. Prvi vikend septembra je Kamna Gorica kot vsako leto praznovala. Slikarsko kolonijo smo ekipno uspeli pipeljati do konca in jo zaključiti s kolektivnim pitjem na vaški veselici... Takoj naslednji vikend smo organizirali še eno predavanje v Domu krajanov in spet je bil rezultat več kot zadovoljiv. In evo.. včeraj oz. danes zjutraj smo dali skoz še zadnjo stvar: maminih 50 let. Priprave za tak podvig so namreč v naši družbi precej dolgotrajne in zahtevne. In vedno najdejo mene kot vezni člen: tistega, ki nekomu odkriva čim več informacij in išče slikce, spričevala, filmčke in karkol že pač bi se dalo uporabiti pri raznoraznih abrahamskih programih in presenečenjih, po drugi strani pa se delati kot da ne vem nič in kot da se ne dogaja nič. Vsekakor naporno delo, vam rečem. Ampak rezultat je bil spet odličen, darilo lepo, program pa precej zabaven. Na srečo imam samo dva starša in sedaj sta že oba dopolnila tistih 50. In sedaj upam da bo nekaj časa mir... baje da so sedaj na vrsti poroke, ampak se ni za bat, zaenkrat v naši familiji tega še nihče ni napovedal.
No danes pa sem se po enem mesecu zbudila končno enkrat brez budilke, dala možgane na OFF in počela kar mi je manjkalo zadnje tedne: šla na kolo (po treh tednih brez rekreacije je sicer zelo pasalo ampak moja kondicija se je nekje na sredi poti izgubila) in enostavno samo uživala na sončku. Sedaj pa imam 3 dni časa, da spravim v red vse tisto, za kar ni bilo časa: pospravim tole mojo polovičko štuka v bajti, speglam goro cunj k so se nabrale in pogledam mal kaj bi rada videla v Oslu in upam, da mi do četrtka rata rezervirat tudi karte za Peru (ja, z Anžetom odrineva v začetku januarja!!!). Bomo vidl kolk od tega mi bo zares uspel narest...
No danes pa sem se po enem mesecu zbudila končno enkrat brez budilke, dala možgane na OFF in počela kar mi je manjkalo zadnje tedne: šla na kolo (po treh tednih brez rekreacije je sicer zelo pasalo ampak moja kondicija se je nekje na sredi poti izgubila) in enostavno samo uživala na sončku. Sedaj pa imam 3 dni časa, da spravim v red vse tisto, za kar ni bilo časa: pospravim tole mojo polovičko štuka v bajti, speglam goro cunj k so se nabrale in pogledam mal kaj bi rada videla v Oslu in upam, da mi do četrtka rata rezervirat tudi karte za Peru (ja, z Anžetom odrineva v začetku januarja!!!). Bomo vidl kolk od tega mi bo zares uspel narest...
Oznake: krneki
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home