če se ne ustaviš sam, te ustavi tvoje telo...

Evo, po dolgem času se spet oglašam, in to iz Slovenije! hehe.. očitno imam več časa kot ponavadi. :)
Pred slabima dvema tednama sem si na tenisu zvila gleženj, ki se zaenket še noče povsem pozdraviti. Tako sem pristala na bolniški in sem bila prvih 10 dni popolnoma odvisna od bergel. Sedaj lahko že tudi stopim na nogo in kratke razdalje premagujem celo brez bergel. jupi, bravo jst :)
No skratka, prva dva dneva sem mislila, da se mi bo zmešalo od posedanja in brezdelja. Kako lahko nekdo, ki sicer non stop nekaj počne, se vozi sem in tja, do zadnje minute zapolnjeni dnevi: služba, šport, kakšna kava, sestanek, morda izlet ob vikendu...pa seveda skok k nečaku in na sprehod z vozičkom... in potem tista trapasta teniška žogica vse ustavi. ni več službe (to niti ni tako slabo), ni več športa, kava je, če ti jo nekdo prinese na mizo, da bi se z avtom odpeljala ko se mi zahoče - pozabi... Skratka katastrofa! kot bi me zaprli za nek zid, počutila sem se totalnega invalida, z dnevnim limitom 3x po stopnicah poskakajoč gor in dol (btw. ob tem sem se spomnila vseh tistih stopnic, ki smo jih preskakovali po eni nogi na treningih odbojke in hokeja). Ampak takrat smo se ob tem vsaj zabavali! sedaj je šlo za to, ali bi res šla v družbo računalnika v zgornjem nadstropju ali pa bi vendarle ostala kar pri branju knjige na terasi. nisem in nisem zdržala dolgo na enem mestu. kako le? Sedeti nekaj ur na istem mestu? jst? Pa saj se mi zmeša. in mešalo se mi je... prve tri dni, potem sem se navadila, četrti dan pa sem začela enostavno uživati.
Že od prvega dne sem si v šali dejala: če se sam ne ustaviš, ko bi se moral, te ustavijo drugi, najverjetneje tvoje lastno telo. Hja, najprej šala, po dveh dnevih sem ugotovila, da sem imela zelo prav. Kar pozabila sem že, kaj pomeni cel dan ne početi nič ampak enostavno brati dobro knjigo. In kako zelo mi je po treh dneh (potem, ko sem se navadila na dejstvo, da pač nikamor ne morem) to pasalo! in kolko dobrih knjig sem odkrila v zadnjih dveh tednih! In sedaj sem že skorajda vesela, da sem si zvila ta prekleti gleženj. Samo zaradi dobrih knjig, ki bi sicer ostale neprebrane. In zato, ker brez slabe vesti zabijem celo dopoldne na terasi s češnjami na mizi in dobro knjigo v naročju. Kaj bi si človek želel boljšega? Seveda, početi vse to tudi če je gleženj popolnom zdrav.
V bistvu mi trenutno razen zvitega gležnja prav nič ne manjka. in ker se premikam zelo počasi, raje ostajam doma v družbi knjig. ker ko hodim naokoli in vlečem za seboj eno nogo oziroma opeltam z dvema berglama... potem od počasnosti postanem živčna... branje knjig pa je za živce in pomiritev precej boljše.